Nedelovih sedem o družinskem zakoniku

Svetlana Slapšak, redna profesorica

Ne, resno zamujamo. Polje represije nad ženskami in populacijo LGBT se širi, vključujejo se sekte, agresivnost in neumnost naraščata, mediji pa večinoma nimajo ne kriterijev ne pameti, da bi se na to ustrezno odzvali. Razumem politiko majhnih korakov v zakonodaji, a podpora aktivnega, močnega gibanja je nujna. Če si zaposleni v javnih službah dovolijo luksuz aktivizma zoper človekove pravice in napadov na ustavo, potem nam - poleg čakanja na kadrov­ske spremembe na ustavnem sodišču - ostaja le še vlaganje lastnega časa in sredstev. Prebuditi je treba prizadete, zoper prave krivce!

Dragan Petrovec, kriminolog

Kakor za koga. Za Primčevo druš­čino nikoli ne bo primeren čas za spremembe, ki bi po mnenju mnogih prinesle pravičnejšo ureditev odnosov med ljudmi. Vendar z oznako »Primčeva druščina« ne mislim slabšalno na neko manj pomembno skupino ljudi. Ob ustrezni propagandi z obilico laži in zastraševanja - podobno kot pri beguncih - je ta druščina prerasla v večinsko voljo slovenskega naroda, ki si sodbo piše sam. Še bolj pa jo piše majhni skupini svojih sodržavljanov, ki jih odriva na družbeni rob. Pravzaprav pa izjava o razdedinjenju lastnega otroka, če bi bil homoseksualec, pove vse o primernih časih za spremembe.

Nataša Pirc Musar, Inštitut Info hiša

Mogoče ni korektno, da o družinskem zakoniku govorimo kot o nekem športnem dogodku z etapami in potem o zmagovalcih in poražencih. Gre za resne vsebine, ki so že nekaj časa potrebne prenove. Torej, da, seveda je čas za njegov sprejem. Želela pa bi si, da se obravnava predloga ne sprevrže spet v tekmo tistih, ki so za otroke, proti istospolnim, za istospolne, proti posvojitvam, za posvojitve, za stare starše ... V takšni tekmi ni zmagovalca. To se je pokazalo že v prejšnjih etapah.

Dušan Jovanović, režiser

Bojim se, da se bosta ideološko besnilo in paranoja političnih strank tudi v novih etapah sage o otrocih samo še stopnjevala. Medtem pa bodo mnogi slovenski otroci še naprej odraščali v družinah, v katerih vladajo rev­ščina, nasilje, alkohol in incest. Koliko žensk njihovi partnerji telesno in duševno pohabijo? Koliko otrok živi v družinski ječi, v nenehnem strahu, pa nimajo nobene zaščite in ne morejo nikamor pobegniti? Nekoč bodo pisali romane o svoji temni, grenki mladosti. Mi pa modrujemo o človekovih pravicah, snujemo nove in nove družinske zakone in ponavljamo visokoleteča gesla. Vse skupaj je, roko na srce, ena velika patologija.

Karel Gržan, duhovnik

Menim, da še ni primeren čas za nov predlog družinskega zakonika, ki naj bi bil obsežen skupek zakonov na področju družinskih odnosov. Volivci so namreč decembra v veliki večini zavrnili zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, zato je zdaj čas, da se začne s strokovnjaki, ustanovami in organizacijami, ki delujejo na področju družine, oblikovati neki predlog, ki bo dobro (pre)tehtan za dejansko korist družine v vseh njenih okoliščinah in razmerjih. V razpravo o tako občutljivem področju, kot je družina, ne bi smela vstopati v prvi vrsti politika, saj je v svojem nerazrešenem konceptu ideološkega nekonstruktivnega medsebojnega nasprotovanja že do zdaj preveč obremenila iskanje najboljših rešitev.

N'toko, glasbenik

Nekateri pravijo, da javno mnenje pač še ni dovolj naklonjeno spremembam in je treba z izenačitvijo pravic istospolno usmerjenih še počakati. A kdaj bo javno mnenje pripravljeno? Morda bo čez pet let še slabše. Druga mož­nost je, da se zakon ne glede na javno mnenje poskusi spraviti skozi parlament, kjer pa je vse odvisno od banalnih dejavnikov, kot so razmerja moči in karierne ambicije politikov. Tako bomo po preučevanju vseh »objektivnih dejstev« vedno znova ugotavljali, da zdaj še ni pravi trenutek. Sam se bojim, da bi s pretiranim taktiziranjem današnje krivice spremenili v nekaj normalnega - v nekaj, kar bo vedno lahko še počakalo. Javnomnenjske in politične razmere se ne bodo spremenile drugače kot z našim delovanjem.

Jure Apih, publicist

Polikarp, ki si je sam z umorom prigrabil premoženje, je lastnemu sinu, ki je segel po zlatniku, odsekal prst. Kralj Salomon je dal otročiča presekati na pol, da bi preizkusil resnično materino ljubezen. Pravica staršev, kaj šele starih staršev, do otrok je preostanek časov, ko jih je še Bog dajal, da bi staršem pomagali, da bi bili zastonjska delovna sila. Tako v naravi kot v osvobojeni družbi imajo pravico otroci, starši pa le skrb in odgovornost. Ne vem, koliko gnilih kompromisov se je po nespodobni in zlagani nazadnjaški hajki znašlo v novem predlogu družinskega zakona, potem ko smo prejšnjega pustili pasti na referendumu. Občudujem pa na videz krhko ministrico, ki se odločno spopada z zahtevno in nehvaležno nalogo in vsemi domačimi in tujimi zlodeji, ki ji privoščljivo nastav­ljajo pasti.