Ne pravljica. Zgodba

Zdi se mi, da bi nam starejši radi nekatere stvari prihranili, predvsem bolečino in slabe izkušnje.

Objavljeno
08. junij 2019 16.00
Posodobljeno
08. junij 2019 16.00
Starejši sogovorniki so polni zgodb. FOTO: Matej Družnik
Predstavniki starejše generacije, tam nekje v starosti od šestdeset let naprej, so eni mojih najljubših sogovornikov. Če se mi po službeni dolžnosti obeta intervju s kakšnim izmed njih, vem, da sem lahko mirna. Ne, ker bi prekipevala od presežka samozavesti, daleč od tega. Tudi ne, ker bi to delo jemala z levo roko, še zdaleč ne, intervjuji so eden najbolj zahtevnih novinarskih žanrov. Vem pa, da bralce vedno pritegne zgodba, in če jih je kdo poln, so jih starejši.

Žal se v realnosti pogosto zdi, kot bi se starostnikov sramovali, jih potiskali na stran, ob njih čutili nejevoljo. Nič ne bom papeška – tudi meni je tečno kdaj kakšno stvar ponoviti trikrat ali štirikrat, pa me nato prešine, da jo mora pogosto kdo najmanj tolikokrat povedati tudi meni. Zdi se mi, da bi nam starejši kljub vsemu radi nekatere stvari prihranili, predvsem bolečino in slabe izkušnje. Pa smo vse prevečkrat gluhi. Zato jim prisluhnem. Čim večkrat, ob vsaki priložnosti. Poslušam, si ustvarjam mnenje, vprašam enkrat, dvakrat, tudi tretjič, če je treba. Prosim jih, da z menoj delijo svoje zgodbe – ker je življenje pač to. Zgodba. Ne pravljica, da se ne bomo napačno razumeli. Oni to dobro vedo, bolje kot vsi mi.

Kar me največkrat preseneti v zavetju intime dnevnih sob, v katere me prijazno povabijo, je njihova silna skromnost. Kot bi se sramovali svojih dosežkov, pa na drugi strani tudi neizpolnjenih želja in hrepenenj. Kot bi mislili, da so s tem ostali sami s sabo, da jim v tem ni na svetu nihče podoben. Večkrat jim povem, da me zanima njihova zgodba, da bi jo silno rada slišala in se morda iz nje česa naučila, jo poslala v svet točno takšno, kakršna je, ker je vsaka vredna pozornosti. Da se res nimajo česa sramovati, ravno nasprotno. Potem jih opazujem, kako se počasi tali oklep.

Čeprav niso vsi zgolj trdi orehi. Tudi takšne sem spoznala, ki sami dobro vedo, da morajo govoriti. Da mora ta silna izkušnja ven, na plan, k drugim, ne glede na ceno. V svet, ki se tako presneto težko uči na napakah. K vsem nam, ki se vedno znova ulovimo v zanikrno mrežo nestrpnosti, sovraštva. V Opatiji sem spoznala gospoda, na katerega še vedno pogosto mislim, ker se je odprl in mi zaupal, da bom odgovorno prenesla njegovo zgodbo naprej. K bralcem. Večkrat pomislim na umirjene odgovore, ko sem vrtala in spraševala, tudi eno in isto, pa me je sogovornik ustavil s povzdignjenim glasom, zakaj ga ne poslušam. Ne znamo, preprosto nam včasih ne gre. Poslušanje.

image
Navdih je tisti, ki ga iščem v zgodbah ljudi. FOTO: Pixabay


Potem je tu energija, ki jo včasih zavidam svojim starejšim sogovornikom. Polni so je, ko se jaz komaj privlečem na dogovorjeni kraj, pa ga pogosto potem zapustim napol prerojena. Smeh je nalezljiv in življenjska sla prav tako. Morda nam je primanjkuje, ker se nam nekako samoumevno zdi, da imamo pred seboj še ogromno časa. Prelagamo na jutri in pojutrišnjem, ko bi morali živeti tu in zdaj. Morda.

Oni dan so me navdihnile gospe, ki se zaradi skupnega hobija srečujejo enkrat na mesec. Nemogoče jim je bilo skočiti v besedo, ko so se znova našle, ker jih je po malem razganjalo od vsega, kar so si morale povedati, zaupati, premleti. Prekipevale so od dobre volje, široki nasmehi so jim krasili obraz in tako lepe so bile zaradi tega. Navdih je tisti, ki ga iščem v zgodbah ljudi. Pa ne le navdih za pisanje dobrih zgodb. Vedno pogosteje zato, da vem, zakaj živim. Za kaj vse sem lahko hvaležna. Neskončno veliko mi dajo, mnogo več, kot bom lahko kadarkoli sama dala njim.