Ne zase, ne za Vatikan, za Piran!

Če bi iz piranske vedute zretuširali sakralne objekte, bi bila podoba, da bog pomagaj – valobran, par gostiln, prazna vzpetina, če pretiravamo. In tudi če ne bi bilo župnika Zorka Bajca, bi bilo v mestecu precej drugače.

Objavljeno
13. januar 2017 12.06
Grega kališnik
Grega kališnik
Zorko Bajc je iz Kanjega Dola pod Javornikom, živel je zamlada na Colu, študiral teologijo v Ljubljani, v duhovnika bil posvečen leta 1992. Kaplan je bil v Tolminu in Postojni, v času, ko so tamkaj pričakovali in se pripravljali na obisk papeža Janeza Pavla II. Ko je mislil, da ima župnijo na dosegu roke, ga je škof poslal na podiplomski študij v Rim. Zorko Bajc, preskok v zdajšnjost, se je srečal z Abrahamom, onega iz svetih knjig kajpada poznate, a tokrat ga omenjamo pomensKo preneseno, laično ustaljeno.
V Rim je šel na študij sakralne umetnosti, za dve leti, na papeško univerzo Gregoriano. Pa študijsko vpisal še dokumentarni film in fotografijo. Sediva v župniščni sobi v Piranu, kako bi ga opisal, zelo je zgovoren, prijeten. Že dolgo je jasno, da stereotip o župnikih, ki žive le na daljici cerkev-župnišče, ne drži. Življenje Zorka Bajca je tej zmotni predstavi mimobežnica.

V Rim je bil poslan, pa ni znal italijansko. V svetem mestu »je pet papeških univerz, dobršen del študentov je laikov, tudi profesorji niso vsi duhovniki.« Pri sakralni umetnosti je bil poudarek na dediščini, pri fotografiji se je vpraševalo, kako uporabljati sodobne medije v pastorali. Bajc je že prej fotografiral, tako da »sem bil drugo leto že asistent.« Pri filmu so bili vsebinsko odprti, na koncu je bilo treba posneti 15-minutni dokumentarec, »od scenarija do montaže.«

Ko kane Kanji

In se je, bodoči župnik, spomnil Kanjega Dola, vasice brez elektrike, v kateri sta tedaj živeli le še 93-letna in 19 let mlajša ženica. Podiplomski študent je šel na naš RTV, nič ni imel pokazati, »verjamejo mi na besedo in mi za tri dni posodijo ekipo.« In agregat, doda. Bajc se odpove avtorskim pravicam in ertevejevcem obljubi izdelek. Tri dni so bili v njegovi vasici, »od tega je bila en dan megla in se ni dalo snemati.« V Rimu je nato najel studio in montiral ponoči, ko je bilo ceneje. Sam je financiral projekt, poskrbel za italijanske podnapise. Ob projekciji »so bili sošolke, sošolci z vsega sveta navdušeni.« In nekaj jih je prišlo ženici pogledat v živo, v Kanji Dol.Leta 2000 je bil film na programu TVS. Svet, ki izginja, tako je bil naslovljen, je po naključju potoval na festival v Teheran, bili so filmi na temo žensk. »Moj dokumentarec je prišel v tekmovalni program, predvajali so ga na božični dan.« Še to doda režiser, da ni imel težav z vprašanjem zakritosti žensk, »moji ženici sta ves čas nosili ruto.« Zdaj nima časa za film, »fotografiram, ko potujem, ljudi, arhitekturo, naravo. Včasih razstavljam.«

Enkrat na leto si privošči potovanje, »med dopustom, sam ali organizirano.« Ko našteva, koliko Južne Amerike je videl, se sliši, da skoraj vso, bil je v Avstraliji, dvakrat v Iranu, trikrat v Indiji. Izrael, Turčija, Slonokoščena obala, Maroko, Tunizija, dobršen del Evrope.

Ob prelomu stoletja ali tisočletja, leta 2000, mu ponudijo župnikovanje v Piranu. Ni ga poznal, niti plavati ni znal. Stolno cerkev je iskal z avtokarto, parkiral na Tartiniju in bil prvi dan oglobljen.

Sedaj pa metafora, v Italijo je šel, ne da bi znal jezik, v Piran v popolno neznano, ja, Zorko Bajc je človek, župnik, ki se je naučil plavati. Tako, predvsem pa drugače. A čutil je, da gre za zanimivo mestece. Ob pogledu na zaraščen župnijski vrt ga spreleti, da je tu že bil, ugotovi, da so na vrtu snemali prizor iz filma Zrakoplov, ki ga je nekoč gledal. No, dobro desetletje in pol pozneje vrt in dvorana sestavljata Pastoralno kulturni center, Georgios, »po grško Jurij, tudi poljedelec.« Sv. Jurij je zavetnik Pirana.

