Ne zapirajmo šol, učimo se in vadimo na prostem

»Vreme je takšno, kot je, moramo se mu prilagoditi. Če je hladneje, se ustrezno oblečemo. Če prši, to ni razlog, da zunaj ne moremo opraviti gibalne vadbe. Čim več je treba ven, na zrak, na sonce, da pridobimo tudi vitamin D, ki je ključen za odpornost,« je prof. dr. Gregor Jurak s Fakultete za šport Univerze v Ljubljani poudaril enega od domačih ukrepov, kako preprečiti, da bi naši šolarji postali koronska generacija, ki bi lahko posledice pasivnosti v teh mesecih čutila še leta.

O tem, kaj lahko starši in učitelji športne vzgoje storijo tukaj in zdaj, smo pisali minuli teden. Tokrat smo se z vodjo raziskovalne skupine SLOFit in tudi članom strokovnega sveta za splošno vzgojo in izobraževanje dotaknili dolgoročnih rešitev, ki niso povezane le z razmerami, v katere nas je pahnil koronavirus.

Izhodišče za veliko zaskrbljenost so rezultati testiranj, ki so pokazali, da se je po zaprtju šol in obšolskih športnih dejavnosti ob spomladanskem prvem valu epidemije splošna gibalna učinkovitost otrok v Sloveniji zmanjšala v povprečju za 13 odstotkov, za 20 odstotkov pa se je povečal delež otrok s čezmerno težo.



»V dveh mesecih so se nekateri otro­ci in mladostniki vrnili na stanje telesnih zmogljivosti izpred deset let. Nismo tako pesimistični, da bi dejali, da bomo potrebovali deset let, da bi odpravili nastalo škodo, saj smo v Sloveniji v preteklosti že pokazali, da znamo in zmoremo. Imamo dobro infrastrukturo in kompetentne športne pedagoge. Z resnimi ukrepi bi v štirih letih prišli na prejšnje stanje,« je Jurak, ki na fakulteti za šport deluje na katedri za pedagogiko in didaktiko v športu, orisal splošno živ­ljenjsko pravilo, kako hitro je mogoče nekaj zrušiti in koliko časa in dela je potrebnega, da to spet zgradimo.




Spomladanski in sedanji ukrepi sicer niso enaki v vseh starostnih skupinah, ni pa dvoma, katera je najbolj rizična. »Spomladi so se otroci razredne stopnje dva meseca šolali na daljavo, zdaj so najmlajši ostali v šoli in upamo, da bodo šole zanje ostale odprte po krompirjevih počitnicah. Če se zaprejo, bo zanje to zelo škodljivo. Velik upad telesnih zmogljivosti se pričakuje pri starejših otrocih, na predmetni stopnji, in dijakih, ki jo bodo odnesli daleč najslabše. Od 12. marca so bili vsega skupaj le mesec in pol v šoli, v izolaciji so bili do konca minulega šolskega leta, sledile so poletne počitnice in zdaj se spet šolajo na daljavo. Za nameček nimamo vpo­gleda, kakšen je bil pri njih upad gibalnih sposobnosti, ker se spomladi niso vrnili v šolo in jih nismo mogli testirati. Predvidevamo, da je tako hud, da si ga ne znamo predstavljati. Ta starostna skupina je kritična,« je Jurak nakazal, da so skrb vzbujajoči rezultati testiranj morda še preveč optimistični in da bodo posledice – zdravstvene, izobraževalne in ekonomske – dolgoročne.



»Gre za otroke, ki so v odraščanju, adolescenci, ob kateri stežka sprejemajo stvari, z lahkoto so prešli na pasivnejši način življenja z gledanjem zaslonov. Bojim se, da smo že ustvarili koronsko generacijo, pri kateri bodo posledice resne tudi dolgoročno. Predvidevamo, da bodo ti otroci izgubili zelo veliko aerobne moči in koordinacije gibanja, zato bodo učno manj sposobni. To bi se utegnilo pokazati že pri prihodnjih maturitetnih rezultatih, pozneje v življenju pa pri manjših delovnih zmožnostih. Če svoje telesne pripravljenosti ne bodo vrnili na prejšnjo raven, bo to generacija, ki bo več pri zdravnikih in bo ne nazadnje v tretjem valu epidemije, ki ga lahko pričakujemo po novem letu, tudi bolj dovzetna za okužbo, saj ji bo pasivnost oslabila imunski sistem,« je na resnost položaja opozoril Jurak, ki upa, da bo v prihodnje več sistemskih premikov, kot jih je bilo med prvim in drugim valom epidemije.
 

