Nedelovih sedem o novem ministru za kulturo

Jure Apih, publicist

Ker v trenutku, ko to pišem, že vemo, kdo naj bi bil naš novi kultminister, se mi zdi malce deplasirano razglabljati o odlikah, ki bi jih moral imeti. Ima, kakršne ima. Tone Peršak je eden redkih pravih osamosvojiteljev, ki si v dolgi politični karieri ni naložil prepoznavnega nahrbt­nika. Kulture mu ne manjka ne v poznavanju in ne v obnašanju, ne v dejanjih in ne v besedah. Ima ugled odkritega, pokončnega in poštenega politika in čistokrvnega kulturnika, ni zadrt radikalec in ne brezhrbtenični oportunist. Znajde se na političnem parketu, v proračunskih igricah in menedžerskem upravljanju. Redka ptica pravzaprav, le rudarska čelada mu še manjka. Samo upamo lahko, da so ga v vodstvu Desusa iskreno veseli.

N'toko, glasbenik in kolumnist

O problemih kulturnega ministrstva se je težko resno pogovarjati. Sama beseda kultura vedno s seboj prinese težnjo, da začnemo trositi grandiozne izjave o nacionalni identiteti, srcu slovenstva, tisočletnih sanjah Kranjcev ... O pomenu kulture za družbo seveda ne gre dvomiti, težave pa nastanejo, ko začnemo to eterično bitje vlačiti v banalne bitke za moč in denar. Ustvari se namreč vtis, da je področje institucionalne kulture v svoji naravi nekaj čisto drugega kot druga področja – da v njem ni oportunistov, ampak so vsi razsvetljeni borci za slovenski narod. Teh podob bi se bilo dobro otresti. Minister za kulturo bi moral imeti enake odlike kot vsi drugi ministri: poznanje svojega področja, diplomatske spretnosti in smisel za skupno dobro.

Nataša Pirc Musar, Inštitut Info hiša

Kultura je pogosto pastorka v političnih preigravanjih, nekakšna sirota, ki ji še tisto malo, kar ima, poskušajo pobrati. Zadeva z denarjem za idrijski rudnik, ki je bila uporabljena kot povod za zamenjavo ministrice (gotovo pa ne vzrok), že spada med take poskuse. Novi minister bo moral imeti kar veliko odločnosti, da bo ubranil sredstva, namenjena za kulturo, pred različnimi ne-kulturnimi apetiti. Upam tudi, da bo nadaljeval in izvedel prepotrebno prenovo medijske zakonodaje, ki jo je začela ministrica Bizjak Mlakarjeva.

Dragan Petrovec, kriminolog

Pravzaprav ne vem, kakšen bi moral biti, da bi zdržal v druščini, ki se na finančnem področju slepo udinja tujim gospodarjem in plenilcem. Ti skrbno pazijo, da se dežela siromaši, kolikor je mogoče; pri tem postaja le drobiž na tehtnici transatlantskih načrtov zasužnjevanja, kar se potrjuje iz dneva v dan. Na meni bolj domačem področju pa se represivna zakonodaja zaostruje in postaja vse prej kot kulturna. Kombinacija splošne nekulture in pomanjkanja sredstev za kulturo, celo če bi ta kje uspevala, zahteva nadčloveka. Že to, da ne bi poglabljal škode na svojem področju, bi bil velik uspeh. Vsekakor mu želim vso srečo.

Dušan Jovanović, režiser

Minister mora biti sproščen, navdahnjen improvizator; zakaj pa ne tudi umetnik? Rajši vidim, da ga krasi ustvarjalna domišljija kot delovna disciplina. Rajši boem kot zategnjen uradnik. Rajši Šeligo kot ora et labora Andreja Capudra.

Svetlana Slapšak, redna profesorica

Morda to, da ni v tej vladi? Če pa že mora biti, potem vsaj to, da ne sprejme kontinuitete, ampak ustavi drsenje navzdol. Ali je res preveč, da od ministra za kulturo zahtevamo karakter, barvo, senzibiliteto za kulturo? Da se bori za kulturo (in ne za kakšno administrativno neumnost), tudi tako, da tvega svoj ministrski in desusovski položaj? Denimo, da takoj pokaže zobe in ne dovoli, da bagerji pridejo v Rog, da takoj najde sredstva za sanacijo Drame SNG in še kaj bolečega? Da zahteva umik zakonov, ki iz kulturnih delavcev sistematično delajo prekarce? Verjetno res ne v tej vladi ...

Karel Gržan, duhovnik

Potrebna odlika ministra za kulturo je ljubezen do kulture in zato bojevito zavzemanje zanjo v zavedanju nenadomestljive vloge, ki jo ima v izražanju narodne identitete. Res je, lepota je ena sama, a je prav tako res, da v zdolgočaseni splošnosti vedno bolj iščemo njen izvirni izraz tako pri posamezniku kot v posamez­nem narodu. Posplošeni se bodo izgubili v medlosti ene same nabuhle globalizacijske zvezde, v njej nekaj časa brezosebno brleli in, prepričan sem, ugasnili. Naša drugost/drugačnost, ki je za koga tudi čudnost, a prav zato čudovitost, ali če hočete – čudežnost, mora postati potrjena vrednota, saj ni le vir za medsebojno obogatitev, pač pa je tudi razpoznavnost – je identiteta, in tudi zato utemeljitev obstoja, legitimnosti našega naroda.