Nedvomno jo bolje vozim s psi kot z ljudmi

Hana Urank že nekaj let visoko na severu dela kot vodnica pasjih vpreg, je tudi prva Slovenka, ki se je udeležila uglednih dirk na dolge proge, in si trenutno ne more zamisliti lepše službe, kot jo ima.
Fotografija: Takole razvajajo turiste, ki se želijo peljati s pasjo vprego. FOTO: osebni arhiv Hane Urank
Odpri galerijo
Takole razvajajo turiste, ki se želijo peljati s pasjo vprego. FOTO: osebni arhiv Hane Urank

Ko se je Hanin oče, Primož Urank, v začetku 90. let kot eden prvih v Sloveniji začel ukvarjati z vlečnimi psi, ga je dekletce že kmalu začelo redno spremljati na treningih in tekmah pasjih vpreg ter se okužilo. Zdaj jo 27-letna Hana Urank ubira po še bolj divjih poteh kot oče: že nekaj let – najprej na Finskem, zdaj na Švedskem – dela kot vodnica pasjih vpreg, od lani tudi tekmovalnih. Je prva Slovenka, ki se je udeležila uglednih dirk na dolge proge. Prejšnji konec tedna ji je skoraj gotovo zmago na 250-kilometrskem podvigu tik pred koncem odnesla nesrečna okoliščina na progi. Mraz je ne moti, pse obožuje in trenutno si ne more zamisliti lepše službe, kot jo ima, si je pa na sever iz Slovenije pripeljala tudi fanta, tako da ji ne manjka čisto nič.

Dva dni po tekmi, ko sva se ujeli na medmrežnem videoklepetu, je priznala, da je še vedno utrujena od težke preizkušnje z zelo malo spanca, »tudi mišice še bolijo, saj po klancih navzgor pač sestopim s sank in tečem, med vožnjo nenehno prenašaš težo, vijugaš sani levo oz. desno nogo ... Ampak psi ne čakajo, treba je bilo nazaj v službo,« je nasmejano povedala simpatična Ljubljančanka, ki že drugo leto zapored dela v švedskem podjetju Lapland Wilderness Tours s pesjakom z več kot sto vlečnimi psi – za komercialne turistične vožnje in tekmovanja.



Seveda je ostalo tudi nekaj razočaranja zaradi dejstva, da se dirka po zaseženi finski pokrajini Lapland ni končala tako dobro, kakor je kazalo vse do treh četrtin dirke, ko je bila Hana ves čas v vodstvu v konkurenci 33 vpreg iz Skandinavije. »Že iz otroštva se spomnim, da je eden od očetovih kolegov trdil, da je to šport prihodnjega leta. Vedno se namreč verjame, da bo prihodnje leto rezultat boljši – zaradi več treninga, boljših razmer ..., skratka, v tem športu smo vsi malo sanjači. Spremenljivk, ki lahko odločajo o končni uvrstitvi, pa je res veliko: v vpregi je deset psov, ki morajo teči ubrano, včasih je dovolj le sekunda nepazljivosti, pa je lahko vsega konec ...

Hana s svojo pasjo vprego kot prva Slovenka na svoji prvi dirki na dolgih razdaljah, Troms Quest 2019 na Norveškem. »Vrhunska tekma, težka proga z veliko strmimi klanci gor in dol, obdržati se na sankah je prava umetnost,« je povedala. In razkrila, da si bo po tej fotografiji dala izdelati tudi tatu. FOTO: osebni arhiv Hane Urank
Hana s svojo pasjo vprego kot prva Slovenka na svoji prvi dirki na dolgih razdaljah, Troms Quest 2019 na Norveškem. »Vrhunska tekma, težka proga z veliko strmimi klanci gor in dol, obdržati se na sankah je prava umetnost,« je povedala. In razkrila, da si bo po tej fotografiji dala izdelati tudi tatu. FOTO: osebni arhiv Hane Urank


