Nedelova svetovalnica: Otroci so odrasli, ostal je le prazen zakon

Z možem sva v srednjih letih. Z otroki ni problemov. Prišel je čas, ko bi lahko uživala in se imela lepo, pa moža več ne prenesem. Kar naprej sem živčna in vse mi gre na živce. Pred časom sem pustila lepo službo, ker je bil mož ljubosumen in ker si predstavlja, da je v današnjem času delavnik še vedno od 6. do 14. ure. Če tega ne bi storila, bi sledila ločitev. Leto dni je bilo kar lepo. Mož se je trudil za najino zvezo in nimam kaj reči. Zdaj pa je spet vse po starem.

Možu so pomembne vse druge stvari pred mano. Trikrat do štirikrat na teden hodi na rekreacijo. Če ga pokličejo prijatelji, ni problem iti z njimi niti v dopoldanskem času, po telefonu z njimi se pogovarja veselo in je nasmejan. Z mano je vedno čemeren, ne da se mu nikamor, bere časopis ali pa je pred računalnikom, zvečer zaspi kar pred televizorjem. Kadar ga prosim, da bi šla skupaj dopoldne v nabavo za dom, ga moram vedno čakati, ker se njegova služba konča ob 15. uri (to poslušam kar naprej). Pričakovala bi, da bo vsaj za vikend več z mano. Pa tudi od tega ni nič. Počne stvari, ki so njemu všeč, če želim biti z njim, se mu moram prilagoditi.

Tudi pogovarjati se ne znava več. Oziroma se še nikoli nisva, samo da sem bila takrat še zaposlena in sem našla veselje drugje, tako da se nisem preveč sekirala. Takrat se je on, ker nisem bila več tako odvisna od njega. Med pogovorom vedno naletiva na težave. Kar naprej se pogovarjava o stvareh, ki bi jih bilo treba postoriti okrog hiše. Pa se podam v akcijo, preletam vse mogoče trgovine, ko bi moral plačati račun, pa tega ne stori. Ostane le pri govorjenju in obljubah.

Ko mu omenim, da mu je marsikaj pomembnejše od družine, se pa »zapneva«. Vstane in gre v svoj kot. V meni pa vre jeza. V prsih me tišči. Najraje bi jokala, jokala. Po drugi strani pa se mi zdi tako neumno, ker se sekiram zaradi njega. Odkar sem ostala doma, sem tako nemočna. Imam občutek, da me nima rad, da me ne spoštuje, da mu nič ne pomenim. Vem, da je to pisanje dokaj zmedeno. Tako je tudi moje življenje. Upam, da mi boste lahko pomagali s kakšnim nasvetom. Rezi

Srednja leta, ko »z otroki ni več problemov«, so res priložnost, da se partnerja končno bolj posvetita drug drugemu in začneta uživati na drugačen način. A mnogim se pogosteje zgodi, da ne vedo najbolje, kaj naj naredijo z odnosom. Po svoje se prav v tem obdobju pokaže resnična kakovost odnosa. Če se je ta prej odvijal bolj ali manj zaradi otrok, včasih celo prek njih, potem se krizi in praznini ne da izogniti. Kot vsaka kriza pa je tudi ta prilož­nost, da se uredi tisto, kar je bilo prej spregledano ali se je pometalo pod preprogo.

Redko v odgovorih uporabim besedi »napaka« ali »narobe«. Tudi v vašem primeru ju ne bom, čeprav je bilo to, da ste zaradi moža in strahu pred ločitvijo pustili lepo službo, precej naivno. Morda pa ste potrebovali to izkušnjo, da bi se končno zavedeli, da s popuščanjem, samozatiranjem in žrtvovanjem ne boste rešili ničesar, sploh pa ne vajinega zakona. Upam, da ste se res kaj naučili iz tega in da boste zdaj zmogli zaviti v drugo smer – v smer vztrajanja, samozavedanja, samozavesti in zdravega egoizma. Ob tem pa iskrenega in odprtega pogovora o vsem, kar vas muči.

