Nedelo izbira: Pivohram Golar, Gornja Radgona    

Bevog tudi na naši strani, pod tremi sončki in pol.

Objavljeno
05. april 2016 12.34
Uroš Mencinger
Uroš Mencinger
Bevog je (kot) pivo. Nekaterim je grenko, drugim sladko … Sladko, ker dokazuje, česa vse je sposobna slovenska podjet­nost. Grenko, ker je dokazalo, kako nesposobna je lahko naša država. Na oni strani mosta čez Muro je tako pivovarna, na tej strani pa vsaj gostilna. Golarjevi so hočeš nočeš morali s svojo idejo in ambicijo čez mejo, da lahko zdaj doma točijo uvoženo pivo. Da bi človek popenil. Pa sploh ne zato, ker se dogaja na dvorišču naših najbolj znanih penin.

Če se vam uvod zdi težko razumljiv, imate prav. Saj gre res težko v razum, da smo šli v Evropo zato, da se zdaj naša pamet lažje seli v tujino. A da ne bomo le kritizirali, je v vsem tudi nekaj dobrega. Če imaš le pivnico, potrebuješ le pivo, če pa imaš pivohram, potrebuješ pivsko zgodbo. In Golar jo zaradi Bevoga, ki je moral čez mejni most, da je lahko uresničil načrte o lastni pivovarni, vsekakor ima. Prav lepo je videti, da morajo Avstrijci na to stran Mure, če hočejo ob našem pivu še kaj dobrega pojesti. Ker vsaj takšnih langašev pri njih ni!

Disko, rock in pivo

Golarjev pivski hram je prav tam, kjer je tudi radgonska šampanjska klet. A to nikogar ne moti, saj se med 56 pivi najde prostor tudi za dve sosedovi penini. Zgradba, obnovljena, urejena, v treh nivojih, z vrtom in parkovnimi stopnicami, je markantno prav na začetku mejnega mostu. Spodaj je kavarniški del s kuhinjo, v kateri je prostora tudi za daljše, ne le hitro (fast) kuhanje. Gostilno v slovensko-pubov­skem slogu, s svetlečim se šankom in mešanimi visokimi in jedilnimi mizami, manjšajo okrogle stopnice, ki vodijo v dodatno jedilnico na vrhu. Čez dan vabijo jedce na juho iz gomoljne zelene in svinjske ličnice s kremnim pirejem, zvečer pa pivopivce, med napisi kot varčuj z vodo, pij pivo, na eno najbolj bogatih ponudb (ustekleničenih) hmeljevih napitkov z vsega sveta pri nas. Na stropu je disko krogla, resda majhna, rock pa je že za kosilo.

Ob pivu pa se, seveda, grize. Čeprav Golar kaže ambicije po več in ima ob porterhouse steaku, ki je zorjen 40 dni, tudi creme brulee z bučnimi semeni, ki pa se dobi le za vikend, je to vseeno pivnica, v kateri je hrana priloga. Torej, veliko burgerjev in zmešana pojedina za dva: pivske klobasice, spare ribs, izkoščičene piščančje krače, mesni odtrganci in zelenjava, da je velik krožnik poln. A vse to, vseeno, tudi malo drugače!

Predvsem langaš. Pa sploh ne zato, ker je porcija takšna, da so laaangaši. Toda cvrtje je res sveže, konsistenca je res mehka, roke so res mastne, testo je res napihnjeno, dekoracija pa ni kičasta. Ko ti prijazna rdečelaska razloži naša piva, te še vpraša: »S česnom ali brez?« Kot pivo brez pene … Pa je česen v bučnem olju, sir je v kosmih, kisla smetana pa je z limonovo lupinico. A glavno je testo, ni težko in s krompirjem, temveč lahko in z jogurtom. Da je na veliki in debeli deski, zaradi katere je treba prazne kozarce pospraviti, groba sol, ni naključje. Še eno rundo, prosim.

