Nedelova svetovalnica: Bojim se bližine

Zakaj se spuščam samo v zveze, pri katerih je že na začetku jasno, da to ni to? Bralki Nedela odgovarja terapevt Izidor Gašperlin.

Objavljeno
23. maj 2016 14.05
Izidor Gašperlin
Izidor Gašperlin

Stara sem 20 let. Zanima me vaš pogled in komentar na mojo težavo. Štiri leta sem bila v »zvezi« z zasedenim fantom. To mi je po svoje ustrezalo, čeprav sem se veliko tudi presekirala ... Malo sem se začela ukvarjati s tem, zakaj sem sploh privolila v tako polovičarsko zvezo – če ji sploh lahko rečem zveza. Pa sem prišla do tega, da se v bistvu bojim bližine ... Ampak, ne vem točno, česa se bojim. Iz prejšnje zveze vem, da imam slabo samopodobo, saj nisem verjela, da sem dovolj vredna, da je nekdo samo z mano.

Po eni strani me je strah, da resna zveza pomeni odpoved vsem mojim hobijem. Imam prijateljice, ki so pri teh letih tako resne – potem pa poslušam, kako se kregajo, žalijo itd. Pa se vprašam, je pri teh letih to res vredno. No, zašla sem stran od vprašanja, ki si ga sama sebi ponavljam – česa se bojim ... mi lahko malo namignete, v kateri smeri naj iščem? Kako naj to popravim? Naslednji fant, s katerim sem se dobivala, je bil iz tujine – spet beg pred nečim resnim? Zakaj se spuščam samo v zveze, pri katerih je že na začetku jasno, da to ni to? Mogoče je res, da sem stara šele 20 let, a vseeno sem v svojem obnašanju do fantov ugotovila te specifične vzorce, ki jih ne bi rada več ponavljala. Problem je tudi, da mi drugi fantje, razen teh dveh, niti niso bili privlačni. Zakaj povezujem privlačnost z nedosegljivostjo?

Pa še to: moti me, ker vse moje prijateljice povezujejo stike s fanti s seksom ... Sama še nisem spala z nikomer, pa mi vztrajno prigovarjajo, kaj mi je, da me noben fant ne bo čakal pol leta, da bova imela kaj več ...

Verjetno mojim prijateljem to ne gre v račun, ker sem drugače zelo odprta, komunikativna, lahko rečem (pa ne, da se hvalim), da veliko fantom zdim privlačna. Ali je to prav, da hočem s fantom najprej globlje stike, šele po dolgem času seks?
Špela

Začel bi z vašim zadnjim vprašanjem, na katero je še najlažje odgovoriti. Prav je, da nasploh delate tako, kakor se vam zdi prav. Seks ni nobena izjema. Ko si ga boste res zaželeli in boste čutili, da ste pripravljeni zanj, potem bo to za vas pravi čas. Nihče drug ne more odločati o tem, to je povsem vaša stvar. Fant, moški, ki bo to spoštoval in mu bo vajin odnos dragocen še zaradi česa drugega, bo počakal na ta vaš »pravi čas«. Sicer je dokaj verjetno, da se vaš strah pred bližino, o katerem pišete, izraža tudi v nezainteresiranosti ali celo strahu pred seksom. Vendar se strahu pred bližino ne boste znebili s tem, da se boste na silo spustili v seks. Prej se bo zgodilo nasprotno in vam bo novo razočaranje še povečalo ta strah. S seksom ne boste torej ničesar rešili, bolj modro bi se bilo lotiti samega strahu pred bližino. V vaši starosti, na robu odraslosti, je običajen. Z njim se v tem obdobju srečujemo vsi, nekateri se ga ne znebijo vse življenje. Bližina je po eni strani mikavna, po drugi pa te najbolj lahko prizadene ravno tisti, ki ga spustiš blizu. Tega nas je najbolj strah. Seveda pa je zraven tudi strah pred novim, sploh če v izvorni družini ni bilo prave pristnosti in bližine. Pa tudi če je bila, gre v intimnem odnosu za zelo drugačno bližino. S tem »logičnim« strahom se različno spopadamo. Nekateri se ga sploh ne zavedajo, drugi ga zanikajo, tretji si poiščejo nadomestke za bližino (npr. seks je tipičen primer). Vi ste se svojega problema zavedeli. Ker so vam privlačni samo zasedeni ali drugače nedosegljivi moški, je to precej zanesljiv znak, da se bojite spustiti v zvezo, iz katere bi se lahko razvil resničen intimni odnos.