Ob vašem vprašanju imam občutek, kot da ste znašli v praznini. Tega, kar vam je prej osmišljalo življenje (otroci, družina, služba), ni več ali vsaj ne toliko, da bi vam še napolnilo življenje in vam dalo dovolj smisla. Tisto, zaradi česar je bilo prej vaše življenje polno, vam je hkrati omogočalo, da niste videli praznine v odnosu z možem. V tej praznini se poskušate opreti na edino, kar mislite, da vam je ostalo: na moža. Sploh si ne upate pomisliti, da ste zmožni živeti brez njega, celo službo ste pustili, ker ste se bali, da bi se ločil od vas.

Gospa, zakaj mislite, da ne morete živeti brez človeka, ki mu ni, kot sami pišete, kaj dosti mar za vaša čustva in želje? Kaj vas ustavi, ko začnete razmišljati, da bi se nehali tako prilagajati in poniževati? Verjetno strah pred samoto in osamljenostjo ter praznino. Ampak saj vse to je že tukaj, zdaj! Že zdaj ste sami in osamljeni! Praznina v odnosu z možem pa krni še vašo zmožnost za uživanje v drugih odnosih. Koliko se sploh lahko še sproščeno veselite v odnosih z otroki? Te boste vedno imeli, tudi če z njimi ni več problemov in vas ne potrebujejo. Za vedno bodo vaši, vse, kar ste vložili v odnos z njimi, se vam bo vračalo.

Zagotovo vam je hudo, ko vas kriza duši in pritiska k tlom. Kljub temu poskušajte zbrati toliko moči, da nehate nenehno popuščati, se odrekati in prilagajati. Srednja leta so res lahko lepa in polna užitka, zato se začnite truditi v tej smeri – z možem ali brez njega. Najdite si službo, poiščite prijatelje, pojdite tja, kamor vas vleče. Povabite zraven moža, če ne gre, pojdite sami – brez slabe vesti. Povejte mu, strpno, a odločno, da z vajinim odnosom niste niti približno zadovoljni in da od njega pričakujete, da bo z vami sodeloval pri tem, da ga izboljšata.

Ob tem ne pozabite tudi na svojo odgovornost, da je vajin odnos tak, kot je. Njegova zgodba bi se verjetno precej razlikovala od vaše. Zagotovo ima tudi on razloge, da se obnaša, kakor se. A vam o teh razlogih ni treba ugibati, naj za začetek mož vsaj spregovori o njih. Če bo privolil v odkrit pogovor in trud za boljši odnos, a vama ne bo šlo najbolje, si poiščita pomoč. Če ne bo pripravljen sodelovati, vztrajajte sami – ko se boste spremenili, se bo spremenil tudi vaš odnos z možem.

Vaše življenje je odvisno od vas. Uživali boste toliko, kolikor si boste sami omogočili. Za to ne potrebujete partnerja, sploh pa ne takega, kot ga vi opisujete, da trenutno je. Ali vas bo spremljal in ali mu bodo spremembe všeč – tega ne morete vedeti. Upam pa, da vas je kriza naučila, da samozatiranje, popuščanje in čakanje na druge, da bodo poskrbeli za nas, ne da dobrih rezultatov. Tudi pri vas jih ne bo – bolj verjetno bo samo še slabše. Zato se začnite že danes truditi, da se bolj slišite, začutite in spoštujete. Če pa vas bodo hudi strahovi vedno znova pahnili nazaj v objem starega, si sami poiščite pomoč, če se partner ne bo strinjal, da si jo poiščeta skupaj.

***

Po (elektronski) pošti

Vaša vprašanja za Nedelove svetovalce pričakujemo na naslovu Nedelo, Dunajska 5, 1509 Ljubljana, s pripisom Za svetovalnico, ali na elektronskem naslovu svetovalnica@delo.si. Napišite še, kateremu svetovalcu je namenjeno vaše vprašanje. Svetujejo Janja Dermastja,Modra ura; Izidor Gašperlin, partnerski in družinski terapevt; Dunja Gačnik, inštruktorica stott pilatesa® in osebna trenerka; Anže Sirc, diplomirani fizioterapevt.