Neameriško

V centru, ki je njegov projekt, se letno zvrsti 70, 80 dogodkov, tudi Kino pod zvezdami, kjer Bajc teži k »neameriški, nehollywoodski produkciji, film naj ne bo le zabava.« Vendarle je duhovnik, povprašam, kako je s spornostjo morebitnih meseneje naravnanih filmov. »Pa saj spolnost je tako rekoč v vsakem filmu, če je gledalec normalen, bo to tudi normalno sprejel.« Razumel. Zelo je, potarna, omejen z distributerji, vsakemu je treba plačevati avtorske pravice, čeravno je vstop v podzvezdni kino neplačljiv. V dvorani so manjši koncerti, operete, drame, razstave, predavanja. »Prijatelj Janko Kastelic,« rojen v Ljubljani, mladost je preživel v Kanadi, lani pa postal stalni dirigent dunajske Hofmusikkapelle, »mi je podaril koncertni klavir, vreden 40.000 evrov.« Inštrument je v Piran priletel iz Toronta.

Tudi dve procesiji pripišemo župniku. Seveda. Na predvečer Marijinega vnebovzetja, 14. avgusta, so od leta 2005 pripravljali procesijo z barkami od Pirana do Strunjana. Zadnjič leta 2012, ob 500-letnici prikazanja Marije v Strunjanu. Zakaj? »Zadeva je bila logistično zelo zahtevna,« bil pa je Zorko Bajc tako rekoč sam. Onega leta »sem bil ob 23. uri na strunjanskem pomolu s 300, 400 ljudmi, ki niso imeli prevoza nazaj.« Piranski turizem, milo rečeno, ni sodeloval, v dogodku ni videl promocijske srži.

Obudil je duhovnik tudi tradicijo starodavne piranske procesije v čast sv. Jurija. Ni bilo lahko, saj so mnogi v njej videli le verski dogodek, procesija gre s Tartinijevega trga do stolne cerkve, zdaj »sodeluje domača pihalna godba, ni nam je več treba najemati od drugod.« Godba se je morala odvaditi statičnih nastopov, pa tudi neposvetne viže jim ni težko zaigrati. Sodeluje tudi občina, iz tega se razvije solinarski praznik. Pa vendar se kaj premakne.

»Imamo tudi župnijski zbor, ki združuje vse Pirančane, katolike, neverujoče, drugače verujoče.« In to je Bajčev kredo, ni pomembno, kdo je rdeč, bel, levi, desni, kdo je zgoraj, kdo je spodaj. »Če odložiš predsodke, lahko daš skupnosti marsikaj lepega.« Zbor je zgled sodelovanja, »maja smo šli na romanje v Rim, k papežu, iščemo stvari, ki nas povezujejo. »Zbor ima približno 30 članov, ne samo iz Pirana, tudi od drugod prihajajo, se prijavljajo, pojejo a capella ali ob spremljavi orgel, tudi svoje skladbe.«

V Piranu je deset delujočih cerkva, za vse razen eno, ki jo imajo minoriti, skrbi Zorko Bajc. Deset? »Včasih jih je bilo 23. Vsak dan mašuje v drugi, v stolnici ob nedeljah, »včasih je skoraj več ljudi na koru kot v cerkvi.«

Prijatelji

Cerkve je treba ohranjati pri življenju, ohranjanje piranske sakralne kulturne dediščine, se zdi, je župnikov življenjski projekt. »Ustanovili smo društvo Prijatelji zakladov sv. Jurija, ker hočemo obvarovati dediščino.« Vsako leto pripravijo razstavo jaslic po vseh cerkvah, pa tudi razstavo križev pot. O božiču in veliki noči. Jaslice ponudijo v izdelavo »umetnikom, šolam, dogodka obišče pet, morda deset tisoč ljudi.«

Pri maši pa, »prejšnjo nedeljo je bilo v stolnici 46 ljudi, 20 na koru, poleti jih je pri nedeljskih mašah sto, 120.« Med tednom deset, petnajst. A kljub temu, slišim, da mesto umira, število vernikov vsaj stagnira.

Sakralni objekti so last Pirančanov, Zorko Bajc si prebivalcem želi dopovedati, kaj imajo, da je na to treba biti ponosen in za dediščino skrbeti, jo varovati. »Država nam ne da nič,« na občini mu letno odmerijo pet do osem tisoč evrov. Lani nič, letošnje upanje živi.

V Piranu, nadaljuje, »smo skoraj vsi priseljenci, je zareza med tradicijo, Italijani in prišleki,« med svetovnima vojnama je bilo območje v Italiji, od leta 1947 do 1954 v coni B Svobodnega tržaškega ozemlja, ko pa je bila ta ukinjena, je Piran pripadel Jugoslaviji. Ni zavesti »to je naše, to so naši nonoti postavili,« ni pripadnosti, ni identitete. Tu so močne delitve, Piran je večkulturen, večverski, večjezičen, v soboto zvečer ima Bajc mašo v italijanščini. Pa znano je, kako je Primorska politično rdeča, pa to nima zveze z eno razlag besede Piran, iz grškega pridevnika, ki pomeni rdeč, navezujoč se na rdeče flišne kamenine. »Kje drugje bi bil kot župnik partner v kraju, ko sem prišel v Piran ...« Je zgledalo, da je prišel z Marsa.

