Nedelovih sedem o subvencioniranih najemninah

Jure Apih, publicist

Logika »premišljujočih« je seveda preprosta. Če imamo prekratko odejo, vsega pač ne moremo pokriti. Če nimamo dovolj denarja za Nato, za štrajkajoče policiste in grozeče zdravnike, za zdravstveno reformo, za drugi tir, za tretjo os, za razbremenitev najbogatejših, za stimuliranje kapitala, za vse obljube, ki smo jih tako zlahka dali, nekje pač moramo vzeti. Najlažje tam, kjer se bodo najtežje upirali (pa čeprav jih bo morda najbolj bolelo) in kjer jih naši uradniki še prešteti ne zmorejo. Beda po Zujfu in Zupjsu najbolj prizadetih do naših etično premišljujočih vrhov očitno ne seže.

N'toko, glasbenik in kolumnist

Najemniška razmerja izjemno hitro povečujejo neenakost v naši državi, saj prav dostopnost strehe nad glavo usodno vpliva na naše poklicne, študijske in družinske možnosti. Pokazalo se je, da je neurejen nepremičninski trg ob pomanjkanju neprofitnih stanovanj še posebno paraliziral mlade, katerih težko priborjeni zaslužki se takoj preselijo v roke bolje situiranim najemodajalcem, ki za povrhu pogosto sploh ne plačujejo davka. V takšnih razmerah je ukinitev najemniških subvencij še eden v vrsti slabih odzivov države, ki očitno ne razume resnosti problema. Namesto da bi prazne nepremičnine v lasti državnih bank čim prej naredili dostopne več ljudem, meče na cesto najranljivejše in tako še podaljšuje seznam socialno izključenih državljanov.

Nataša Pirc Musar, Inštitut Info hiša

Sistem socialnih pomoči v Sloveniji se mi zdi še vedno (pre)zapleten in nepregleden, kljub združitvi različnih baz podatkov v e-Socialo pred nekaj leti. Imamo obsežen aparat za razdeljevanje, ki sam porabi velika sredstva, zlorabam pa se še vedno ne da izogniti. Zanimivo se mi zdi razmišljanje v smeri univerzalnega temeljnega dohodka, ki pa ne bi smel biti le dodatek sedanjemu sistemu, ampak bi moral nadomestiti velik del socialnih transferjev. Tudi sistem razdeljevanja bi s tem lahko zmanjšali, poenostavili in pocenili.

Dragan Petrovec, kriminolog

Bojim se, da je bila in je na žalost precej verjetna logika takih ukrepov. Dosti enostavneje in manj tvegano je pritisniti na spodnji sloj prebivalstva. Za njim ne stoji noben lobist v parlamentu ali na ustreznih mestih. Ministrstva, ki bi morala braniti to skupino ljudi, so praviloma podrejena finančnemu. Tam pa je treba reševati velike izgube in velike igralce, ne malih ljudi. Če je revežev že tristo tisoč, to pomeni tri milijone evrov, če iz vsakega iztisnemo le desetaka. S tremi milijoni pa se vsaj začasno prikupimo Natu in kupimo vagon brzostrelk ali kakšno brezpilotno letalo. Se spomnimo Grčije, ki je pred zlomom kupovala za težke milijarde orožja?

Dušan Jovanović, režiser

Zakaj nam postavljate tako komplek­sna vprašanja, na katera niti država niti občine nimajo edino pravilnega odgovora? Na videz je odgovor očiten, a očitno je tudi to, da očitnost v tem primeru niti malo ne pripomore k rešitvi problema. Kaj pridobimo s tem, če rečemo, da odločitev o ukinitvi subvencioniranih najemnin ni bila dobro premišljena? Bojim se, da bodo ljudje zaradi nekaj fičnikov dolga še naprej izgubljali stanovanja in grozili s samomori.

Svetlana Slapšak, redna profesorica

Tacit v Analih pravi: »Corruptissima re publica plurimae leges«; v najbolj pokvarjeni državi je največ zakonov. V našem primeru ne gre samo za število, ki ima takšne katastrofalne učinke, temveč tudi za duha zakona, ki je usmerjen v stiskanje najbolj revnih. Logično – število revnih narašča, velja jim odvzeti tisto malo, kar še imajo, že njihova številčnost zagotavlja dobiček. In potem tisti stari prej umirajo, mladi bežijo iz države, pa še ubije se kakšen. Prave razlike med nepremišljenim in zlonamernim ne vidim, saj gre za javno odgovornost in škodo, ki jo trpijo mnogi.

Karel Gržan, duhovnik

Odločitev je premišljena po brutalnih načelih neoliberalnega kapitalizma, ki do skrajnega obupa stiska nemočne, da razbremeni močne(jše). Bila je sprejeta rokohitrsko ob pogajanjih vlade z občinami. V zameno za znižanje glavarine je poskušala vlada občinam znižati izdatke tako, da je z interventnim zakonom spremenila enajst specialnih zakonov in po enem od njih ukinila subvencije do višine neprofitne najemnine stanovanj. To je najbolj prizadelo socialno najbolj ogrožene, ki imajo v najemu tržno stanovanje in nimajo sreče, da bi lahko najeli neprofitno. Takšno ravnanje je posledica očitne popust­ljivosti vlade, da bi naredila sistem pravičnejši do nemočnih; namesto tega se raje ohranjajo privilegiji že tako privilegiranih. Res etično!