Nedeljski izlet: Skrivnostno polje, še bolj skrivnosten osamelec

Vsi vemo za radensko – mineralno vodo, ki jo simbolizirajo tri srca. Koliko pa nas je, ki vemo za tri radenske vode: Dobravko, Zelenko in Šico? Te vode ne tečejo kje ob Muri in vanjo, pač pa se stekajo na Radensko polje pri Grosupljem, na njem poniknejo in pridejo na dan kot Krka. Polje se imenuje po vasi Račna, po starem tudi Radečna, ki je razložena na njegovem južnem koncu.

Na tem štiri kilometre dolgem in kilometer širokem poplavnem oziroma dotočno-ponornem kraškem polju lahko pohodniki v malem opazujejo enako zanimive, enako spremenljive naravne pojave, kot jim jih podobno razklada Cerkniško jezero. Pri tem pa je Radensko polje v celoti mogoče obhoditi že v nekajurnem lagodnem sprehodu; tudi kadar je mrzlo in razlomljen led slikovito obvisi nad ponornimi kotanjami.

Zakrasela apnenčasta pobočja nad Grosupeljsko kotlino pretočijo vode na Radensko polje. Kadar se ponori na polju, ki jih tu imenujejo retja, po večjih deževjih kaj obirajo pri odtoku – kot kopalna kad, ki ima slabo prepusten iztok –, začnejo dotočni potoki naraščati in se razlivati. Jeseni in spomladi si Dobravka na severnem delu polja poišče nove vijugave struge in čaka dolge tedne, da jo posrkajo ponori Požiralnika v Ključu. Približno enako je na južnem delu polja, kjer rečici Zelenka in Šica, ki pretakata in onkraj Ilove gore polnita vode izvira Krke, izginjata v mogočnih ponorih Pekla in Zatočnih jam. Tudi te jame, ki so kot vhodne veže v prelomljeno zemljo, včasih obnemorejo, in takrat se vse tri vode združijo v jezero, ki je v isti sapi potrpežljivo in nestrpno.

Prijetno se je sprehajati tudi po dnu, ko vode odtečejo. Po močilih, mokrinah, humkih in rahlo valovitih traviščih rastejo tako pestre in tudi redke rastlinske združbe, kot si jih lahko le zamislimo. Morda boste naleteli na jato labodov grbcev, črni liski ali mlakarici se boste teže približali. Da se morate vesti spoštljivo, vas bo z osamljenim žvižgom opozorila kanja.

Iznad polja se 68 metrov visoko dviga holm Kopanj, ki je še en zgodovinski in naravni čudež. »Kopanj je po nekaterih razlagah najlepši, po drugih pa celo edini primer huma v Sloveniji. Hum je grič na dnu kraškega polja, ki je ostal kot del nekdanjega višjega površja,« piše geograf dr. Jurij Senegačnik. Ko se mu popotnik pozimi približuje, se mu vsili primerjava z Blejskim jezerom in njegovim otokom. Tudi Radensko polje je belo, ravno, na številnih mestih zamrznjeno. Le da je v nasprotju z blejskim ledom radenski na številnih mestih udrt, zakaj voda je pod njim odtekla v požiralnike. Ledene plošče so vzvalovljene in so ponekod videti kakor srebrni oklep kake vesoljske ladje, ki je ob pretrdem pristanku razpokala.

Osamela kopanjska kopa je plešasta, nabodena z baročnim turnom cerkve, ki je lepo ubrana s slikovito pokrajino. Od kod pride ime Kopanj oziroma domača izgovarjava tega imena – Kopaj? Lahko da od glagolnika kopanje. Na tej razgledni stražni vzpetini se je namreč zmeraj kopalo, pravzaprav izkopavalo ostanke stavb in predmetov praprebivalcev iz dolge rajde neznanih ljudstev iz obeh železnih dob, pozneje Rimljanov in tudi konjeniških ljudstev iz obdobja selitve narodov, ki so se tu utaborili na svojih plenilskih pohodih. Zdaj je Kopanj polje miru. Je tudi najmirnejša, poleg Vrbe naravno najlepša postaja življenjske poti pesnika Prešerna. Tu je v župnišču pri stricu preživel troje otroških let. Od tod je šel v šolo v Ribnico.

Pod griči je po ljudski veri velikansko jezero, ki bi zalilo vso Grosupeljsko kotlino, če bi se razlilo. V časih čarovnic in vraževerstva so ljudje verjeli, da v jezeru nanje preži zmaj. V požiralnike na Radenskem polju okoli Kopanja so metali ošiljene kole, vejevje in kamenje, da bi se čim prej zadušil. Seveda so s tem le podaljševali odtok vode s polja. Zmaju še danes ni odleglo. Na gričkih okoli Radenskega polja je namreč – spet po stari ljudski veri – natanko 99 studencev. Večkrat pritečejo na dan kot zdravščki in studenci ali bruhalniki. Najznamenitejši zdravšček teh krajev je kopanjski Marijin studenec, ki je od cerkve oddaljen dobrih deset minut hoje čez vršni laz in skozi bukov gozdič. Še tako huda zima ne pomrzne njegovega bistrega rojstva. V bazenčku se svetlika drobiž, ki ga vanj za boljšo srečo odmetavajo romarji. Ali bo po sto letih kdo odkopal te novčiče?


Iz knjige Željka Kozinca Lepi izleti vabijo, Založba Modrijan, 2014