Ne da sovražim, da ljubim, sem na svetu

Vroče je, ko to pišem. Misli se premikajo drugače, počasneje. V misli se mi vriva stavek: »Ne da sovražim, da ljubim, sem na svetu.« Zakaj je prišel sem? Stavek iz Sofoklejeve Antigone, tragedije vseh tragedij. O njej nisem vedela kaj dosti, ko sem kot dijakinja Gimnazije Poljane pisala spis s tem naslovom. Bil je rdeč od popravkov, ocena – minus pet. Nekaj let kasneje se je stavek vstopil v moj prvenec Kalipso, v čisto drugačnem kontekstu, in zmotil literarnega kritika.

Zakaj me ta stavek danes ponovno preganja? Čutim, da je v njem ključ. Ne vem, kaj odklepa. Takrat kot najstnica nisem vedela, da so se z interpretacijo Antigone ukvarjali največji umi naše civilizacije, Hegel, Lacan, Steiner, Žižek. Nisem se spraševala, ali je Antigona večni arhetip človeškega upora ali je predstavnica privilegirane elite, ki brani tradicijo.

Zame je bila takrat mlada ženska, ki je tvegala vse in dvignila glas za pravico do pokopa svojega brata. Ki je ljubezen postavila pred sovraštvo. Veliko bolj me je zaznamovala, kot sem si mislila. Spomnim se, da sem se naivno spraševala, zakaj se ni dvignila prej, zakaj ni preprečila smrti svojega brata z isto silovitostjo, kot je vztrajala pri pravici do pokopa.

 Kdo bo pokopal žrtve vseh vojn, ki se dogajajo pred našimi očmi? Kako jih bomo pokopali v našem srcu? Zakaj se nismo dvignili prej, da bi to preprečili?

Ena sama izguba drage osebe v našem mirnem varnem svetu povzroči rano, ki se nikoli ne zaceli. Koliko ran se nenehno odpira prav zdaj? Preživelim na rokah umirajo razmesarjeni otroci, žene, njihove ljubezni. To so ljudje. Mi smo ljudje. In gledamo stran. Zapoved ljubi svojega bližnjega visi nad nami kot posmeh.

Religije, ki učijo ljubezen do bližnjega, so v rokah manipulatorjev. Ljubezen je dovoljena samo za tiste, ki mislijo isto. Zapoved ljubi svojega bližnjega je postala ideološko orodje: ljubezen je namenjena le tistim, ki delijo isto vero, ideologijo ali miselnost. Agresija do tistih, ki mislijo drugače, postaja družbeno sprejemljiva in nagrajevana, saj vendar ščitimo »naše vrednote«.

Po Freudu smo bitja, polna destruktivnih nagonov, tako kot starodavne boginje. Eros, ljubezen, ustvarjalnost nas ženejo tako močno kot Tanatos, nagon smrti in uničenja. Zato se ponovno vračamo k antiki, k tekstom starih Grkov. Ker so vedeli več. Ker so predvideli, da se bo človeštvo nenehno vrtelo v istih mehanizmih. Pohlep, želja po moči, hibris. To smo, ljudje.

Je torej zapoved ljubi svojega bližnjega pesek v oči? Je torej »ljubezen za nič«, brezpogojna ljubezen, ki jo oznanja Aljoša Karamazov v Bratih Karamazovih, zgolj slepilo? Zelo lahko je zapreti oči in si domišljati, da nas vodi ljubezen. In jaz nisem nič drugačna, vendar verjamem, moram verjeti v ljubezen, ki ne pozna iger manipulacij, ki ne nadzoruje, ne obsoja, ne uničuje drugače mislečih. To moram verjeti vsakič znova, ko mi pogled zide na 

Ljubezen me ne bo obvarovala pred temačnostjo tega sveta, a mi bo morda vsaj v tem trenutku zdaj dala moč, da vztrajam, da živim, da plešem, da še čutim. Da delujem. Da dvignem glas, mali drobni glas, kadar čutim, da moram spregovoriti.

A ko ne zmorem več,  ko je strašnih novic in podob preveč, si zaželim, da bi se dvignila v zrak, tako kot prelepa Remedios v Márquezovem romanu Sto let samote. Medtem ko je obešala snežno bele rjuhe je skupaj z njimi odlebdela v nebo, med ptice. Tako kot ona bi pomahala temu svetu v slovo, od zgoraj opazovala to krvavo dramo mračnih nagonov, v kateri si ljudje prizadevajo obdržati oblast in so za to pripravljeni uničiti planet in civilizacijo.

Tudi če bo svet postal tako temen, da bodo prevladali, da bodo razpredli mrežo sovraštva čez pol planeta ... Kaj jim bo ostalo, tem ljudem? Še nekaj let v njihovih razkošnih ograjenih zastraženih vilah, medtem ko bo okrog njih zevalo opustošenje.

Umrli bodo, tako kot mi, tako kot v bolečinah zaradi njih umirajo milijoni. Kaj bodo pomislili ob zadnji uri, me zanima. Na ljubezen?