Ne bi hotel biti bogataš, ograjen z bodečo žico

Pred dvema desetletjema je na tv-zaslonih razbijal tabuje v priljubljeni oddaji Odklop, zdaj ga je mogoče spremljati v hrvaški kriminalni seriji Uspeh, ki jo predvajajo na HBO.
Objavljeno
03. februar 2019 11.00
Posodobljeno
03. februar 2019 15.21
Borut Veselko v vlogi »uglajenega gospoda« Tulpenheima. FOTO: Roman Šipić
»Všeč mi je sporočilo nadaljevanke, da uspeh ni nekaj, kar bi človeka osrečilo,« nam je povedal v pogovoru med predstavo Županova Micka v Prešernovem gledališču Kranj (PGK), v kateri nastopa že 18. leto. Zdravnik, ki se je spogledoval s poklicem psihiatra, namesto tega pa končal še AGRFT in postal priznan gledališki in filmski igralec, prisega na trdna stališča, ki da jih mora imeti vsak intelektualec. Letos bo dopolnil 60 let, a tej številki ne posveča večje pozornosti: »Ne delam posebnih obračunov, pa tudi želje, ki jih imam, so še žive, nič drugače ni kot pri dvajsetih.«

Z igralcem Borutom Veselkom smo se pogovarjali med dopoldansko predstavo Županove Micke, ki je po 18 letih še ni povozil čas. Potrpežljivo je bilo treba počakati, da je med pogovorom v garderobi kranjskega gledališča odigral vlogo »uglajenega gospoda« Tulpenheima, tretji premor med našim pogovorom pa je zahtevala krajša medicinska urgenca. »Kolegica je nerodno poskočila in si malce nategnila mišico, nič hujšega,« je pojasnil zdravnik igralec, potem ko so ga po zvočniku poklicali v zaodrje.
 

Ravno zdaj navdušujete slovenske ljubitelje kriminalke v hrvaški nadaljevanki Uspeh, ki jo producira HBO. Kaj je pripeljalo do tega sodelovanja?



V vsakem trenutku poskušam imeti stališče, delati dobro zase, da lahko delam dobro za druge.
Agencija United Slavic Actors je pripravila avdicijo. Že 30 let sanjam, da bi nekdo vzpostavil tako agencijo, in Aleksandri Balmazović je z sodelavci uspelo in upam, da bo tako tudi ostalo.

Sicer sem sklenil, da se v Sloveniji ne bom prijavljal na avdicije, ker se mi ne zdijo smiselne, po eni strani zato, ker še niti ene nisem naredil, po drugi pa, ker me vsi poznajo. Ker me pokličejo samo zato, da zadostijo številkam, imajo pa že vnaprej izbranega nekoga drugega, torej me ne potrebujejo, če pa želijo igralca, kot sem jaz, ni treba avdicije, ker me zelo dobro poznajo, zlasti tisti, ki delajo na filmu. V tujini se mi, obratno, še ni zgodilo, da ne bi bil sprejet. Potem ko so me poklicali zaradi obraza, ki bi ustrezal določeni vlogi, in so želeli videti, kako igram, sem avdicijo vedno naredil. To je popolna diskrepanca.


 

Kar nekaj izkušenj imate s slovenskimi projekti. Je bilo delo z HBO drugačno?


Slovenski projekti so zelo različni, odvisni od vse strukture, producenta, režiserja … najbolj je delo odvisno od vrha in pri nas imam s tem vse izkušnje – od ultra katastrofalnih, po katerih si presenečen, da takšen človek dobi naslednjo priložnost, do izjemnih, ko so sredstva zelo majhna, pa vse štima.
 

Torej ni nujno, da je denar tisti, zaradi katerega ni mogoče narediti dobrega projekta?


Ključna ovira je prevelik načrt za premalo denarja. To te vedno pokoplje. Vsak ustvarjalec ima velike želje, in če te ustrezajo proračunu, stvari ne morejo iti slabo. Cel kup zelo poceni projektov je bilo tudi pri nas zelo dobrih.
 

Ste s serijo, ki jo režira oskarjevec Danis Tanović, zadovoljni?


