Nedelo izbira: Gostilna Triglav, Dobrna    

Lokalna rihta v hotelu, dva sončka in pol.

Objavljeno
12. oktober 2015 12.27
Uroš Mencinger, Nedelo
Uroš Mencinger, Nedelo
Tisti, ki je, nekoč davno, delil zdravje po Sloveniji, je bil radodaren. Vsaj s toplo vodo. Koliko izvirov, koliko toplic, koliko zdravilišč! Ker pa danes topla voda ni več dovolj, smo morali zgraditi še bazene, tobogane, savne, spaje, oaze, velnese … Kaj pa hrana, da bosta zdrava tako duša kot telo? Naše najstarejše delujoče termalno zdravilišče odgovarja: »Dobra Dobrna!« V prenovljeni Triglav vabijo v slovensko gostilno na hrano, pripravljeno po letnih časih in na sodoben način. In njihovi kuharji zaidejo tudi med domače pridelovalce.

Pravzaprav je imela tisti sončni dan, ki je podaljšal poletno sezono v Dobrni, kuharska ekipa gostilne Triglav priložnost postati blažena. Na terasi, kjer ne manjka miz, so gostje naročali burgerje s savinjskim želodcem, mimoidoči pa so se sladkali s sladoledi. V steklenem Paviljonu, ki za slikarsko razstavo ponuja elegantno restavracijo, so pripravljali za večerno kulinarično prireditev, v senci ob vhodu so domačini rezali pice Triglav po recepturi iz leta 1982 in pogače z ocvirki, tri jedilnice, polne pisanih barv, pa so gostile vsaka svojo družbo. V Amaliji so dame za aperitiv srebale koktajle, v sobi Triglav so praznovali, v Veroniki pa ocenjevali … Pa še tisti za šankom, ki so se družili ob savinjskem pivu Kukec, so kmalu postali lačni. Kaj z žara? Iz Jadrana? Lokalno? Sodobno? Od sosedov? Da skuhaš vse to in še izpolniš obljubo – »na Dobrno z razlogom« – je res potreben čudež!

Pice in chefov meni

Stari hotel iz leta 1932 so lani popolnoma in nizkoenergijsko obnovili, med steklenimi pregradnimi stenami, pink prti, vijoličastimi svečniki in zelenimi stenskimi cvetličnimi aranžmaji pa obdržali tudi ponudbo domače slovenske gostilne. A bolj od dolgega seznama jedi, ki obljublja »ohranjanje jedi naših dedkov in babic na vašem krožniku«, začudijo cene. Polenta iz bele koruze iz Sorževega mlina z gobovim golažem 6,80 evra, koruzni žganci z ocvirki in Napotnikovim jogurtom 4, ribje nabodalo 9,80, pljučni medaljon, 22 dag, 17,50, velika pica 6,60 evra, in ker imajo vse, imajo tudi »šefov degustacijski meni«. Ko smo ga naročili, nas je natakarica prijazno opozorila: »Vse to dobite, veste!« Za 29,50 evra!

Dejansko so si v Triglavu sredi Dobrne zadali težko nalogo. Ob stroč­jem fižolu s pregreto smetano in ocvirki ponujajo še telečjo ali govejo tagliato, ob solatah Adama in Eve še kuhinjo za Mojce in Kekce, ob vegetarijanski pečenici, sojinem polpetu in zeleni polenti še balkanski krožnik in mesno nabodalo z žara, ob babičini goveji juhi tudi šefov hladni krožnik. In povrhu, za vikend, telečjo kračo.

Torej so takšne tudi jedi … Bere se veliko, sveti se še bolj, zloženo je v ravno vrsto in krog, vse skupaj pa je v znamenju Triglava. Kaj torej sploh reči ob fileju prekajene postrvi na sveži kumari s smetano in koprom, ki je imel ob sebi še cvet pršuta, pesto z oljkami in češnjevec, pa še dimljeno govedino in mladi sir z zelišči? Če pa lepo piše, da ima Triglav tri vrhove, »hišne jedi pa so sestavljene iz treh sestavin, pripravljene v treh tehnikah, s tremi okusi«. Saj sva že kuharjev pozdrav na toastu s paradižnikom in mocarelo dobila tako postrežen: »Nekaj pač!«

Torej so bile tudi rezine mariniranega govejega fileja z grobo soljo z brinovimi jagodami in piščančja jetra s poletno solato z borovnicami takšne. Brez komentarja. Oziroma brez okusa! Prazno, čeprav zelo barvito. Jetrna pašteta za na kruh, ki pa je bil domač in dveh vrst. A boljši od kumarične juhe (hladna blago pikantna kumarična juha s smetano iz okoliške sirarne in z grahovimi poganjki), ki se pač ni posrečila. Ker je bila sesirjeno-nepretlačeno-neprecejena. Drugače kot gobova (gobova juha Triglav s košarico popečenih gob in smetano), ki je imela vijuge, čolnič in peteršilj, toda premehke gobe, ogromno čebule in preveč kiselkastega okusa, ki tja ni sodil. »Od smetane,« se je glasilo opravičilo. A kaj, ko je bila tako narisana, da se ni niti stopila.

Sestavine z imeni

A ni bilo vse tako, da se ni dalo pojesti. Mladi krompir z maslom, jajcem, drobnjakom, dimljenim sirom in rdečo papriko je bil tako lep, da smo ga slikali, in tudi tako okusen, da smo mu podelili dnevno priznanje. V notranjosti se sicer maslo in peteršilj nista povezala v omako in na vrhu je bilo jajce čez rob poširano, toda ko si zdrobil vse skupaj, je imelo svoj okus in svoj smisel.

Tako kot ga ima Triglavova domača ponudba, ki ponuja hišne žlikrofe, polnjene s proseno kašo in obdane z govejim golažem, pa pohorski lonec in tri žita (ješprenj, ajda, pira) s teletino. Zato verjamem, če bi iz petih, šestih gostiln naredili le eno, še najbolje domačo, saj imajo Napotnikov sir, Papeževo skuto, Ferličeve postrvi, Sorževo polento, in ko niso odmrznjeni, tudi jurčke iz okoliških gozdov, potem pa ugasnili radio, skrajšali meni, omilili barve in predvsem natrenirali jedi, ki jim jih je nekdo sicer dobronamerno, lokalno in še sodobno spisal, bi Triglav res lahko postal gostilna z okusom po domačem.

Tako pa ajdova kaša z jurčki ni bila kuhana, telečji file pa je bil prepečen. Zaradi tega priželjca v raviolu še zaznali nismo, rihta, ki naj bi bila prepoznavna jed tako kraja kot njegove gostilne, pa je namesto pokrita ostala prikrita. Kajti vodni žličniki, skuta, šunka, čebula in zelišča so bili le nekaj vodenega, brez oblike, okusa in užitka. Pa čeprav v lončeni posodi in na leseni deski.

Zato je kar prav, da ni bilo karamelizirane breskve z domačim sladoledom, čokoladno zemljo in dehid­riranimi malinami, pa naj se to sredi Dobrne sliši še tako sodobno in modno. Saj je bil zavitek z borovnicami in sirom v vaniljevi omaki z dosti ruma dostojen krompirjevega spomina.

Zakaj obiskati?

Degustacijski meni zaradi cene. Lokalne jedi zaradi Dobrne. Krompir zaradi slikanja. In vse to v Paviljonu, zaradi elegance.

Prihodnjič: Vila Bella, Preddvor