No, tokrat je bila težava na progi, saj se je pri koncu enega od klancev snežna podlaga že tako načela, da je nastala luknja, ki je nisem pravočasno opazila, in prva dva psa sta zletela vanjo. Moj šef, lastnik teh psov, ki ima 40 let izkušenj na tem področju, mi je po tekmi dejal, da sta se psa ustrašila, ker sem se jaz, zato sta se drug za drugim počasi ustavila, in ko se ustavi vodilni pes, se še vsi drugi. Zato sem morala trideset kilometrov pred ciljem žal končati tekmo,« je povedala 27-letnica, ki se je lani udeležila še prestižnejšega tekmovanja, malo manj kot 200 kilometrov dolgega norveškega Troms Quest. »Vrhunska tekma, težka proga z veliko strmimi klanci gor in dol, obdržati se na sankah je prava umetnost.« Končala jo je, in to s svojo tekmovalno ekipo psov, na tretjem mestu, takoj za njenim šefom.


Brez spanja od štarta do cilja


Takole je treba oskrbeti pse med kratko pavzo na tekmi. Prizor iz pravkar končanega Lapland Questa 2020. FOTO: osebni arhiv Hane Urank
Takole je treba oskrbeti pse med kratko pavzo na tekmi. Prizor iz pravkar končanega Lapland Questa 2020. FOTO: osebni arhiv Hane Urank
Lapland Quest je sicer bolj ravninski, a zahteva mirne živce in precejšnjo vzdržljivost. »Iz Kirune, kjer živim in delam, smo odrinili v petek popoldne, ob devetih zvečer smo imeli z organizatorjem tekme sestanek, obvezen za vse tekmovalce, na katerem so nas že vnaprej opozorili na morebitne težave na progi, končali smo šele ob 23. uri, nato sprehodili še pse, ob šestih zjutraj pa že spet na nogah, da nahraniš pse, in čez dve uri start. Odtlej ura teče, vse dokler nisi na cilju, tekmuje se ves dan in vso noč. Na poti so bile le tri kontrolne točke, kjer pse pokriješ, jim nastelješ slamo, da se lahko uležejo, jih napojiš, odtajaš meso in nahraniš pse, veterinarji pa preverijo, ali so vsi v dobrem zdravstvenem stanju. Ura mine v trenutku, po uri pavze pa je treba že spet na pot, tako da imaš takrat časa zgolj za kavo in stranišče. Običajno je na podobnih tekmah več pavz, tukaj jih je bilo v 23 urah vsega sedem ur, na lanskem Pasviqu na podobni razdalji vsaj pet ur več. Kar težka tekma, skratka.«



Vsak tekmovalec je opremljen z GPS-napravo z vneseno traso, a je na poti kar nekaj križišč in poti, s katerih lahko vprega skrene. »Če v 24 urah ne prideš do cilja, te začnejo iskati, zato mora imeti vsak tekmovalec na takih dolgih preizkušnjah na saneh vse, kar potrebuje zase in za pse za preživetje na prostem – topla dodatna oblačila, hrano, šotor, odeje za pse ... Letošnja zima je sicer zelo mila: Finci pravijo, da je najtoplejša v zadnjih sto letih. Podnebne spremembe so brez dvoma tu, lani, na primer, sploh ni bilo snega do sredine decembra, letos pa sicer je že od oktobra, vendar so temperature res visoke: na dirki niso padle pod minus 10 stopinj Celzija, v preteklosti so bile v tem obdobju leta krepko pod minus 20 ...« je povedala edina Slovenka na tekmah na dolge razdalje.
 

Brez konkurence


Mala Hana s pokalom, ki si ga je s svojimi vlečnimi psi prislužil oče Primož (levo). Foto Osebni Arhiv Primoža Uranka
Mala Hana s pokalom, ki si ga je s svojimi vlečnimi psi prislužil oče Primož (levo). Foto Osebni Arhiv Primoža Uranka
V tem športu sicer spol ni pomemben; razlike so le v tem, koliko psov je v vpregi – manj ali več kot osem živali – in na kakšne razdalje se vozi – šprint, srednje ali dolge proge. Med najdaljšimi in tudi najbolj nevarnimi (predvsem zaradi razdalj in terena), denimo, je več kot tisoč kilometrov dolgo dirka Iditarod. »V resnici na ljubo v Sloveniji nimam nobene konkurentke. V preteklosti je bilo uspešnih kar nekaj Slovencev, a ne na dolge razdalje, pač pa v sprintih, kar je pričakovano, saj je v tem delu Evrope težko nabrati po toliko kilometrov, kot jih lahko naredimo tu na severu. Ko zapustim pesjak, lahko namreč prevozim tudi sto ali dvesto kilometrov, ne da bi enkrat samkrat prečkala cesto ali srečala enega samega človeka ... Moj oče, na primer, pa je treniral večinoma na Barju, delal kroge po 10, 15 kilometrov ...«