Všeč mi je sporočilo nadaljevanke, da uspeh ni nekaj, kar bi človeka osrečilo. Uspešnost je zelo promovirana, vsi si jo želimo, še bolj kot denar. Kot nekakšne ameriške sanje … Vsakič, ko se pogovarjam z ljudmi o Ameriki, se vidijo na tej sliki med uspešnimi gospodarstveniki, ne pa med tistimi odstotki ljudi, ki so v zadnji krizi zelo slabo prišli skozi. Hkrati se ne vidijo na socialnem dnu, ki je bil nekoč srednji razred, pa danes ni več, in tistimi, ki gredo v stečaj, ko zbolijo. Vsi ti, ki vidijo v ZDA blazno priložnost, vidijo le pozitivne stvari.

V ZDA prosperiraš, če si računalničar, znanstvenik visoke tehnologije ali v orožarski industriji, če si revež s telesno hibo, pa to zate zagotovo ni obljubljena dežela. Nesprejemljivi so primeri, ko bolnika iz bolnišnice pripeljejo v vozičku na pločnik, ker ne more več plačevati zdravljenja. Ni to sramota za neko družbo?
 

Če se vrneva k nadaljevanki. Vi v njej igrate glavnega negativca. Vam gre od rok?


Zdi se mi, da je to zelo dobro narejena kriminalka, intenzivna, dinamična, tako kot žanrski film mora biti, hkrati pa niso vsi liki enobarvni. Tudi pri teh, ki naj bi bili junaki, je mogoče zaslediti nekaj človeško slabega. No, jaz kot negativec nimam blazno dobrih referenc. Drugi negativec pa vsaj nekaj čustev pokaže do svojega sina. Stvari niso čisto črno-bele, torej so vsaj malo evropske. Večina tega, kar nam v filmih ponujajo ZDA, je skrajno črno-belega.
 

V ameriških filmih in serijah smo že kar vajeni Radeta Šerbedžije v vlogi glavnega negativca iz Rusije ali z Balkana.


Seveda, Američani morajo biti dobri, človeka je treba najprej izobčiti iz družbe, potem pa jih lahko začneš obsojati in tako naprej. Najbolj, se mi zdi, so v Ameriki izobčeni neuspešni ljudje. Uspeh je pogojen s srečo in se z današnjim predsednikom enači z denarjem, ki ga imaš in ne, ki si ga zaslužil. Ne moremo reči, da je ta dežela brez morale, lahko pa se vprašamo, ali je ta morala za ljudi optimalna. Upam, da Slovenci nismo ljudje, za katere bi bila sploh sprejemljiva.
 

Zaposleni ste pri Prešernovem gledališču Kranj, kamor ste prišli pred 18 leti. Županova Micka je bila takrat vaša prva premiera v Kranju in še danes jo uprizarjate. Kako to?


Pomembno se mi zdi, da imajo predstave stališče. Vito Taufer je junake naredil bolj človeške in ustrezajo slovenskemu značaju. Mladi se ob predstavi zabavajo, starejši so malo nostalgični. Predstava živi že 18 let in čeprav so bile v tem času vsaj tri druge Micke v drugih gledališčih, ta še vztraja. Mislim, da zaradi izjemnega občutka režiserja za to, s čim se Slovenci identificiramo, kako se obnašamo, kakšni smo … Zdi se mi, da deluje veliko bolj na nezavedni kot zavedni ravni. Tisti, ki so se zavedali, o čem ta predstava govori, so že takrat ob premieri kar ostro protestirali.
 

In je še vedno aktualna?


Absolutno. Ta naš nacionalni junak Anže ni junak brez napak in tudi Micka ni dekle, ki bi spoznalo, kako je ta slovencelj največ vreden na tem svetu, pač, če drugače ne gre, pristane nanj, če poenostavim. Vito (Taufer, op. p.) je uporabil cel kup simbolov, pa slovensko narodno glasbo, ki tudi odraža maso dveh milijonov ljudi, ki najraje jamrajo, da sosed ne bi morda mislil, da jim gre dobro … Mislim, da je to predstava s sporočilom – enim zelo jasnim, drugim malo subverzivnim – in ima stališče.
 

