Ne moremo se več pretvarjati, da ne vidimo

Ko vstopiš v njihov dom, po laseh božaš otroke, ki ti prinesejo kavo ali čaj, se dotikaš njihovih ovc in tisočletnih oljk, poslušaš njihove zgodbe, te to zaznamuje.

Na njihovi zemlji je veliko podzemne vode, a ne sme biti njihova. Veliko je pašnikov, a se njihove ovce po 7. oktobru tam ne smejo pasti.

Otroci hodijo v šolo, a starši ne vedo, ali se bo njihov otrok vrnil domov. Ne vedo, kdaj bo na vrata njihove šole pribit odlok, da bodo porušili njihov dom. Ne vedo, kdaj bodo v šolo vdrli zamaskirani izraelski priseljenci in s palicami pretepli otroke in učiteljice.

Ko enkrat vzpostaviš stik z ljudmi, ki ti odprejo srce, je nemogoče enako živeti naprej. Odkar sem se vrnila iz Palestine, nenehno spremljam, kaj se dogaja na tistem idiličnem hribovitem delu, ki se imenuje Masafer Jata.

Danes spet gledam posnetke, na katerih avtorja oskarjevskega filma Edina zemlja Basel Adra in Hamdan Balal s prijateljem, soavtorjem filma, izraelskim novinarjem Juvalom Abrahamom, prosita, pozivata, naj delimo njihov klic na pomoč.

Edina zemlja je film, v katerem gledaš nasilje v živo. V katerem vidiš umor v živo. Umor kar tako, iz objestnosti. Palestinsko življenje ne šteje. Indoktrinacija traja predolgo. Oskar, ki je najprej pomenil radost, da je njihov položaj končno prepoznal velik del sveta, zdaj zanje pomeni prekletstvo.

Napadi na avtorje filma in njihove družine so postali še bolj brutalni.

Komaj tri tedne po oskarju so zamaskirani naseljenci vdrli v dom Hamdana Balala, ga brutalno pretepli, na poti do urgence je vojska zajela rešilni avto, namesto v bolnišnico so ga strpali v zapor.

Pred dobrim mesecem so naseljenci vdrli na domove Baslovih bratrancev in njegovega brata in jih pretepli. Zlomljene kosti, notranje krvavitve, iznakaženi obrazi mladih ljudi. Na novih posnetkih vidimo, kako naseljenec z enim strelom ubije njihovega sodelavca na filmu, aktivista in prijatelja, očeta treh otrok.

Ne sprejemam tega sveta. Morda sem prej živela v iluziji, najbrž sem. A videti je bilo, da v Evropi še vedno štejejo demokratične vrednote.

Ta ista Evropa ne dovoli Varufakisu, da govori na palestinskem kongresu v Berlinu, britansko-palestinskemu kirurgu in dekanu univerze, ki je prostovoljno pomagal v bolnišnicah v Gazi, ne dovoli, da predava v Franciji, in ga kot hudodelca zadrži na letališču ... Italijanskega novinarja, ki evropski komisiji postavi vprašanje, ali bo tudi Izrael, tako kot Rusija, moral povrniti vojno škodo, odpustijo. Ta ista Evropa, zibelka demokracije, zapira ljudi, ki protestirajo proti ubijanju otrok.

Dolgo sem spremljala družbene medije kot nujno zlo, a za te ljudi so edino orožje, njihov edini glas. Ko izraelski naseljenci napadejo, aktivisti z vsega sveta s svojim telesom skušajo ubraniti prebivalce. To, da snemajo in fotografirajo nasilje, vaščane ne bo obvarovalo pred tem, da naseljenci vdirajo v njihove staje in z golimi rokami ubijajo njihove ovce, uničujejo njihove oljke, ki so zanje življenje, njihovih otrok pa ne bo obvarovalo pred poškodbami ali smrtjo.

A nekaj pomeni. To zdaj lahko gledamo tudi mi. Ne moremo se več pretvarjati, da ne vidimo.

Počutim se sokrivo, bolj kot kadarkoli. Bila sem tam, spala sem v njihovih domovih, jedla njihovo hrano – in zdaj sedim doma in ne morem narediti nič. In ta občutek nemoči in brezupa je nekaj, s čemer se vsi ljudje v okupiranih in vojnih območjih soočajo vsak dan znova. 

Avtorji filma bi zdaj morda lahko odšli od tam, zavarovali svoje otroke. A ne morejo. Počutijo se dolžne, da ostajajo tam skupaj z njihovimi sovaščani. Vsak dan pošljejo v svet vsaj en posnetek novega napada. Vsak dan poščjejo v svet klic na pomoč, naj člani akademije, hollywoodski igralci, aktivisti vsega sveta, vodje nevladnih organizacij, politiki, poskusijo ustvariti pritisk na mednarodno skupnost, da se etnično čiščenje na palestinskem ozemlju neha. Videti je, da se nič ne zgodi, a vztrajajo. Ker nimajo druge možnosti.

Vse, kar lahko naredimo mi, je, da delimo te zgodbe.