Nedelo izbira: Rodizio do Brasil, Ljubljana    

Meso, sablja in semafor

Objavljeno
27. november 2014 14.09
Uroš Mencinger, Nedelo
Uroš Mencinger, Nedelo
Slovenci imamo poseben odnos do žara. Smo nekje vmes, tako kot še v marsičem. Pač nismo (več) na Balkanu, kar pomeni, da so v slovenskih gostilnah nostalgično na jedilnikih čevapčiči, doma pa se celo na balkonih kadi vsak sončni vikend. Potem pa pridejo v prestolnico Brazilci in – jim uspe … Ravno zato ali kako to? Dejstvo je, da Rodizio ponuja ravno prav veliko in malo hkrati. Veliko mesa na podoben način z znanim vonjem in malo od vsega, kar dela gostilne priljubljene: drugačnost, ambient, postrežba, cena. Oziroma: veliko zelenih in malo rdečih semaforjev v ljubljanski churrascariji.

»Ste že bili pri nas?« Tako se začne. Kdor je že bil, vprašanja niti ne sliši, saj si že zlaga na krožnik solate in priloge, hladno in toplo, slano in sladko, zelenjavno in sadno. Kdor je prvič, spozna semafor, sabljo in brazilski nasmeh. V nadaljevanju pa so vsi že domači.

Kolikor zmoreš

Trg mladinskih delovnih brigad je najboljši dokaz, kako so se časi spremenili. Včasih Brčko–Banovići, danes pa all you can eat (kolikor lahko poješ). V prvem prostoru je tekoči, v drugem stoječi bife. Potem pa še kar tri jedilnice, v lesu, opeki, kamnu in spominih. Polno, družabno in domačno, da je vprašanje le, koliko imaš časa. Pojedel boš, brez skrbi, vse.

Caipirinha (limeta in žganje iz sladkornega trsa cachaca), guarano (brez alkohola, iz sadeža gvarana) ali brahma (brazilsko pivo) so za pogum, a vseeno si krožnika s solatami, namazi, salamami, raguji, siri in kruhi ne obložite preveč. Saj se ve, zakaj smo prišli, mar ne! Rodizio je brazilski način strežbe, churrasco pa je mesni žar. Imajo sicer še morsko (kozice) in vege različico, toda zaradi njiju boste raje šli kam drugam. Čeprav … Za vege, ki stane osem evrov manj, dobi ona pečeni kruh in sir ter nekaj dolgočasne poletne (v današnjih časih globalne kuhinje celoletne) zelenjave z žara, on pa mesa več, kot ga lahko poje … V Braziliji očitno ne poznajo vegetarijancev.

Predjedi in solat je tako pestra izbira, da bi zadoščalo do drugega leta – na silvestrski žurki pri vas doma. Nekaj je drugačnih okusov, še več pa je znanih, a glavno je, da je sirov kruh dobra nova izkušnja, vse drugo pa brez težav prestane preizkus. Ljubljanski Rodizio sicer trdi, da boste jedli vrhunsko, toda prepir o tem sploh ni predmet tega pogovora. Kdo pa še gre na all you can eat, da bi bilo vrhunsko?! Glavno je, da ves čas ješ, pa ničesar ne odrineš, da vse poješ, pa pride Brazilka spet in se ji – spet – ne moreš upreti. Če kaj ostane, ni zaradi gavčo chefa, temveč le zaradi naših prevelikih oči!

Diši in hodi

Vrstni red pravzaprav sploh ni pomemben, čeprav se ga poskušajo držati. Kjer vstopite, nadaljujete, dokler se krog desetih vrst mesa ne odvrti. »Želite še kaj ponoviti?« je nato prijazno vprašanje za največje mesojedske junake. Picanha je zgornji križni del, salsicha je klobasa, coracao so piščančji srčki, costela goveja rebra brez kosti, cupin je goveja zarebrnica, coxa de porco svinjsko stegno, costelinha de porco svinjska rebra, cameiro je jagnjetina, bezerro teletina, peru puran … Kdor bi si rad rojstni dan, ko si enkrat na leto privošči chateaubriand (dvojni biftek), raztegnil čez vse leto, se sicer ne bo najedel fraidinha (pljučne pečenke), toda ko za konec prinesejo še picanho (govejo grbo), je to prava sladica brazilske mesne zgodbe, za katero je najbolj pomembno, da ves čas diši in hodi.

Če bi tej zgodbi dodali še znano poreklo sestavin, jo nadgradili z nekaj dodatnimi krožniki/jedmi (ob doplačilu, seveda) in se resneje kot le s predjedmi lotili še hrane brez oči (vege), to ne bi bil več le rodizio, temveč kar gostilna s štirimi sončki.

Toda, ali to, ko ste v tako veseli družbi, sploh hočete? Nabodalo je pač nabodalo, in če je bil prejšnji kos dlje med zobmi, bo naslednji odrezan ravno tam, da se kar topi. Klobasa je boljša kot z domačega žara in puran ni pust, ker je ovit v slanini. Jagenjček je pikanten in ožgano zapečen, a še dovolj sočen, da se ujame s trpkostjo vinho tinta (rdeče vino). Adrenalin je v žilah, Maillard pa v zraku, in ko prižgeš rdeči semafor, te vprašajo: »Svinjska rebra?« Tukaj se ne čaka, tukaj se peče in je sproti! Piščančje srce je le za velike junake, toda tudi majhni pridejo ob govedini s hrbta, vratu, reber in še od kod na svoj račun. Škoda, da gre skoraj prehitro, ker sicer bi pojedli še več … Bolje, da ne, saj dišita tudi česen na kruhu in vroča skorja na siru. Rodizio je realnost človeškega mesojedstva. Kar hodi, gre pod nož! Pred žarom in po njem. Le ko pridejo perutničke, so dovolj že roke. To je gostilna iz časov, ko še niso iznašli štedilnika. In omak! Ste že kdaj pojedli toliko, ne da bi še kaj potunkali?

Še sladica je na sablji. Ananas je všečno karameliziran in dovolj kislo-sladek, da potegne črto pod mesom in pripravi na tipične brazilske (italijanske) semifrede. Vprašajte, katere so danes do polovice zamrznili.

Zakaj obiskati?

Kdor je nor na meso, je Rodizio njegova cerkev. Kdor ga rad je, bo bolj zadovoljen kot marsikje. Kdor ga ne je, mu ni treba v Brazilijo, da bi ob zvokih sambe nasitil oči. To ni najboljši mesni ugriz v Ljubljani, to je gostilna, v kateri se imaš fino in greš zato iz nje zadovoljno sit. Klasična decembrska gostilna, v kateri so vsi veseli in v družbi. Le da tak december v Rodiziu traja vse leto. Za ljubitelje mesa in all you can eat. Zato, da ne greste v gostilno sami in da v gostilni sami odločate: kaj, kdaj, koliko boste pojedli.