Slovenci, pravite, smo zelo nagnjeni k tarnanju, kako slabo nam gre …



Delati čim več slabih nadaljevank s čim manj denarja se mi zdi žalostno.
Nikoli še nismo živeli ekonomsko tako dobro kot zdaj, pa še nikoli ni bilo toliko jamranja, kako je vse narobe. Marsikaj bi bilo lahko boljše, veliko stvari pa imamo zelo dobro urejenih, le da o tem nihče ne govori. Iščemo slabosti, ker nas na neki način zadovoljujejo. Zakaj je tako, lahko preberemo v knjigi Zablode postsocializma Vesne V. Godina. Zdi se mi, da bi morala še enkrat spisati knjigo s to vsebino, tako da bi bila bolj berljiva in bi jo več Slovencev vzelo v roke.

Če bi ljudje pri zgodovini malo več izvedeli o odnosih med ljudmi, ne pa o vojaških zmagah in porazih, bi videli, da je bila uspešna družba vedno tista, ki je bila v srži enotna, ko so se ljudje podredili skupnim ciljem, včasih tudi na račun svojih drobnih ciljev. Ko dosežemo velik skupni cilj, je male osebne cilje zelo lahko doseči, ampak jih težko občutimo. Osamosvojili smo se kot Slovenci. Pa smo zato blazno zadovoljni? Obnašamo se, kakor da nam je to od nekdaj pripadalo in ne vemo čisto dobro, kaj s tem početi.
 

Tudi Teror, ki je na odru PGK od lanske sezone, ima jasno sporočilo, o nedoslednosti zakonov, dvojnih merilih ...


Pri tej predstavi se mi zdi bistveno, da zakon ni in ne more biti vsemogočen. Zakoni so namenjeni civiliziranemu sobivanju, so družbeni dogovor, ki se sčasoma spreminja, glede na to, kako se okolje spreminja. Veliko zakonov, zlasti mednarodnih in tistih, ki se ukvarjajo s človekovimi pravicami ter razlikami med večinami in manjšinami, je zelo novih in so hvala bogu odraz našega odnosa do soljudi, skupnosti, in našega socialnega uvida.

Po drugi strani pa je v ospredje prišlo usmiljenje, kar obenem pomeni izločanje ljudi, ki so vredni usmiljenja, iz naše skupnosti. Za manjšino, ki je vredna usmiljenja, zbiramo plastične zamaške. Če bi želeli te ljudi vključiti, bi morala biti naša socialna politika drugačna. Ker pa nam vsi dopovedujejo, da je treba državo »shujšati«, bo socialno politiko najbrž težko še naprej dobro voditi. Tudi zdravstvo, šolstvo, sodstvo, vse, kar je javnega, naj bi se zmanjšalo v dobro kapitalizma in gospodarske rasti. To ne bi smelo biti merilo uspešnosti družbe.

Miselnost, da je socialno državo treba vzdržati in se zato odreči delu dohodka, je pri nas treba ohraniti. Treba se je torej odreči tudi velikim bogatašem, ki odhajajo v tujino, ker so zanje drugje boljše možnosti. Svet je odprt, odnesli bodo del svojega kapitala, vendar sta veliko večja vrednota od kapitala dobro družbeno sobivanje in sreča, ki je posledica tega. Ne bi hotel biti bogataš, ki je ograjen z bodečo žico, da je varen!

image
Dokončal je študij medicine in naredil strokovni izpit, vendar ni nikoli delal kot zdravnik. FOTO: Roman Šipić

 

Se vam zdi, da gre Slovenija v to smer?


Kar zadeva javni diskurz, zagotovo, ampak hvala bogu dokaj počasi. Veliko bolj počasi se te spremembe dogajajo na osebni ravni. Če bi se ljudje hitreje odzivali na vrednote, ki nam jih predstavljajo kot boljše, bi imeli najbrž v Ljubljani res 18 McDonaldsov, kolikor so jih sprva načrtovali. Takrat so Slovenci rekli, hvala lepa, toliko pa jih ne potrebujemo, in niso kupovali. To so videti majhne stvari, pa se mi zdijo na ravni družbene zavesti veliko pomembnejše kot denimo gospodarska rast.

Ali pa ločevanje smeti, to je velika stvar. S tem, ko ločujemo, pokažemo, da smo voljni opraviti svoj del dolžnosti do našega okolja, in hkrati pritiskamo na naslednji člen te verige, da vendarle nekaj naredijo. Pa to, kako so se reke očistile v zadnjih dvajsetih letih. Doma sem iz Mežiške doline in spomnim se, kakšna je bila Meža, ko sem bil otrok, zdaj pa so se tam naselile ribe. In še cel kup je takih primerov. In če župan Jankovič že toliko časa obljublja, da se bo okopal v Ljubljanici, bi ga morali prijeti za goltanec in mu reči, naj to vendarle spelje do konca.
 

