Nedelo izbira: Domačija Firbas, Cogetinci    

Bog žegnaj štiri sončke na pravi kmetiji

Objavljeno
24. avgust 2015 16.16
Uroš Mencinger, Nedelo
Uroš Mencinger, Nedelo
Včasih so bili kmečki turizmi. Bili so polni, če so le imeli domače vino, velike narezke in vroče gibanice. Saj še vedno obstajajo, toda danes so tudi domačije. Na njih ni več cenenih nedeljskih kosil iz trgovine, domačnosti iz lokalnega radia in gostoljubja iz avtobusne računice. Zato Firbas raje ponuja prenočevanje na slami, kopanje v leseni kadi in obiranje viljamovk v sadovnjaku.

Torej se tja ne gre več na dva kiblflajša za štiri, temveč v dvoje za teden dni, na počitnice na pristni kmetiji, kjer mama kuha kosilo, ata vozi traktor in motor, sin pa skrbi za dobro voljo.

Na travniku, kjer je za ogrado ovčar Medo pasel konje, bike, koze in ovce, si je otroško številčna arabska družina prvič v življenju pekla koruzo. Pod lipo in orehom je bila zadaj na vrtu prijetna senca, pod katero je mladi gospodar Bojan najprej rekel svoj prepoznavni »Zdravo, jaz s’n«, nato pa natočil domače peneče, polsuho mešano z mrzlo radensko v špricerju. V hruškovem sadovnjaku sta v leseni kadi, ki jo je ata videl na Finskem in nato lastnoročno naredil, da si zdaj gostje v njej sami kurijo, dolgoletna zakonca iz Nemčije spet našla ljubezen. Na seniku so si mladi Norvežani že »pospravili« svoje slamnate jogije in se spodaj pri starem studencu junačili pod prho iz ledenega škafa. V sobah nad štüblcem, v katerem je mama k domačim marmeladam in hruškovemu soku postavila košaro pravkar obranega paradižnika, je na nočni omarici za skupino Nizozemcev ostala nezrela hruška. »Mnogi še nikoli niso bili na kmetiji. Niso še bili v hlevu in niso še obirali sadja z dreves,« je komentiral ta mladi, ko je mestne vodil po kmetiji. »To so zajčki. Eden manjka, ker ga boste imeli za toplo predjed.«

Iz hleva, s senika

Firbas, do katerega s pomurske avtoceste pri Svetem Juriju ob Ščavnici vodi med Blaguškim in Negovskim jezerom dobro označena pot do Cogetincev, je bil vedno podjeten. A kar ga loči od drugih, ki imajo tudi jabolka na vratih, je kmetska estetika. Firbasova kmetija je kot turistična domačija vzorčno urejena. Dolga dovozna pot med skrbno obdelanimi polji, veliko dvorišče z domačini, stara butana klet, kmečka izba, vrt za hišo z ležalniki pod hruškami, na katerih »zorijo« steklenice, in zelen­javni vrt z visoko gredo, »ker so eni bili kar 14 dni pri nas, da nismo več vedeli, kako naj jih še zaposlimo«. Vse pa tudi z napisi, nad dedkovo mizarsko delavnico »Tunčkov veštat«, nad pujsi »prašiči pigs«.

Narezek ni na plošči, temveč na deski. Sir ni iz vrečke, temveč je od krave, vsak petek se pri babici in sosedu za mladi sir nabere 30 litrov mleka. In ob suhi salami, mesu iz tünke, potrebušini, zaseki, pašteti, skutnem namazu, lüku, drobnjaku in baziliki je tudi šunkarica! Ni kaj, priznam, prvič sem jedel domačo šunkarico. In pred njo zadnjič kup­ljeno … »Bog žegnaj,« je voščil veseli sin.