Rebrca in steak

Golar – starši so gostilničarji, sin je pivovar – se trudi, da vsaki jedi iz železnega repertoarja pivnic po vsem svetu doda še nekaj svojega. Perutničke so ocvrte v panadi iz bučnic in koruz­nih kosmičev, v pivu deetz s citrusi je dvojec izkoščičenih piščančjih krač, na žaru in v pivskem testu, svinjska rebrca, ki se jim tukaj reče, seveda, spare ribs, pa imajo ob zelenjavi še rženo lepinjo, torej flatbread. In tukaj nastopi problem avtentičnosti, ki pa ni Golarjev, temveč kar splošno slovenski, ko gre za modne posvojitve. Langaš je dober, saj je Golar ob Muri, in rebrca so premalo zapečena, kruh pa zažgan, saj nismo v Ameriki. Nam­reč, meso se lepo ločuje od kosti in v njem je dovolj sočnosti, toda ni tudi želenega nadokusa. Gre za kombinacijo počasnega (dolgega) pečenja (bolj kuhanja) in hitrega za-pečenja. Ko rebrca zmorejo kombinacijo umami glazure in razpadajoče sredice, so specialiteta, sicer pa le pivska sprem­ljava. Zunaj zogleneli lepinji pa ne bi pomagal niti izgovor, da je bilo to zaradi sladu.

Nataknjeni pujs se imenuje svinjska vratovina, katere posebnost pa ni pikantnost, temveč priloga, ki sicer ni rižota, a je dober zelenjavni riž. Jed, za katero nima nihče avtorskih pravic, je potemtakem lahko tudi naša, saj je pujs kralj živali, njegova vratovina pa najbolj pogosta sestavina slovenskega žara.

Od burgerjev, ki zasedajo največji del jedilnega lista, ima Golar našo klasiko z bombetko z dimljenim sladom ter govedino z briejem in rukolo, toda za višjo ligo se poteguje, ko med ocvrti jajčevec in maskarpone z jurko položi debel kos jelenove ribice (pljučnega fileja). Surovo rdeče zelje pri tem sicer prispeva le barvo, toda takšen burger je vsekakor vreden nove piv­ske runde.

Ker pa je na dolgi pivski lestvici tudi nekaj prestižnih primerkov, med katerimi izstopa šampanjski deus (za 22,80 evra), ima Golar odgovor tudi na takšne zahteve. Na filetu mignon (tanjši del pljučne pečenke) so se na skorji zarisale lepe rešetke, a je v sredici ušel čez medium. Na krožniku je bil s soljo, drobnjakom in nekaj kap­ljicami olja, na leseni deski pa še z železno kozico z (z)mešano zelenjavo s krompirjem. Za potrebe ocene pivohrama bi se tukaj lahko ustavili, za potrebe stejkoslovja pa zaradi vedno manj slovenskih gostiln, ki na svojem jedilniku nimajo debelih kosov govedine, še to: najboljši zrezek je iz ponve, s pomočjo pečice, in ne z žara, pa čeprav je ta jajčaste oblike! Tega dejstva ne popravi ne tzatziki na rdeče ne kečap po domače. Če ni vsaj malo (naravne) omake, je v ustih suho, pa četudi je na mizi še toliko omakastih steklenic.

Čeprav imajo Golarjevi v ponudbi dovolj piv, ki gredo na sladko, vseeno priporočamo klasiko. Saj je celo tiramisu ob radgonskem mostu – piramisu. Pivo je namesto kave, slad v prahu namesto kakava, maskarpone pa je ta pravi, da je rezultat vreden ponovitve. Kot tudi cheese cake (sirov kolač) z lešnikovo karamelo, brez katerega pri nas pač ne gre več.

Zakaj obiskati?

Za pivopivce, seveda, a ne za tisti dve polovici, ki se ločita na laški in ljubljanski del, temveč na oni ostanek, ki tudi piva izbira na vinski način. Pestri ponudbi in Bevogovemu uspehu Golar dodaja sodobne in všečne pivske jedi, ki nastajajo v kuhinji in ne na polnilnem traku. Razlog, da ne hodimo le mi čez, temveč Avstrijci tudi na našo stran.

Prihodnjič: Gostilna Bistra, Bistra