On je tudi glavni »krivec«, da Hana počne, kar počne, saj je pred dobrimi tridesetimi leti v Slovenijo pripeljal prvega aljaškega delovnega psa, nato so prihajali še drugi in čedalje pogosteje je zanje skrbela in na vprego sedala tudi mala Hana in uživala v vožnjah po zasneženih terenih Slovenije in Evrope, saj se je oče udeležil več evropskih prvenstev, bil tudi organizator državnih, v športu vztrajal 20 let, pred šestimi leti pa odnehal zaradi toplih zim, stroškov, zdravstvenih težav ...


Iz pisarne v divjino


Hana s pasjim podmladkom v pesjaku Lapland Wilderness Tours. FOTO: osebni arhiv Hane Urank
Hana s pasjim podmladkom v pesjaku Lapland Wilderness Tours. FOTO: osebni arhiv Hane Urank
»Psi so mi dali lekcijo o predanosti, ljubezni, volji do dela, zvestobi in me za vedno zaznamovali. Zima, sneg in mraz so zame asociacije na pasjo vprego, ki skoraj neslišno drsi skozi pravljično pokrajino. In 'huskyfever', okužba z vlečnimi psi, ostane za vedno,« je lepo strnila za revijo Avantura pred skoraj dvema letoma, kjer je popisala, zakaj se je skoraj ad hoc odločila, da svoje sposobnosti preskusi na daljnem finskem severu. Po srednješolski izobrazbi zobotehnica – »čisto zgrešeno zame!« – in tik pred diplomo na fakulteti za komercialne in poslovne vede, smer organizacija turizma, je ob delu v pisarni že po dveh mesecih ugotavljala, da to res ni zanjo, nato pa je, kot naročeno, s Finske prišla ponudba znanca in vodje enega od pesjakov, ki je iskal dodatno pomoč pri ustvarjanju zimskih doživetij v deželi Božička, med drugim seveda pri vožnjah s pasjo vprego ali severnimi jeleni.

»Prvič sem bila slabega pol leta tam že pri 21 letih, se potem posvetila študiju, a možnost, da postanem vodnica psov, je bila tako mamljiva, da sem odšla, še preden sem diplomirala. Mama je bila zaskrbljena, oče pa povsem navdušen in je še vedno,« iskrivo prizna in pove, da k sreči ni edinka, »imam še mlajšo sestro, ki je zelo drugačna od mene, haha. No, živali ima zelo rada, a da bi se preselila tako daleč na sever, da bi preganjala pse po divjini, to pa ne!« Na Finskem je sicer ostala samo eno sezono, saj je že naslednje leto sprejela delo v švedskem mestu Kiruna, kjer je še zdaj. Še vedno dela tudi s turisti, le da so zdaj glavnina ponudbe krajše ali daljše ture z vlečnimi psi in ne več toliko (zaigranih) aktivnosti za otroke.



»Eden od tukajšnjih veterinarjev, ki ima tudi šolo za vodnika, je ob neki priložnosti dejal, da obstajata dve vrsti ljudi: 'dog handlers' in 'human handlers', torej skrbniki psov in skrbniki ljudi, skratka, nekateri znajo bolje s psi, drugi s turisti. Sama sicer že od nekdaj delam v turizmu, a jo nedvomno bolje vozim s psi (smeh). Je pa res, da so ravno turisti tisti, ki prinašajo glavnino denarja, zato moramo biti na obeh področjih dobri,« stvarno razmišlja.

