Nedelovih sedem: Ali kdaj uporabljate alternativno medicino?

Nataša Pirc Musar, Inštitut Info hiša: Za zdaj imam neizmerno srečo v življenju, ker še nikoli nisem bila resno bolna. O alternativni medicini, ki bi bila izziv zame, zato sploh nikoli nisem razmišljala. Zagotovo bolj verjamem v tradicionalno medicino, ki ji tudi zaupam, nikakor pa ne podcenjujem alternativnih oblik zdravljenja. Ko je človek resno bolan in ima rad življenje, verjetno stori vse, da bi ozdravel. In to je tisto, kar je treba ceniti in spoštovati – voljo do življenja. Sicer pa … marsikomu je alternativna medicina že pomagala. In če pomaga, je ne zaničevati ali celo zatirati.

Jure Apih, publicist: Bojim se, da bom urednico in bralce razočaral. Nisem goreč zagovornik pa tudi ne nasprotnik šamanov, čarovnikov in zdravilcev, ki so tisočletja, preden se je uradna medicina proglasila za znanost, edini skrbeli za telo in duha naših prednikov. Izkušenj, dokazljivih in nedokazljivih, ponovljivih in neponovljivih, so si nabrali zanesljivo več, kot jih je znanstveni aparat moderne medicine sposoben razložiti. Je pa seveda res, da bom svoje edino telo, od katerega je usodno odvisno tudi preživetje mojega duha, raje zaupal izšolanim doktorjem, ki se zavedajo, kaj vedo in česa ne, ter to tudi priznavajo, kot pa vedežem, ki v spodnjem svetu iščejo preproste odgovore na zahtevna vprašanja, prikrivajo svoje objektivno neznanje in zakrivajo odgovornost.

N'toko, glasbenik in kolumnist: Gotovo je pojem alternativna medicina preširok, da bi o njej lahko izrekli skupno mnenje. V to kategorijo namreč pade vse šarlatansko kvazi zdravljenje in tudi znanje, ki se uspešno uporablja že desetletja ali celo stoletja. Prav tako je nesmiselno uradno medicino jemati kot nekakšen nespremenljiv božji zakon, saj se z novimi spoznanji že od nekdaj širijo in vsrkavajo elementi praks, ki so prej veljale za alternativne, zdaj pa jih več ne vidimo tako. Želel bi si še večjo fleksibilnost uradne medicine, hkrati pa takšno regulacijo alternativne, ki bi varovala bolnike pred šarlatani.

Dragan Petrovec, kriminolog: Človek v mojih letih se neizogibno sreča z uradno medicino. Lahko tudi z alternativno. Uradna mi je večinoma pomagala, sem ter tja tudi precej škodila. Alternativna ni vselej pomagala, škodila ni pa nikoli. Diagnoza alternativne je bila točna, še preden je uradna kaj zaznala, vselej pa je priporočala (tudi) uradno. Kot je med alternativci množica sleparjev, tudi uradna medicina ni brez grehov. Poznam kar nekaj zdravnikov, ki sebe in svoje paciente zdravijo pri preizkušenih zdravilcih. Če česa ne razumemo, še ne pomeni, da ne deluje. Zdi se mi najbolje, če bi si lahko oboji segli v roke in si bolj kot za svoj status in zaslužek prizadevali za zdravje drugega.

Dušan Jovanović, režiser: Nikoli, če ne računam joge in savne, akupunkture, masaže in pedikure, abhiange in shirodhare. Te prakse so bolj rekreativnega, kvečjemu preventivnega značaja, pripomorejo k boljšemu počutju. Kadar me kaj boli, grem k zdravniku. In čakam, da pridem na vrsto. Še sreča, da nimam več zob. Ko so mi izpulili zadnjega, se je količina mojih bolečin na leto zmanjšala vsaj za polovico. Ampak nog, s katerimi imam trenutno problem, si pa ne morem izpuliti.

Svetlana Slapšak, redna profesorica, publicistka, brezposelna: Enkrat sem poskusila z gospodom, ki je pred mojim nosom mahal s kristalom, pa sem se takoj začela smejati in ni bilo od tega nič ... Moje zdravstvene težave (kolena in zdaj še kolk) so zunaj domene alternativne medicine, a že leta čakam na zdravljenje oz. serijo operacij. Ko sem prvič prišla na vrsto in izgubila zahtevano količino kilogramov (te sem pridobila zaradi bolezni), me je direktor anesteziolog izbrisal s seznama, ker je hotel štirikrat več izgubljenih kilogramov kot ortoped. Kot izbrisana bolnica grem zdaj spet skozi čakalne liste ... Morda velja počakati, da legalizirajo še mage in čarovnice.

Karel Gržan, duhovnik: Seveda jo, in to vsak dan znova in znova. Za primer: vsak dan uživam zdravilni čaj iz zelišč, ki jih naberem čez leto. Še kot otroka me je poučil Kosobrin, da »zoper vsako bolezen raste rožʼca.« In spominjam se p. Simona Ašiča, ko je rekel, kako pomembno je poiskati v sozvočju s stvarstvom in Stvarnikom tiste zdravilne moči, ki krepijo naš duh in telo. To prav nič ne manjša poslanstva uradne medicine. Je le blagodejno, poživljajoče dopolnilo – ne le za zdravje človeka, ampak tudi rastlin in živali. Ko je zbolel eden izmed mojih konjičev, je bilo nenadomestljivo uradno zdravljenje, ob tem pa sta bili zanj dopolnilna (po)moč tudi homeopatija in osteopatija. Zakaj bi postavljali v nasprotovanje, kar je po naravi v dopolnjevanje.