Nedelo izbira: Izletniška kmetija Kuren, Zgornja Vrhnika

Izlet z avtom do limuzink, trije sončki in pol

Objavljeno
05. december 2016 10.48
Uroš Mencinger
Uroš Mencinger
Slovenci smo izletniški narod! Ni vikenda, da ne bi šli kam na izlet. V petek zvečer s prijatelji na požirek ali dva, v soboto s slavljencem na rojstni dan, obletnico ali kar tako, v nedeljo z ženo, možem na pečenko in z otroki na dunajski zrezek. Samo da je iz mesta, a da je do tja široka cesta. Samo da je razgled, pa čeprav na barje. Samo da je polno, a z dovolj prostora; da se mize šibijo, a da imamo to vsi radi; pa da je glasno, veselo, domače, a da nas to preveč ne stane. Ljubljančani gredo zato radi na izlet na Zaplano, a se ustavijo že dosti prej, saj je okrog izletniške kmetije Kuren toliko avtomobilov, da mora biti dobro, če so že vsi tam.

Diši po telečji krači in krompirju iz krušne peči. V soboto ob štirih popoldne je še tako polno, da se brez rezervacije vrni raje čez kak mesec. A saj je točilni pult širok in na Kurenu se predvsem je, torej za mizo, in se pije le, ker se nazdrav­lja. To je dobro, ker Slovenci hodimo na izlete, a z avtomobilom. Zato je ta kratki v pozdravu sladek, a dovolj dolg, da medtem obrnejo mizo. Debelo, s klopjo, ob oknu, malo stran od peči, brez nepotrebnih prtov, a s potrebnim priborom, ki na Kurenu že vse pove. Ste že bili na kmečkem turizmu, kjer bi bila levo in desno čakalna vrsta jedilnega orodja, krožniki pa bi imeli podkrožnike? »Nekaj malega za začetek,« vas določijo, torej: »Majhen narezek, račja pašteta, bučni karpačo, pita, solata, slanina, potem pa bi šli na juhe …« Tako se začne, tako se nadaljuje in tako se ne konča, ker na Kuren se vrača.

Mali narezek, velika pečenka

Kruh je hrustljav, cviček pa je hladen. Več ni potrebno, saj vsi vedo, da je rdeč cabernet sauvignon in bel sivi pinot, vse drugo pa je tako domače. Tudi račja pašteta, ki je sicer preveč raztopljena. Tudi bučni karpačo, ki je bolj za vegi izgovor, z rukolo spodaj in nastrganim sirom zgoraj. »Z oljčnim oljem je,« poudarijo še posebej, toda prav to zmoti, še bolj v solati špinače, ki je res mlada, s pinjolami, ki so na suho lepo opečene, in parmezanom, ki sodi zraven. A zato, ker je oljčno olje prestaro, se (še) bolj jezimo v primorskih gostilnah.

Mali narezek ima salame treh vrst in živali, dišečo špehovko in pekoči kulen, le slanine, ki pri sosedih simpatično visi na posebnem trapezu, ni. A vse to je le zato, ker smo prvič in se še ne spoznamo … Ko gospodar to uvidi, dobimo še pito s pinjolami, skuto in bučkami, zraven pa bučno omako, ki je skoraj pesto, zaradi peteršilja, olja in parmezana, potem pa še prisede, da pove o govedu, ki je francoski limousin, in pujsih, ki niso krškopoljski, zaradi preveč maščobe, a bodo kmalu mangalice, ker jih vsi tako hvalijo.

Ker je tudi juha iz bučk, se odločimo raje za govejo, ki je pričakovano dobra, saj je v kuhinji 82-letna gospa mama, ob njej pa sta še žena in soseda (v strežbi pa še preostala družina in prijatelji), in gobovo, ki je zgoščena s krompirjem, ne kot marsikje s čebulno-močnatim prežgan­jem. Skratka, na Kurenu vam bo hitro jasno, da ni brez razloga tako polno.