Firbas je naredil preskok, od plošč do hodov, od kmečkega turizma do turistične domačije, od kmetije na tromeji Radgone, Cerkvenjaka in Sv. Jurija do višje šole za gostinstvo in turizem v Mariboru. To se pozna na vseh krožnikih, ki imajo ob sebi pogrinjek iz treh vrst domačega kruha in poštirkanega blaga, zato so izgubili obilje in težo – kar je zmanjšalo količino dnevnih gostov – ter pridobili radovednost, okušanje, zgodbo – kar privablja dobrojedske in počitniške goste. Paradižnikova juha je zato »malo bleda«, ker je tak­šen pač zrasel tam zadaj, in »flikice« (bleki, krpice) so sicer preveč zlepljene, toda juha iz svinjskih kosti je bistra, a z zgovornimi očesi, ki ji dajejo iskren okus, rezanci so tudi vidno domači in skupinski jušnik je ostal v pozabi. Ko se v njej utopi osa, vsaj veš, da jo lahko, ko se ohladi, poješ.

Sledljivost in aktivnost

Hrana na Firbasovi domačiji ni z jedilnega lista, temveč s kmetije. Kdor pride le na kosilo, mora tudi na izlet v svinjak in na žganje v štübl, in kdor pride na kmečke počitnice, bo dobil tudi kmetsko pogrnjeno. To pomeni, da so vse aktivnosti, ki jih je kmetija polna, od lokostrelstva do zlaganja kamnov iz Mure, od kolesarjenja na starih kolesih po okolici do dirkanja na tomu vinkoviću (starem traktorju) med senenimi kopicami, enako pomembne kot popolna sledljivost vseh sestavin z lastne domačije, ki se jim smejo pridružiti le še izbrane z bližnjih kmetij. Na pirinih svaljkih je torej korenčkova omaka, ki ji ne manjka živahnosti ne v barvi ne v okusu, in v njej nežno plava domači zajček. Iskreno in preprosto, toda hkrati čisto drugače (okusno) kot tam, kjer je ves travnik poln mestnih avtomobilov.

Domačija, ki čez hrbte domačih konj in bikov vidi do avtoceste, je tako urejena, v vseh detajlih, od napisa na dogah pred vrati, ki po domačiji kaže pot med »reception«, »rooms« in »parking«, do odprtega kamina pod lesenim nadstreškom na vrtu, od odbojke ob koruzi do prikolice ob motorju, da tudi hrana ne more biti drugačna. Avtomobilov je sicer manj, noči pa je zato več, svinjske pečenke je sicer le en kos, toda nadev je sočen in začinjen, omaka pa je svetleča se, gladka in lahka. Oziroma, meso je sicer presuho, toda zato ima okus po domačem prašiču in priloga ni nebodijetreba, temveč je krompir z domače njive, skutni štrukelj pa se grize prav toliko kot vleče. In od pečenega piščanca je sicer le bedro, toda še pred kratkim je bilo poskočno, zato ga je zdaj treba gristi, ajdova kaša je sočna, od korenja do pora, in presežek na krožniku je popečena rdeča pesa, ki jo drugje znajo zrezati le v solato, pa še to zimsko. Torej, pripravljeni ste na finale, ki se mu tudi pri Firbasu reče – gibanica!

Najprej zadiši, potem pa je lopar še širši od nasmeha. Slovenskogoriška sladka »pica« se cedi po bradi tako dolgo, da se vdate, ker ne morete več. Iz »petih ali šestih plasti, ker za gibanice je pri nas mama, za lesene dele ata, za lapanje pa sin« je tudi jutri odlična in pojutrišnjem še vedno dobra, toda ko je vroča, je lepše (boljše) med slovenskimi gibanicami ni!

Zakaj obiskati?

Poležavanje na plaži, v vročini in gneči, med turističnimi meniji in hrvaškimi grili? Če pa je tako blizu tako debela senca, tako poln sadovnjak, tako sladek sok in toliko vina. Na Firbasovo kmetijo se ne gre le na kosilo, temveč na aktivnosti. Če pa ostanete dovolj dolgo, da jih zmanjka, si izmislijo nove. Počitnice na pristni kmetiji in prijazni domačiji, na kateri vas mama dobro nasiti, sin pa dobro nasmeji.

Prihodnjič: Sorbara, Ljubljana