Nč se ne premakne

Prve dni novega leta sem preživela v Opatiji, mestu, ki je s turizmom začelo živeti že sredi 19. stoletja. Njegova znanilka je bila prelepa vila Angiolina, ki jo je sredi stoletja postavil industrialec Ignacio Scarpa z Reke, in še danes velja za simbol Opatije in eno najlepših stavb v obmorskem mestu. Očarljiva je na zunaj in poučna od znotraj, saj je v njej muzej hrvaškega turizma. Sloves Opatije je spodbudil tudi cesar Franc Jožef I., ki jo je konec 19. stoletja razglasil za uradno klimatsko letovišče Avstro-Ogrske. Cesar je tam prisoten še po smrti, saj je po njem uradno poimenovano znamenito obmorsko sprehajališče, ki so ga začeli graditi že v njegovih časih. A dvanajstkilometrska pot, ki poteka tik ob morju in v senci borovcev, je bolj znana kot lungomare.

Nedvomno so bili časi, ki niso bili naklonjeni razkazovanju razkošja in očitnemu razlikovanju med premožnejšimi in običajnimi ljudmi, a Opatija jih je preživela. Še vedno pa je tu in tam opaziti sledi let, ko ni bilo denarja ali volje za ohranjanje prestižnih stavb. Nekatere stare vile še krasijo secesijski ornamenti, a njihovi stolpiči se sesedajo sami vase. A mnogo več je impozantnih stavb, ki so zgledno prenovljene. Nekatere so luksuzne vile, namenjene turistom, v drugih so restavracije, najde se tudi kakšna, ki so jo lastniki raje zaščitili pred pogledi mimoidočih. A Opatija živi in gradbeni odri tudi starim lepoticam obljubljajo pomladitev.

Posebna zgodba se je v preteklosti odvijala v zalivu v bližini Opatije, na lokaciji, kjer danes stoji butični hotel. Lahko bi rekli, da so že pred desetletji upoštevali načela trajnostnega ravnanja, saj so tisto lokacijo izkoristili z veliko domišljije. Tam je bila namreč tako sežigalnica odpadkov kot mesarija, na koncu pa je v njej delovala priljubljena diskoteka. In ko nedaleč stran tik ob morju zagledaš propadajočo restavracijo, si misliš, da so vse ideje boljše kot brezbrižnost, ki se konča z razpadom.

Zato z začudenjem in žalostjo spremljam dogajanje nedaleč od kraja, kjer se Savica izliva v Bohinjsko jezero. Bohinj je kraj, ki ga resda ni na zemljevidu, a ima mistični pridih, ki ga ne morejo izničiti niti številni turisti. Ti so nekoč prihajali tudi v hotel Zlatorog, ki je stal nedaleč od jezera. Bili so časi, ko je gostil ugledne goste, v njem pa smo počitniške večere včasih preživljali tudi mulci iz bližnjega avtokampa. Poleti so tam igrali bendi, ki so očitno morali odpotovati skoraj na konec sveta, da so jim dovolili nastopiti pred gosti. Tam, ob njihovem in našem fušanju, se je rodilo tudi nekaj ljubezni.

Prave ljubezni morda še živijo, Zlatoroga pa že dolgo ni več. Zaradi neodgovornih lastnikov se je začel sesedati sam vase in postal sramota kraja, mene pa je zabolelo vsakič, ko sem šla tam mimo. Tudi lani poleti, ko sem sedela pred kioskom in s kavo v plastičnem lončku strmela v praznino in obujala spomine. Saj videti ni bilo kaj, razen ograje, ki je slabo zakrivala zravnano zemljo. Novi lastnik je poskrbel za načrte za novi hotel, zasnovani so z mislijo na osupljivo lokacijo, bližnje vršace in tudi lokalno tradicijo. Leta spet tečejo, dogovora, kako razrešiti spor glede kmetijskih zemljišč, pa ni. Medtem ko v Opatiji obnavljajo secesijske lepotice, v Ukancu zeva praznina. Res ne vem, komu je pogled nanjo tako privlačen, da me spomni na Pankrte in njihov Nč ne premakne.