Nedelova svetovalnica: Otrok naj ve, kdo je glavni

Spoštovani, sem mamica osemletnega fantka. Doma se ves čas prepiramo, ker noče pospravljati svoje sobe. Včasih mu moram reči tudi desetkrat. Ne pomaga ne vpitje ne prošnje. Na koncu obupam in sama pospravim sobo. Kaj naj storim? Ana

Kadar starše na predavanjih vprašam, ali si želijo samostojnega, delovnega, vztrajnega in zadovoljnega otroka, vsi seveda odgovorijo pritrdilno. Nihče si ne želi razvajenega in nesamostojnega otroka. Pogosto pa nam manjkajo veščine, kako to doseči. Treba je vedeti, kaj želimo in kako bomo to dosegli. Žal ni enotnega recepta. Obstajajo pa nujne osnovne sestavine za uspešno vzgojo: ljubezen, varnost otroka in sprejemanje takšnega, kot je, naš čas in pozornost, ki mu jo posvečamo, razumevanje, empatija, učinkovita komunikacija in – meje.

Brez mej ni zdravih odnosov. Če ni mej, se ne ve, kdo je glavni v družini. To mora vsekakor biti starš. In tu je potrebno zavestno delovanje. Kot starši moramo vedeti, kaj želimo in kaj pričakujemo od otroka. Jasno mora biti, kak­šne so posledice, ko ne upošteva pravil. Prej ko se zavemo, da je vzgoja pot, ki se nikoli ne konča, laže bomo sprejemali vsakodnevne izzive na tej poti. Da družina funkcionira, je nujno, da otroku postavimo meje. To so jasna sporočila staršev, kaj želimo od njega. Biti moramo odločni, jasni, samozavestni, neomajni, konkretni in vztrajni.

Ko želite, da pospravi sobo, vzpostavite najprej očesni stik, da dobite njegovo pozornost. Iz druge sobe kričati »pojdi pospravit sobo« se ne obnese. Če boste klicali več kot dvakrat in se ne bo odzval, pomeni, da vas ne jemlje resno. Ko obupate in nazadnje sami pospravite namesto njega, češ »itak bom sama naredila hitreje in bolj natančno«, ste mu dali sporočilo: »Saj mi ni treba slišati, kadar mami nekaj vpije, saj potem to tudi sama naredi.«

Vi ste glavni in otrok mora to vedeti. Nobenega pogajanja. Bodite pa spoštljivi. Način, kako govorimo z otrokom, je ključen za vaš odnos z njim. Če boste reagirali nestrpno, bo otrok nestrpen nazaj. Starši moramo biti zgled dobre komunikacije, zato nikar ne kričite. Otrok potem kriči nazaj in pogosto se zapletemo v nepotreben boj za premoč, ki nikomur ne koristi.

Jasna navodila

Kaj to pomeni? Pospraviti sobo lahko pomeni za vas nekaj drugega kot za fanta. Jasna navodila so: »Postelji posteljo, poberi oblačila s tal, pobriši prah, pospravi šolske potrebščine na svoje mesto.« Govorite z jasnim, odločnim in neomajnim glasom, da bo vedel, da mislite resno. Mirno mu lahko ponudite izbiro, ki je znotraj vaše zahteve: »Ali boš najprej pospravil posteljo ali pobral oblačila s tal?« Tako bo imel možnost izbire, ne pa možnosti izmikanja. Povejte mu tudi, da boste dali umazana oblačila prat šele takrat, ko bodo v košu za perilo. In se tega držite. Bo šel pa v umazanih v šolo. Naj vas ne skrbi mnenje drugih, češ »umazan pa ne more hoditi naokoli, le kaj si bodo drugi mislili, da otroku še operem ne«. Ni pomembno, kaj drugi mislijo, pomembno je, da naučite otroka, da vsako dejanje oz. nedejanje prinese posledice. V tem primeru: če ne dam prati oblačil, mi zmanjka čistih. To je učenje odgovornosti. To je učenje na lastnih napakah in zmotah.

Otrok mora začutiti posledice svoje odločitve. Le tako lahko postane samostojen in odgovoren. Nikar se ne ulovite v past, da poleg tega še pridigate. Ne bo pomagalo. Nikar ne razlagajte in se ne zapletite v prepričevanje, kako pomembno je, da je soba pospravljena, o delovnih navadah in podobno. Otrok samo pridobiva čas, če mu uspe še vas zaplesti v pogovor. To je boj za besedno premoč in je dosegel svoje: mama »ropota«, jaz se branim in mi še ni treba pospravljati.

Zato nobenega pregovarjanja. Vztrajajte. Otrok se bo seveda poskušal upirati. To je njegova naravna potreba in to je normalno. Ko se upre, išče mejo. Takrat seveda preizkuša, ali mislite resno. Otrok, ki ne spoštuje meja ali jih krši, nevede opozarja starše, naj vztrajajo. In vsakič, ko vas bo prijelo, da popustite, se spomnite, da mu ravno z mejo kažete ljubezen. Zakaj? Ker želi vedeti, pri čem je, in ga s tem učite odgovornosti. Meje dajejo varnost v odnosu. Takrat ve, kje je njegovo mesto v družini. Predvsem bodite pozorni, kako izrečete zahtevo. Besede imajo neverjetno moč. Z besedami lahko gradimo ali rušimo otrokovo samopodobo. Če otroka zmerjamo, da je len, nesramen, nemogoč, ker ne upošteva pravil, mu sporočamo, da tak, kot je, ni v redu. Vedno grajajmo dejanje, nikoli osebnosti.

Najpogostejše napake, ki jih delamo starši, so: stalno nerganje in pridiganje, kritiziranje otrokove osebnosti, kričanje, vzbujanje občutkov krivde, izgorevanje v imenu otroka. Pogosto se zgodi, da mame vse postorijo namesto otroka. Zraven pa nergajo in pridigajo. So utrujene in izmučene. V resnici postanejo sužnje otroka. Ko mu naprtijo še občutek krivde za svojo izmučenost, mu v bistvu naredijo krivico. Izgorevanje v imenu otroka ni ljubezen. Če imamo otroka zares radi, ne bomo počeli stvari namesto njega, saj ga s tem onesposabljamo in delamo nesamostojnega.

Kar zmore postoriti sam, naj torej naredi sam. Če ste že v zgodnjem otroštvu popuščali, imate zdaj več dela z vzpostavljanjem reda. Če delamo stvari namesto otroka, mu s tem sporočamo, da mu niti ne zaupamo, da bo sam dovolj dobro opravil. Prikrajšamo ga za občutek zadovoljstva ob opravljenem delu.

Vse preveč družin se zapleta v vsakodnevne boje zaradi pospravljanja. Postavite jasna pravila v družini in se jih potem neomajno držite. Vztrajate. Vsaj mesec dni potrebujemo, da spremenimo neko navado in jo nadomestimo z želeno. Torej bodite vsak dan jasni, konkretni, spoštljivi in dosledni v svoji zahtevi. Upor bo, ker mora biti. Toda sčasoma bo videl, da mislite resno, da ne popuščate, in upor se bo zmanjšal. Kar povejte mu: »Od zdaj najprej boš najprej pospravil sobo, potem pa se boš igral.« Tudi vi se dosledno držite načrta. V trenutku, ko boste popustili, boste morali začeti na novo. Zato bodite potrpežljivi.

Tako kot se mora otrok naučiti, da vas bo upošteval, se morate vi naučiti biti neomajni in dosledni. Skupaj bosta na novi poti, ki bo vodila k mirnejšim odnosom v družini.