A med pogovorom hitro postane jasno, da je rojena za delo s psi, kar je spoznal tudi njen šef, saj je potem, ko se je hudo ponesrečil na motornih saneh, že po letu dni prav njej zaupal v skrb in trening svoje tekmovalne pse, čeprav ima zaposlenih še sedem drugih musherjev, torej vodnikov pasjih vpreg. »To je res velika čast, Taisto (Torneus, op. p.) je legenda, poznajo ga musherji z vsega sveta. In ne samo da jih lahko treniram, še tekmujem lahko z njimi,« hvaležno pripoveduje, »tudi zato sem se mogoče na tekmi toliko bolj ustrašila, ko sta vodilna psa padla. Bala sem se, da se ne bi poškodovala po moji krivdi, ker to so res dobri psi, ne nazadnje tudi veliko stanejo, od nekaj tisoč evrov navzgor.«

Na lanski dirki Pasviq trail, kjer je Hana ciljo črto prečkala kot šesta. FOTO: osebni arhiv Hane Urank
Na lanski dirki Pasviq trail, kjer je Hana ciljo črto prečkala kot šesta. FOTO: osebni arhiv Hane Urank

 

Ubranost, disciplina, zaupanje


Kakovosten je tudi način dela v pesjaku, pravi. »Vsak od nas dobi jeseni ekipo s 14 oziroma 16 psi, torej vsak dela z enimi in istimi psi vsaj 95 odstotkov časa, kar pomeni, da se med človekom in živalmi razvije navezanost in se res dobro spoznajo ... Lani sem skrbela in trenirala tekmovalno ekipo B, letos imam skupaj s šefovimi 24 psov. Se pa sestava ekip razlikuje tudi glede na teren: če je proga ravna in hitra, pridejo bolj v poštev hitre in drobne samice, ko se gre, na primer, na hribovito Norveško, pa veliki in močni samci, ki znajo potegniti v breg.«

Hana s sodelavko na enem od treningov s tekmovalno ekipo psov. FOTO: osebni arhiv Hane Urank
Hana s sodelavko na enem od treningov s tekmovalno ekipo psov. FOTO: osebni arhiv Hane Urank
A kako dosežejo, da množica tako sinhrono teče? »Ljudje zmotno mislijo, da pse silimo v tek in vleko vprege, ampak to preprosto ni res. Ti psi si to dobesedno želijo, tisti, ki ne, pač nikoli ne vlečejo. Je pa potrebnega kar nekaj dela, da vprega deluje ubrano, vloge psov morajo biti točno razdeljene: ugotoviti moraš, katera psa najbolje sodelujeta v paru, najti dobra vodilna psa – načeloma so to hitri in mentalno najbolj stabilni psi, saj narekujejo tempo, medtem ko drugim ni treba misliti nič, samo sledijo in tečejo. Res pa ti morajo zaupati, se zavedati, da jih ne boš gnal v nedogled, da bo nekje pavza, hrana ... Psu pač ne moreš reči, naj stisne zobe samo še za dvajset kilometrov do cilja (smeh). Skratka, težiš k temu, da v pasji vpregi vlada red, da ni nobene prisile, da so besede skorajda nepotrebne. To je cilj, ki se nenehno izmika, a je dosegljiv,« je prepričana Hana.

Se pa psi, ki večinoma vadijo le z enim trenerjem, seveda navadijo na njegove ukaze in način dela. »Tako bodo psi Francozinje štartali, ko bo zavpila 'Ale!', moji se poženejo na 'OK!', moj šef spusti iz sebe neki bojevniški krik in začnejo na polno dirkati, sama jim za isti rezultat pocmokam, za različne ukaze uporabljam različne vrste žvižga.«


Turisti glavni vir zaslužka


S sodelavci živijo v bivališčih ob pesjaku, deset minut iz mesta, in medtem ko je imela na prejšnjem delovnem mestu na Finskem stranišče na prostem, najmanj 30 metrov stran od hiše, zdaj živi v glavni stavbi z elektriko, vodo, kuhinjo, kopalnico, savno ..., »skratka, pravi luksuz, vsak ima svojo sobo, skupni prostori v hiši pa so tudi za vse druge, ki živijo v manjših hišicah v bližini.« Delo se začne med pol osmo in osmo zjutraj, »nam pa k sreči ni treba vstajati že ob štirih zjutraj, saj takrat nahrani pse šefov sin in do zjutraj prebavijo in opravijo, kar je treba«.