Zakaj je tako, ni mogoče kar tako enostavno odgovoriti. Najbolj verjetno pa je, da ste na tak ali drugačen način imeli zelo čustveno (in fizično?) odsotnega očeta, ki pa ste ga močno čutili in še bolj pogrešali. Hrepenenje po njem, po tem, da si bo končno vzel čas za vas in vam pokazal, kako dragoceni ste zanj, je verjetno napolnjevalo precej vašega otroštva. Tudi če ste pozneje v adolescenci nad njim obupali, je to globoko hrepenenje ostalo. Iz njega pa se napaja vaš »sistem privlačnosti«. Vi čakanje, (čustveno) oddaljenost, nebližino poznate, zato vam je to varno in se tega ne bojite. Ker vam verjetno oče (morda tudi mati) nikoli ni znal priti blizu, si tega sploh ne znate predstavljati. Poleg tega sploh ne verjamete, da si »zaslužite«, da bi si neki moški želel vaše resnične in trajnejše bližine. Če si tega še oče ni želel, potem mora biti z vami nekaj narobe. Tako običajno razmišlja hčerka. Globoko v vas je zapisano, da je bil vaš oče v redu, da pa je z vami nekaj narobe, da si ni vzel več časa za vas in vam ni pokazal, da vas ima rad. Če ste imeli še kakšnega brata ali sestro, ki jima je oče izkazoval več ali drugačno pozornost, so taki občutki še močnejši.

Ni tako pomembno, ali sem z zgoraj napisanim zadel vaš odnos z očetom. Namen je bil, da prikažem, zakaj in na kakšen način so za nas tako pomembni odnosi iz izvorne družine. Sprašujete, kako opustiti te svoje vzorce. Najboljša in naravna pot je, da zberete voljo in se za začetek prenehate kakor koli ukvarjati z nedosegljivimi moškimi. Če vam bo to uspelo, se boste morali spopasti z občutki praznine, osamljenosti ..., ki bodo sledili. Noben moški tega sveta vas ne bo trajno rešil teh občutkov. V vas so, po svoje bodo verjetno vedno. Ni pravi način, da se jih znebite, se poskusite zamotiti, ampak da se naučite z njimi živeti in opraviti. Del te naravne poti je, da zberete pogum in se odločite za odnos z dosegljivim moškim. Seveda bi moški, ki bi si vam upal priti blizu in bil ves čas tu nekje blizu vas, kar precej spremenil vaše življenje. Vendar se vam za ceno odnosa ni treba »odpovedati« hobijem. Je bilo tudi z vašim očetom tako, da ste morali, kadar vas je potreboval, vse spustiti iz rok in početi samo tisto, kar si je on želel? Je kdaj vprašal, česa si želite vi? V bistvu se vam ni treba odpovedati skoraj ničemur, sploh če se boste s partnerjem odkrito pogovorili. Če vas bo vseeno preveč »dušil«, pa bo morda to znak, da ni pravi in je čas, da gresta narazen. V vsakem pravem odnosu se boste nečesa naučili, v vsakem boste vsaj malo zrasli. Tudi če vas bodo moški prizadeli, morda celo zapustili. To je del dozorevanja, temu se ne da izogniti. Ključno je, da ne izgubite tistega dela sebe, ki se ga že zavedate, in iščete še tisto, česar se še ne. V namišljenih odnosih z nedosegljivimi moškimi pa ne rastete, ostajate na istem, morda se vaši strahovi celo poglabljajo. Povsem enako, kakor če niste v odnosih. Zato vztrajajte v njih, vendar hkrati poslušajte sebe, ne prehitevajte in se ne silite, do česar vam ni. Če pa vam bo na tej poti prehudo ali bi jo želeli pospešiti, vam priporočam obisk družinskega terapevta.

***

Po (elektronski) pošti

Vaša vprašanja za Nedelove svetovalce pričakujemo na naslovu Nedelo, Dunajska 5, 1509 Ljubljana, s pripisom Za svetovalnico, ali na elektronskem naslovu Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.. Napišite še, kateremu svetovalcu je namenjeno vaše vprašanje. Svetujejo Janja Dermastja, Modra ura; Izidor Gašperlin, partnerski in družinski terapevt; Dunja Gačnik, inštruktorica stott pilatesa® in osebna trenerka; Anže Sirc, diplomirani fizioterapevt.