Razen športa in kuhe

Zanima ga vse, popoln analfabet je v športu, tako fizično kot gledalsko, morda še slabše, prizna pozneje, mu gre kuharija. S humanitarno skupino Bejž, če uejdeš – Uidi, če ti uspe, prevedeva –, »to so fantje, ki vsako leto izpeljejo en humanitaren projekt,« je bil oktobra na Andamanskem otočju, ki sodi k Indiji, v prestolnem Port Blairu so sfinancirali in zgradili streho na hostlu, »nekakšni varni hiši za dekleta.« To je bil za prebivalce čudež. Če že, so »z zahoda vajeni le, da pride denar, a da zahodnjaki pridejo k njim tudi delat ...« Čudež. Na otočju, poslušam, je vsaj pet prvobitnih ljudstev, eno je še na ravni kamene dobe, imajo ogenj in to je to.

Nazaj domov: »Piran ima dušo, upam, da je ne izgubi!« Zgrajen je bil, tako sogovornik, za srednjeveško življenje, če ne sprejmeš njegovih omejitev, da z avtom ne moreš do hiše denimo, se izseliš. V Lucijo. Malo je mladih, pri verouku je v devetih razredih 19 otrok, pogrebov je več kot rojstev, lani »nisem imel niti ene piranske poroke, rad bi bil župnik za domačine, ne Islandce, Avstrijce. Težko je ustvariti enotnost, kaj šele občestvo.« Večina vernikov je hrvaško govorečih.

Za zasluge je predlani župnik prejel občinski Zlati grb, je mislil, da bo ob tej časti laže prišel do sredstev za obnovo sakralne dediščine, »pa »sem se uštel! Ne delam zase, za Vatikan, ampak za nas vse, za mesto.« Katerega najpomembnejši reženj je turizem.

Je tudi vodja komisije za sakralno dediščino koprske škofije, nenazadnje je bil v s tem namenom poslan na študij, lani so začeli z digitalnim popisom premične sakralne dediščine.

Kaj pa slovenska Cerkev, zakaj ne pomaga? Bajc najprej spregovori o odgovornosti vertikali »jaz-škof- papež,« pa: »Koprska škofija je samostojna enota, odgovarja Vatikanu, zelo malo je imela, zelo malo ji je bilo vzeto in malo vrnjeno.« Gozdovi so ljubljanski, o mariborski vemo. »Škofija nima prihodkov, živi od župnij. »Delno tržim vrt, če ga kdo najame.« Poleti ga enkrat tedensko kosi, zaliva vsak večer. »Kar prihranim, vložim v obnavljanje cerkva.« Odvisen je od svoje iznajdljivosti. Dražbe, dobrodelni koncerti ... Škof Jurij Bizjak ga lahko podpira, ne more mu pomagati. Čeravno sta oba s Cola. »Cerkev so zgradili ljudje, če je ne vzdržujejo, propade.«

Zatorej odprtost, dobra volja, pa gre. Pa, no ja, malone čudeži, poleg prijateljevega torontskega klavirja so Berlinčani Piranu podarili dva zvonova, prej v stolnici, Piranu 30 let ni zvonilo, stara zvonova sta bila počena. »Poglejte, zvonik so zgradili Romani, upravljamo ga Slovani, zvonovi so germanski.«

Piranski klif se tudi sesuva. Vogal Bajčeve spalnice štrli v praznino. Pod župniščem je plaža, divja, za one, ki se sončijo in kopajo brez. Zidovi so grdo napokani. Za sanacijo klifa bi bila potrebna politična volja, enoznačna ... Pa je ni. Ni denarja. Za to.

Soduhovniki ga sprašujejo, kaj vidi v Piranu. »Sem nihče noče za župnika, jaz pa tu vidim veliko lepega.« Zorko Bajc je župnik, ki se je, metafora, naučil plavati. V vodi, v katero je (bil) vržen. Uživa v v valovih, vsak je drugačen. Kot dnevi. Monotonost bi ga ubila, pove. V klasični župniji bi imel težave.

Ekspresivno izraženo, piranski župnik je poseben patron. Seveda Piran že ima svojega, pa vendar bi sogovornik zlahka kandidiral vsaj za zavetnikovega pomočnika. Seveda se s tem ne bi strinjal. Poslovim se z občutkom, da gre, če ne drugega, za župnika in pol. Ki me povpraša, kdaj bo najino snidenje na svetlo prišlo.

Odgovorim mu, minuli ponedeljek, kot vsem, ne glede na vero ali kako drugo izpoved: »Če bog da, že v soboto!« In če to berete in je sobota, potem ...