Gibalno dejavno učenje

»Temeljito je treba razmisliti, ali je zapiranje šol smotrno. Šolanje na daljavo je uvedeno tako za predmetno stopnjo kot srednje šole, naše priporočilo pa je, da ne bi zapirali ne srednjih ne osnovnih šol, temveč da drugače organiziramo pouk. Imamo nekaj časa, da se pripravimo na morebitni pomladni val epidemije, torej je nekaj časa, da bi se šole pripravile na reorganizacijo. Ne za učenje na daljavo, saj je ta epidemija tudi priložnost za razmislek o drugačnih načinih poučevanja. Ni treba, da je to le spletno poučevanje, lahko ustvarimo učilnice na prostem, s katerimi bi zagotovili večjo telesno razdaljo med učenci. Ob tem bi imeli gibalno dejavno učenje pri vseh predmetih, ki je dokazano zelo uspešno. Dvajset minut aerobne vadbe bistveno izboljša pozornost in pomnjenje. Učenci bi ob gibalnih spodbudah bolje usvajali znanje tudi pri drugih predmetih,« Jurak zagovarja temeljite razmisleke v slovenskem šolstvu, ki bi se s tovrstno (r)evolucijo približali antični mantri zdravega duha v zdravem telesu.



»To sicer v Sloveniji ne bi bilo nekaj novega, imamo že nekaj primerov dobrih praks. Na OŠ Ivana Groharja v Škofji Loki že delajo na ta način. Vse šole bi morale uvesti gibalni odmor in morali bi ga res izkoristiti za gibanje, ne pa da gredo dijaki na cigareto. To je mogoče zagotoviti tudi tako, da ne bo preveč mešanja med oddelki. V osnovnih šolah bi lahko spet zagnali program Zdrav življenjski slog, ki je bil uspešen z večjo gibalno učinkovitostjo, otroci pa so tudi precej manj odsotni od pouka zaradi zdravstvenih težav. V srednjih šolah že imamo program Mladi za mlade, ki bi ga lahko še okrepili,« je Jurak spregovoril o rešitvah, ki bi kulturo gibanja vtkale v vsakdanje izobraževalne procese.



Končni cilj pri tem niso vrhunski športniki, temveč gibalno pismen, zdrav in izobražen narod. »Ob sedanjem pou­ku na daljavo bo težko dosegati predpisane standarde znanja. Že spomladi smo imeli razpravo, ali bomo zaradi koronavirusa znižali standarde znanja na maturitetnih izpitih. Pretekli teden smo imeli na strokovnem svetu za splošno vzgojo in izobraževanje spet razpravo o tem. Nismo naklonjeni nižanju standardov, ampak je treba do predpisanega znanja priti na drugačen način,« je o slovenskem šolstvu na koronskem razpotju še povedal Jurak.

V precepu se je znašel šport nasploh, ne le pri nas: »V ZDA so naredili študijo, ki je pokazala, da se vsak tretji otrok, ki je pred tem organiziramo vadil, po prvi karanteni ni več vrnil v športni pogon, čeprav so mu starši dali potrebno finančno in moralno podporo. Ni imel več interesa in se je na nove razmere prilagodil tako, da je šel za zaslon, tudi v Sloveniji se to dogaja.«


 

Vavčerji za strokovno vodeno vadbo

Dostopnost do športnih vsebin ta čas ni otežena le za šolarje, temveč domala vse, razen za vrhunske, poklicne športnike. »Otroci in mladostniki so prepuščeni samim sebi, tisti, ki so bili v obšolskih športnih programih, v njih ta čas ne morejo več sodelovati. Izjema so vrhunski športniki, kar je neverjetno. Izhodišče je varstvo zdravja, šport zunaj gospodinjstva pa dopuščamo le vrhunskim športnikom, ki jih je zelo malo glede na vse registrirane športnike v Sloveniji. Celotna populacija potrebuje gibalno vadbo, z njo bomo lahko ohranjali imunsko odpornost. Če ne bo gibanja, se bo poslabšala pri vseh, tako mladih kot odraslih. Izhodišče sporočila urada vlade za informiranje je bilo, da je šport prepovedan, ob tem so navedli izjeme, ki se nanašajo na vrhunski šport. Osnova sporočila je napačna, ljudi bi morali spodbuditi, da bi morali biti čim bolj gibalno dejavni v skladu z omejitvami telesne distance in razkuževanja, kjer je to potrebno,« se komunikacije, ki bi spodbujala h gibanju in ne odvračala od njega, nadeja Jurak.



V prihodnjih tednih bo s sodelavci in drugimi športnimi organizacijami spremljal dogajanje po državi.»Na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani se bomo v sodelovanju z Olimpijskim komitejem Slovenije in Zavodom za šport Planica lotili covid-19 fit barometra, s katerim bomo poskušali spremljati, kako se slovenska družba odziva na razmere in ukrepe. Dela se velika škoda za celotno populacijo, ker šolske telovadnice samevajo. Razmišljanje bi moralo biti obratno. V tem času bi morali spodbujati, morebiti celo z vavčerji, visoko strokovno vodeno šport­no vadbo z velikimi pozitivnimi učinki na zdravje ljudi, pri kateri se zagotovi ustrezna telesna razdalja. V šolski telovadnici je mogoče organizirati vadbo za 20 ljudi, tako da vsak vadi na 20 kvadrat­nih metrih,« je sklenil Jurak.