Kako pa smo Slovenci politično aktivni, po vašem dovolj?


Politiko dojemamo kot nekaj, kar je nam tuje, s čimer se ukvarjajo politiki in na kar ne moremo vplivati. S tem stališčem se globoko ne strinjam. Predvsem se ljudje veliko premalo zavedamo, kako zelo so politiki odvisni od nas in kako hitro se odzovejo na naše jasne zahteve. Dejstvo pa je, da imamo Slovenci lokalno precej jasne zahteve, zato so župani veliko bolj odgovorni do lokalnih skupnosti, kot je državna politika lahko odgovorna do prebivalcev Slovenije. Vesna Vuk Godina ima zelo jasna, močna stališča, kar je dobro, čeprav se z njo marsikdo ne strinja. Ali kakor je dejala Susan Sontag: Najbolj nevarni za družbo so pisatelji brez stališča. Sicer je govorila o pisateljih, jaz pa menim, da so najbolj nevarni intelektualci brez stališča, ki se ravnajo po vetru.
 

Bi se vi še aktivno vključili v politiko? To je danes kar razširjeno med igralci.


Pred leti sem že bil mestni svetnik Ljubljane, bilo je kar nekaj odziva, ker sem v tistem času dobil stanovanje, kar naj bi dišalo po korupciji … Bilo je smešno. Res je, da sem šel k županji vprašat za stanovanje, ker mi je kolega rekel, da ima župan možnost dati posameznikom stanovanja, kar seveda ni bilo res. Županja mi je povedala, da se lahko postavim v vrsto in kdo je za to odgovoren. Postavil sem se v vrsto na stanovanjski skupnosti in toliko časa čakal na stanovanje, da sem prišel na vrsto.

Če se priključim neki skupinski aktivnosti, moram videti možnost za delovanje, kakor bi meni ustrezalo. Nisem mogel biti lojalen vsem početjem stranke, mislim, da je bila LDS, zato tudi nikoli nisem vstopil vanjo. Po tem štiriletnem mandatu, v katerem sem bil popolnoma samostojen in sem ravnal po svoji glavi, sem se naučil nekaj stvari, ki jih odsihmal dopovedujem ljudem: politiki so odvisni od svojih volivcev, zato smo volivci dolžni, zaradi svojih pravic, spremljati, kaj delajo, in jih nagraditi s ponovno izvolitvijo ali kaznovati z neizvolitvijo. Ker so naša pričakovanja večino časa povsem nelogična, bi potrebovali nekoga, ki bi delal čudeže. In vsi, ki obljubljajo čudeže, dobijo vedno veliko podporo in zato vedno znova volimo nove obraze. Nismo pa pripravljeni analizirati tega, kaj je kdo od politikov obljubil narediti in kaj je naredil. Zato se nekateri vlečejo že vse od začetka z vsemi svojimi grehi in napakami mirno naprej, ker imajo en cilj: denimo ne zmanjšati pokojnin, na drugi strani pa se volijo vedno novi.
 

So vas obtožbe o domnevni koruptivnosti prizadele?


Ne, saj to ni bilo res, obenem pa sem vedel, kako mediji delujejo. Vedel sem, da se ne smem zaplesti v kakršno koli neresnico, zato sem tudi vedno vse povedal naravnost. V štirinajstih dneh je bilo vse zadeve konec. Morda so ti veliki naslovi ostali komu v spominu … Ampak to se dogaja vsem. Denimo grozljive obtožbe, da je našega velikega pevca zlorabila mama. Celo to je trajalo le kakšen mesec. Mislim, da si novinarji in časopisi s takimi novicami jemljejo kredibilnost, ljudje pa z nakupom takega branja.
 

Menite, da zlivanje gnojnice marsikoga odvrne od tega, da bi šel v politiko?


