Nedelo izbira: Konoba Nono, Petrovija, Hrvaška

Ljudsko, na farmi in ob kaminu, ob treh sončnih in pol

Objavljeno
24. april 2015 14.51
Posodobljeno
24. april 2015 15.00
Uroš Mencinger, Nedelo
Uroš Mencinger, Nedelo
Velike kosti avtohtonega goveda. Velike plavuti istrskih ribičev. Velika omizja vikend izletnikov. »Ljudska gostilna,« je dobro obveščeni vir povzel dogajanje, ki od petka do nedelje med Zambratijo in Petrovijo, v notranjosti umaške obale, ni redko. Še na stropu bi sedeli, če na njem ne bi bilo že toliko slamnikov in biciklov. Nono obvlada posel! Zato, ker ima rad svoje goste in imajo oni radi njega. Vsak dobi svoje in natanko tako, kot si želi. Ob koncih tedna je tam in na farmi, v živalskem vrtu ter na igralih – cela Istra!

Na belem lesenem stropu je za bolšji sejem stvari, na jedilnem listu za kuharsko knjigo jedi, na parkirišču za stadion avtomobilov … Družinsko in tradicionalno, zato množično, predvsem za konec tedna, v sezoni pa kar vsak dan. Velike porcije, znane jedi, za vsakogar tisto, kar ima ravno on najraje. Toliko na splošno, z obiskom parka Nono vred, v katerem spoznaš vse tiste domače in udomačene živali, ki jih sicer lahko vidiš le še na živalski televiziji.

Podrobneje pa se Nona ne da na hitro odpraviti. Za tisto, kar postavi na mizo, mu je treba priznati, da je dovolj iskreno in tudi pristno, zato, če vas bodo povabili na rojstni dan ali izlet – dolgčas vam ne bo!

Špargljev meni

Ko eni vstanejo, mine le za stavek: »Bomo takoj pripravili!« in že ste sredi bučnega dogajanja. Vina sežejo tudi na našo stran, oljčna olja so za pokušino, slovenščina pa je celo na jedilnem listu. »Hvala vam, ker cenite dediščino naših prednikov,« se zahvalijo po naše, potem pa naštevajo, če morda že niste prebrali pred vrati. Zdaj je sezona špargljev, prej je bila tartufov, kmalu bodo gobe, ribe so »ravno danes tako velike«, kruh pa »smo zjutraj spekli«.

Rakovica v solati je obilna kot že dolgo ne, z vsemi pritiklinami, ki so tradicionalne v gostilnah, kjer si natakarska ekipa (mlada, spret­na, dinamična) briše pot s čela. Zeleno-rumeno-rdeče-črno, solata-limona-paradižnik-oljka, toda rakovica je skrbno očiščena in sočno meso je ločeno od mehke notranjosti, ki jo zato povezuje majoneza. Tudi divji šparglji – ker je sezona, jih je za kar dva posebna menija – so všečni in korektni, v solati z jajčnim prelivom, ki nosi hišno ime, kot še kaj v pravi ljudski gostilni, od raviolov Nono, ker so s pršutom, rdečim radičem in rukolo, do torte Nona, ker je s skuto in smok­vami. Najbolj pomembno je, da so šparglji sveži in nič leseni, da jim dobro dene pancetna tekstura in da je jajce v omaki iz rumenjakov. Kdor želi kaj popraviti, pa ima s čim; oljčno olje je sveže-zeleno-nežno pikantni Sapparis, Branko Čeko, Finida. Nono ne pozabi omeniti, da so morske radosti zgolj iz Jadrana in da je ramstek zgolj iz boškarina.

Pri rezancih z omako iz divjih špargljev in domačo klobaso sicer testenina, ki je preveč škrobasto gladka, ne prepriča z domačnostjo, toda špargljeva omaka je prav zaradi istrske klobasice prepoznavna in dovolj drugačna, da gre Nonu priznanje zaradi pestrosti. Ko 90 odstotkov jedcev od belušev pozna le divje šparglje, ki jim mahajo ob cesti, te pa si znajo pripraviti le z jajcem ali kveč­jemu še s pršutom (v jajcu), Nono ne napolni z njimi le svinjskega fileja, temveč tuni doda njihov pire v omaki iz malvazije, z njimi v ponvi praži kozice, v solati pa jih naredi z radičem, rakovico in lignji.

Ta pestrost, potencirana z množičnostjo, sicer iz jedi ne ustvarja unikatov, toda vsak krožnik izpolni svoje poslanstvo. Sladki krompir v pireju, lanske brusnice v omaki, predvsem pa prav nič običajna rulada (ki je povsod suha, kajne). Pečena v kosu, ovita v panceto, polnjena s šparglji, je bila med vsemi ribami pred vami najboljša zato, da jo – pojeste!

Sladko gre čez

Tudi v Nonovi konobi (včasih je taverna) so istrski fuži s kokoško in junetino, njoki z divjačino (srna), pljukanci z gozdnimi gobami in fritaja s tartufi, po želji in denarnici, s črnimi ali belimi. Kdor naroči le bobiče, zato ve, da bo mineštra gosta in da klobase v njej ne bo le za vzorec. Kdor si pusti ribati, ve, da si bo lahko izbral, najprej pljukance, fuže ali rezance, potem pa, kdaj bo dovolj. Sezona tartufov je sicer že mimo, zato dišave ne povzročajo pohotnih pogledov, toda smetane v omaki je ravno dovolj, da se vsi kosmi ne utopijo, zato je vsaj občutek, ko so ribanci celo na prtu, bogat. Kar pozabiš, da je bila testenina prekuhana.

Ko je natakarski pevski zbor sosednjemu omizju prižgal ognjemet na torti, da so zaploskali še z druge strani jedilnice, kjer so se greli ob odprtem kaminu, sta krostata s pinjolami in limonova torta z orehovim dnom dotedanji vtis celo, hm, pokvarili … Če je bila Nonova odlika od hladnih predjedi prek testenin do mesnih jedi v tem, da je ves čas zdržal na enaki višini, ki je bila prav­šnja za izlet, ko si ravno na tistem koncu (3,5), so sladice šle še – čez (4)! Ne le da jih je toliko, da vsak najde svojo (še ingver v čokoladi, tiramisu, panakota, creme brulee, štrudelj, palačinke), v njih nismo našli le spretnosti in korektnosti, temveč tudi dušo. Morda pa bo prihodnjič treba priti k Nonu med tednom?!

Zakaj obiskati?

Od istrskega pršuta do domačih testenin in minešter, od boškarina do cripnje, od domačega kruha do gob, špargljev in tartufov, od svežih rib do svežih tort, od farme do konobe, od živalskega vrta do razstave starin na stropu. Za otroke je raj zunaj, za odrasle znotraj, predsezonski tujci so stalni gostje, sezonski turisti so rezervirali za prihodnje leto, Istrani praznujejo, Slovenci so sosedje. Rezultat je, da se vsi poznajo med seboj in da morate pri Nonu rezervirati tedne vnaprej.