Reči, da je Kuren fenomen, ne bi bilo pošteno do vas, ki tako radi hodite na izlete, do drugih kmetij, ki imajo za konec tedna prav tako polno, glasno, domače in toplo, in seveda ne do Slavka Čičmirka, ki peče in počne le to, kar imamo vsi tako radi. Res pa je, da Kuren od drugih vsaj malo odstopa!

Otrok je polna hiša

Bolj od vsega, kar vidiš, opaziš tisto, kar slišiš! Zato, ker ne slišiš sebe, temveč le polno jedilnico. Nihče se ne igra s telefonom, nihče ni tiho, nihče ni slabe volje in nikomur ni dolgčas. Gostje so glasni, toda še glasnejši so domači, ki ves čas obračajo mize in zlagajo pribor, pospravljajo umazane krožnike in zlagajo čiste, ropotajo s stoli in se smejejo z gosti. Vsi nekaj slavijo in pospravljajo, vsi si čestitajo, vsi nazdravljajo in si darujejo. Vsi prihajajo in vsi odhajajo, vsi se poznajo in vsi imajo svojo mizo, nekateri pri peči, ker je tam vroče, drugi stran od nje, da ni vroče.

Otrok je polna hiša. Pravzaprav je to najboljši znak dobre, domače, izletniške gostilne (ali kmetije). Zunaj imajo dovolj prostora za norenje, znotraj pa nikogar ne motijo in nihče jih ne sili, da morajo vse pojesti in kako morajo sedeti. Natakar že ve, da bodo dunajca in pomfri, za začetek, ker se tukaj le otrokom mudi, pa govejo juho z rezanci. Šele ko postrežejo mularijo, vprašajo, kaj bodo pili ta stari.

To je hrana, zaradi katere ste prišli, toda zato, ker se vam z njo ni treba ukvarjati. Tu ste le zato, da pojeste in se najeste. Tukaj ne naročate, saj boste isto kot zadnjič, ker ni kaj izbirati, saj prinesejo vse na mizo, pa ker je cena le ena, in to za vse.

A zato na Kurenu ne boste delež­ni ovalnih kovinskih pladnjev, na katerih bi kodrasti peteršilj, spiralasti paradižnik in nazobčane limone krasili umetelno zložene plošče. Celo pečenke imajo ob sebi le peteršilj, pa še tega lahko pojeste.

Svinjska rebra
so se štiri ure pekla v krušni peči. Dišijo (svinjsko) dobro po drveh, a bi bila lahko mehkejša. Zato pa govedina, ki je gospodar k mizi prinese za cel pekač, da se stegujejo glave sosedov, kar pada s kosti in omaka je takšna, da je potrebna velika volja, da te ne premami košarica kruha. Toda pol krompirja je pečenega, skupaj s telečjo kračo, in pol dušenega, skupaj z divjačino, da prvega krasi skorja in drugega sredica. Zelenjava je zimska, a seveda so spet tudi bučke, toda v tej omaki in teh sokovih ima meso dostojno konkurenco. Po dveh solatah za predjed je tretja za glavno, ki je največja, ker je v njej cel zelenjavni vrt pred hišo. Na Kurenu, kjer redijo damjake, govedo, pujse, ponije in druge domače živali, se res je!

Jabolčni štrudelj je iz sočnih jabolk in malo preveč testa, toda diši sveže in okusen je kot doma, marelični je s skuto, ki se drobi, toda pod krušno zapečeno skorjo. Na Kurenu, kjer je enajst hektarov kmetije, je domače, pa čeprav so sami mestni tam!

Zakaj obiskati?

Čeprav smo bili prepričani, da bomo odšli domov s toliko pasjimi vrečkami, da bo še za teden dni kosil – mar ni to značilnost naših izletniških kmetij?! –, saj je bila miza tako polna in na njej toliko krožnikov, pa je bil domači prijatelj razočaran. A ne, da bi bilo malo! Je veliko, toda glavna odlika Kurena je ravno v tem, da je dovolj, ker ni preveč. Saj težko vstaneš in še težje greš, toda saj se na vikend izlete vozimo ravno zato. To je hrana, ki se je in poje. Veste, da (razen mene) nihče ni fotografiral?!

Prihodnjič: Restavracija Zigante, Livade, Hrvaška