Ljudje, ki pozitivno reagirajo na pljuvanje, po svoje delajo selekcijo, kdo bo šel v politiko. Nekoč mi je eden od priznanih politikov dejal, da se moraš sprijazniti z metanjem dreka. Ne le da ga drugi mečejo vate, tudi ti ga moraš v druge. Zdi se nam, da so samo politiki taki, in pozabimo, da smo jih mi volili in da tisti, ki se z drekom nočejo ukvarjati, v politiko nočejo iti. Za to smo odgovorni volivci, ki volimo te ljudi, ki kupujemo časopise, v katerih se pljuva, in jim dajemo večjo naklado. Sami smo odgovorni za kakovost svojega življenja.
 

Se mladi zavedajo te odgovornosti, gredo na volitve?


Menim, da se nekateri bolj zavedajo odgovornosti, zlasti kar zadeva okolja, sobivanje, tolerantnost, tu se mi zdi napredek. Udeležba na volitvah – tu pa menim, da mladi niso odločujoča sila, kar se mi zdi, da je lastno vsem generacijam. Takoj ko je obdobje stabilno, ko ni novih idej in možnosti hitrega delovanja, potem revolucionarnost, volja za hitre spremembe kar otopita, v bolj metastabilnih stanjih družbe pa so mladi vselej bolj aktivni.
 

Ste razmišljali o tem, kako v gledališče privabiti nove, mlade gledalce?


Predvsem se mi zdi pomembno, da ne bi menjali primernosti za mladino ali ljudi, ki načeloma ne hodijo v gledališče, z nekakovostjo. Prepogosto se razmišlja, da je vseeno, kaj je za splošno ljudsko rabo. Samo da je smeh. Mislim, da ljudje hitro prepoznajo, kaj je kakovostno narejeno, kaj pa z levo roko, s podcenjujočim odnosom do gledalcev.
 

Prešernovo gledališče je, sem ravnokar izvedela, prejelo zelo lepe pohvale ministrstva, pa vendar še manj denarja kot lani. Je težko shajati na ta način?


Počasi se to kaže pri kondiciji, vsega smo se že navadili: nimamo scenografije, imamo stare kostume. Vsi jamramo, kako visoke davke da imamo, nihče pa ni pripravljen kontrolirati, kam ta denar gre. Vedno je kultura odraz stanja volivcev. Nekatere stvari so za ljudi pač pomembne, mednje denimo sodijo tretji program Radia Slovenija, večina gledališč in muzejev, galerije. Takoj ko bi se nam zazdelo, da so to nepotrebne stvari, ki jih lahko uničimo, se bo to tudi zgodilo. Stvari, ki se gradijo stoletja, je mogoče v nekaj letih zlahka uničiti. Za ljudi, ki imajo odnos do svojega okolja, je prav tako pomembno pridobivanje novega kot ohranjanje starega.
 

Večkrat slišimo očitke, da so dobri umetniki tisti, ki preživijo na trgu, vsi drugi pa se financirajo iz proračuna. Se s tem strinjate?



Ljudje hitro prepoznajo, kaj je kakovostno narejeno, kaj pa z levo roko, s podcenjujočim odnosom do gledalcev.

 

Antonio Salieri, denimo, ki je bil sodobnik Mozarta, je imel dobro plačano državno službo, pa je danes skoraj pozabljen, za Mozarta pa bi težko rekli, da je preživel na trgu. Na svobodnem trgu so lahko uspešni le uveljavljeni umetniki, prihodnost bo pokazala, kateri od uveljavljenih so res dobri in bodo tudi ostali. Umetniki so vedno v zgodovini imeli mecene in država je samo to – mecen. Trg ni nikoli dobro ocenjeval kakovosti umetniških del, je pa vedno umetnost bila zanimiva za potrjevanje statusa na socialni lestvici in zato uspešen prodajni artikel.
 

Kar veliko igralcev se pri nas odloča za svobodnjaštvo, preizkusijo se na trgu. Ali tudi vi o tem razmišljate?

Pred leti sem bil svobodnjak in sem vedel, zakaj, danes v tem ne vidim prednosti. V gledališču imam odlične vloge, imam priložnost delati stvari, ki so mi pomembne, in izražati svoje stališče. Če bi šel v svobodnjaštvo, bi morala biti ponudba zelo zelo dobra. Ne mislim finančno. To je pomembno, vendar v drugem planu. Zlahka zavrnem stvari, ki so dobro plačane, pa se mi zdi, da nekako niso prave, da so škodljive, sramotne.
 

Neradi govorite o svoji družini, pa vendar vas kot očeta šestih otrok vprašam: je danes drugače vzgajati otroke kot takrat, ko ste vi odraščali?


