V nadaljevanju preberite:

Poleti imamo na plaži čas gledati oblake, obzorje morja, sončne zahode ali pa ob gorskem jezeru strmimo v svetlikanje jutranjega jezera in se potapljamo v zeleno mehkobo gozdov. Naša čutila se izostrijo in zato je to pravi čas za zgodbe. Napete, počasne, smešne, žalostne. Zaradi lenobnih dni, ko se podaljša čas, se lahko hitreje identificiramo z glavnimi junaki, z njimi sočustvujemo ali jih preziramo, se vanje zaljubljamo in nas zanima, kako se bo odvila njihova usoda.

Na počitnice vedno odnesem kup knjig in še elektronsko za vsak primer.

Natančno se spomnim zgodb, ki sem jih brala na morju ali v gorah. Knjige, ki so bile moje sopotnice, dišijo po kremah za sončenje, nekatere strani so nagubane od slane vode, ker sem jih v roke zagrabila takoj, ko sem mokra prišla iz vode.

Spomnim se, da sem zadnje strani Flaubertovega romana Vzgoja srca brala pozno popoldne na plaži, ko se je sonce že začelo spuščati, spomnim se svetlobe in konca, ko se že ostareli junak Frédéric Moreau, ki je preživel revolucije, ljubezni, razočaranja, bankrote in bogastva, pogovarja s prijateljem iz svoje mladosti o tem, kako sta se, ko sta bila dečka, nekega dne odločila, da bosta šla v bordel. V prepovedan paradiž, čeprav si nista znala predstavljati, kaj natančno se dogaja tam. Nabrala sta šopek rož in pozvonila pri vratih, in ko jih je nekdo odprl, sta odvrgla cvetlice in sramežljivo pobegnila. In potem reče Frédéric, da je bil to najlepši trenutek v njegovem življenju – ta vznemirjenost, to pričakovanje, čeprav se ni nič zgodilo. Podobno je s knjigami – vsa čustva nas preplavljajo, ko beremo dober roman, pa čeprav samo za trenutek, pa čeprav sveta, o katerem beremo, v resnici ni.