Nedelo izbira: Hiša Ančka, Slovenj Gradec

Namesto svinjske pečenke trikrat osončena porketa.
Objavljeno
26. januar 2018 14.21
Uroš Mencinger
Uroš Mencinger

Vhod ima belo in široko stopnišče, šank udobne fotelje in zbirko viskijev, jedilnica pa visok strop z lestenci in prostorne stene z ogledali. Prevladujoča barva je zlata, razen opečnate dekoracije. A metuljček ni v znaku gostilne zaradi finega, temveč testeninskega vzdušja. Tudi Slovenj Gradec se mu ni mogel upreti in je šel po poti večjih mest, ki urbanost poudarjajo z italijanskimi vonjavami in ameriškim mesom. Če že nimajo (avto)ceste, se zdaj Korošcem vsaj ni treba več voziti v Ljubljano in Maribor.

Klopi so okras (a žal neudobne), stoli so školjkasti, mize minimalistične, pogrinjki papirnati. Ančka ima torej domišljen dizajn, od celostne podobe do celotnega jedilnega servisa. Vse to je zdaj moderno, za domačnost pa ob imenu poskrbi (le) napis: Kjer sta doma užitek in počitek. Med testeninami sicer ni farfall (metuljčkov) in lazanja je le odprta, toda že prvi vtis pove, da ima Ančka vse, da je polno. To natakarski par – zdaj na začetku, seveda – sicer zmede, da poseda brez načrta, vseeno pa je časovnica prava. Na Koroškem (s štajerskim Slovenj Gradcem vred) se kulinarično tako malo dogaja, da je Ančka ambicioznejši projekt kot gradnja hitra cesta na pozabljenem koncu Slovenije. Vseeno pa, ko naročiš za začetek penino, Steyerjevo Vanejo, ob njej (še) ni dobrodošlice, ki bi jo takšen tip restavracije pričakoval, zato začnimo s tistim, kar Ančka (že) ima.

Fitnes in lchf

Na spodnji strani porcelana piše Villeroy & Boch, na zgornji pa so tanke in okrogle rezine govejega carpaccia. Na jedilnem listu, ki ima deset testenin, tri burgerje, štiri steake, šest sladic in posebno poglavje, ki se skrivnostno imenuje Fitnes in lchf, piše, da je malo drugače. V valovito zavitem in globokem belem krožniku je italijanska zastava, v njej pa gre ob bazilikinem pestu in bivolji mocareli češnjevim paradižnikom zahvala, da ima začetna jed ob sočnem tudi zrel okus.

Goveji carpacco – le na hitro popečen. Foto: Uroš Mencinger

V kozarec natočijo iz buteljke, kar tam naokrog ni običaj, žal za šankom, kar pa je. Začetek je takšen, da se gostom na obrazih vidi, kaj jim je doslej manjkalo v Slovenj Gradcu (in na Koroškem).


Pri testeninah je vse, kar imajo vsi, torej bolognese, amatriciana, carbonara, po mornarsko, več so njoki, ker so s prekajenimi svinjskimi ličnicami (guanciale). Odprta lazanja je z mešanimi gozdnimi gobami, kar je res mešano – ob gojenih najdeš tudi štorovke. Bučna kremna juha ima všečno skodelo in leseno desko, na vrhu pa še kremo iz rikote, celo prekajene. Pri burgerjih izstopajo njihova imena, fantomski, Ančkin in nagec. Slednji je brez kruha.

Meso za (goveje) fileje in steake je lokalno in avstralsko (black angus). Toda prava Ančkina posebnost se skriva v kratici lchf. Čeprav bralci zagotovo veste, kaj to pomeni, sta se vaša okuševalca pustila podučiti. Slišalo se je kot low carb high fat in češ, kako ne veš … Malo ogljikovih hidratov in veliko maščobe, skratka, fitnes prehrana, baje. Vanjo sodi, ob piščančjih prsih, lososu in govejih ličnicah, tudi glavna Ančkina specialiteta, porketa (porchetta).

Porketa – ruladno zvita svinjska pečenka. Foto: Uroš Mencinger

Čeprav se Ančka odkrito spogleduje z Italijo in ji dodaja za sedanje čase obvezno ameriško mesno modo, je bila od vsega najboljša vaniljeva zimska krema po katalonsko. Tudi zato, ker je po prevelikih porcijah prijalo nekaj plitkega, po lchf nekaj le sladkega in po drugačnosti nekaj klasičnega. Uspel jim je v resnici dober – creme brulee.


Priznamo, da smo Ančko, ki še ni dopolnila drugega meseca, obiskali hitro. A le zato, ker vsa Slovenija že predolgo komaj čaka, da bo lahko šla dobro jest – s častnimi izjemami, seveda – tudi na Koroško. Zato novi Hiši ob slovenjgraških parkirnih zapornicah želimo, da bi bilo kmalu bolj brulee in manj kot sledi.

Malo drugače

V carpacciu je malo drugače to, da ni (povsem) surov, ker je na hitro popečen (v kosu), kar ga ne moti. Toda rukola in riban sir sta nasprotje drugačnosti. Mar ni to že dolgočasno? Lazanja je le odprta, ni pa jed, saj ji manjka recept. Če ti uspe vse, kar gleda čez rob velikega krožnika in ima tudi dostojno višino, pojesti, si brez dvoma sit; če iščeš še užitek, si moraš na koncu naročiti šilce viskija, ker imajo kar devet posebnih, vse tudi s podrobnimi opisi.

Podobno o bučni kremni juhi s kremo prekajene rikote. Res je dimljena, toda to je le krožni brizg na vrhu nasitne, a spet le korektne bučne juhe. Zadošča za prvo radovednost Slovenjgrajčanov in našlo se bo tudi nekaj Korošcev, a kmalu bo potrebno še kaj več.

Boš šel v Ančko na porketo, tako kot greš v domačo gostilno na svinjsko pečenko, ko niti ne pomisliš, da bi naročil kaj drugega? Vsekakor ima ta italijanska ruladno polnjena, krepko začinjena, v originalu tudi dimljena, v Ančki po koži hrustljavo zapečena, v sredici jetrno mehka, na robu maščobno bogata jed svoje prednosti, s katerimi bi lahko postala hišno prepoznavna. A dvomim, da bodo gostje zaradi nje množično zamenjali državljanstvo, za to bo treba ponuditi še kaj več od obilne porcije. Najbrž vsaj bolj domiselno, predvsem pa sezonsko nadgradnjo, precej več od dolgočasnega krompirja, ki s svojimi kompleksnimi ogljikovimi hidrati ni ravno lc, je pa tako pečen, resda, hf …

So pa zato sezonski (sladki) krompir imela dušena goveja lička, čeprav daleč od izvirnosti, razen tega, da so bila obilno dimljena in – obilna.

V vseh treh kozarcih panakote je enako in preveč želatine, zato je razlika vsaj na vrhu, od sladke mangove kreme do (osvežilno) kisle jagodne.

Zakaj obiskati?

Če se vam zdi, da smo (bili) kritični, je to zato, ker ima Ančka potencial, ki pa ga (kuharsko) še ne izkorišča. Ker so medtem že spoznali, da ni dovolj le okrasiti stene, kupiti krožnike in prepisati klasike, obljubljajo, da so izboljšave že v delu. Ambicija mora v takšni hiši poseči po četrtem sončku.

Prihodnjič: Kevder, 
Brezovica pri Ljubljani