Pojem vzgoje otrok je star 70 let, pred tem so otroci rasli in starši z njimi živeli. Zdaj se veliko govori o vzgoji in glavna posledica tega je odtujitev, otroci postajajo projekt staršev, namesto da bi starši sobivali z njimi, jih imeli zato, ker je to lepo in dobro, ne pa zato, da bodo njihovi otroci uspešnejši od njih, dosegali večje rezultate, popravljali njihove napake. To je trenutno stanje duha. Otrok je vedno manj. Pred 50 leti so bili otroci zato, da bi starši lažje preživeli starost, danes pa nekako zato, da bi presegli naše neuspehe. Ta pričakovanja staršev pritiskajo na otroke.

Pred kratkim sem prebral peticijo staršev, ki hočejo svojim otrokom olajšati šolanje. Zakaj? Ker se jim zdi šolanje merilo in bi radi vsi imeli odlične otroke. Najbolje bi bilo šolstvo kar ukiniti, tako ne bi bilo neuspešnih …
 

Izšolali ste se za zdravnika, kar je tudi vaš brat dr. Matjaž Veselko, in se šele potem vpisali na AGRFT. Zakaj ste si premislili?


Dokončal sem študij medicine in naredil strokovni izpit, vendar nisem nikoli delal kot zdravnik. Že ko sem opravljal zadnje izpite, sem se prijavil na sprejemne izpite na akademiji in potem ves čas nekako preverjal, kateri poklic bi bil zame bolj fajn. Nikoli ni bilo povsem določeno, ali bom ostal v igralskem poklicu. Po sedmih letih v MGL sem se zelo resno lotil psihoterapije, saj sem imel med študijem medicine vedno v mislih psihiatrijo, nikoli pa nimam tako vnaprej zapovedanih ciljev, da jih ne bi mogel spreminjati. Čeprav menim, da moramo imeti svoja stališča, ne mislim, da jih ne bi smeli spreminjati. Ravno moramo jih spreminjati, glede na to, v kakšnem okolju živimo in kako se razvijamo.
 

V oddaji Doktor 24/Zdravnik svetuje ste posredovali med gledalci in strokovnjaki, ki so jim svetovali o težavah. Tu pa vam je koristilo znanje medicine?


Seveda. Ravno toliko medicine poznam, da se lahko o tem pogovarjam, in ravno prav je medicina stran od mene, da mi ni treba biti strokoven. Mislim, da sem bil dober posrednik. Taka oddaja bi bila spet zelo koristna, ampak jo je težko narediti poceni, tako kot hoče danes delati vsaka televizija, ki nima velikih projektov in teženj h kakovosti. Upam, da se bo to spremenilo in da je že projekt Jezero (kriminalna nadaljevanka po romanu Tadeja Goloba, op. p.) tak poskus, da bi dvignili kakovost. Želim si, da bi ta projekt uspel, saj bo to vplivalo tudi na prihodnost obnašanja naše televizije. Delati čim več slabih nadaljevank s čim manj denarja se mi zdi žalostno.
 

Letos boste dopolnili 60 let. Se vam zdi to življenjska prelomnica, čas za manjši obračun?


Rimljani so krajše dni merili s krajšimi urami, daljše pa z daljšimi. Od vzhoda do zahoda sonca je bilo vedno 12 ur, zato so bile pozimi ure dneva krajše. Čas je torej stvar dogovora, ljudje gremo skozi čas, tem številkam pa ne dajem posebne pozornosti. Bolj kakšnim dogodkom. Ne delam posebnih obračunov, pa tudi želje, ki jih imam, so še žive, nič drugače ni kot pri dvajsetih. Z leti se to nič ne spremeni. Rad bi imel dobre vloge, z drugimi delil svoje stališče, rad bi imel svoj mir za svoje hobije, za branje, za to, da se kaj novega naučim.

Brat, ki veliko jadra, mi je nekoč dejal: če brcaš v jadrnico, se nikamor ne premakne, če se nasloniš nanjo, pa se, če je še tako velika. Če želimo kaj spremeniti, je vztrajnost veliko pomembnejša kot sila. V vsakem trenutku poskušam imeti stališče, delati dobro zase, da lahko delam dobro za druge. Kakovostno lahko živimo samo, če je vsem dobro.