Zato najprej počistijo pesjake, potem se začne vodenje različnih tur. »Najkrajša je coffee tour, ko se po pol ure vožnje ustavimo, na ogenjčku skuhamo kavico in se peljemo nazaj, lahko je daljša različica s kosilom, ponujamo pa tudi večdnevne ture. Šef ima na različnih lokacijah tri hiške, med njimi lesene za dva, zgolj s posteljo in kaminčkom, imajo pa pet strešnih oken, tako da lahko vso noč opazuješ nočno nebo, če je sreča, tudi tako imenovano auroro borealis oziroma severni sij. Lahko se potuje od ene do druge, če je želja po še daljši turi, se odpeljemo do šefovega kolega, ki je Sami (Laponec, op. p.), tam prenočimo in se potem vrnemo v Kiruno.«

Hana se je z lahkoto privadila na nizke temperature na severu. Takole pa je jeseni v Kiruni. FOTO: osebni arhiv Hane Urank
Hana se je z lahkoto privadila na nizke temperature na severu. Takole pa je jeseni v Kiruni. FOTO: osebni arhiv Hane Urank


Čeprav je to majhno mestece, najbolj znano po rudnika železa, turizem cveti, cene so visoke. »Ogromno nas je, ki ponujamo ture s pasjimi vpregami, a imamo prav vsi dovolj dela. Pozna se, da je tu letališče, iz Stockholma prileti letalo dvakrat ali trikrat na dan, svoje pa zagotovo naredi tudi originalni ledeni hotel, Ice hotel, ki je bil prvi te vrste na svetu in letos praznuje že 30. obletnico. Vsi drugi, razsejani zdaj že po številnih krajih po svetu, so samo kopije oziroma njegove različice, a prav vso ledeno 'opremo' – kozarce, stole, bare ... – izdelajo in odpošiljajo od tukaj.«

Številni turisti pridejo tudi zaradi že omenjenega severnega sija, »ki se ga, če je jasno nebo, da videti skoraj vsako noč, vseeno pa to ni tisti veliki plešoči, ko se celo nebo premika, tega tukaj ni velikokrat. Je treba vseeno iti še bolj severno. Jaz bi turistom takole rekla: če pridete na sever, pridite s kakšnim drugim namenom, ne le da vidite severni sij; če ga boste videli, bo to zgolj plus,« je med vrsticami malo kritična do velikih pričakovanj ali razočaranj, ki jim je kdaj priča.


Ljubezen ji je sledila


Takole menda ne zebe ... FOTO: osebni arhiv Hane Urank
Takole menda ne zebe ... FOTO: osebni arhiv Hane Urank
Sama se je življenju na severu z lahkoto privadila. Plavat v zaledenelo reko, za kar v mestu podeljujejo tudi diplome, še ni šla, »mi je pa nekaj običajnega, da grem iz savne ven v sneg. Moja sodelavka sicer pravi, da se na mraz nikoli ne navadiš in da sama vztraja le zato, ker tako rada dela s psi. Je pa Madžarka, torej prihaja iz podobnih koncev kot jaz.« Med vodniki skoraj nihče ni domačin, poleg nje in Madžarke sta še Nemca, Francozinji, dva Slovaka, edino šef je domačin, pa še on je uradno iz Finske.

No, pred kratkim se jim je pridružil še en Slovenec, Hanin fant, saj ga je simpatična Ljubljančanka tako navdušila za delo s psi, da je pustil službo »in prišel z mano na sever pse preganjat. Zdaj se še uči, ampak je dober učenec, tako da že vodi tudi pasje vprege,« je zadovoljna Hana. Tudi sicer jim družbe ne manjka. »Družimo se z vodniki iz drugih pesjakov, saj je tukaj ogromno mladih iz vse Evrope in vsake toliko imamo zabavo. Decembra ne gre, ker vsi delamo kot nori, novembra in januarja pa že. Se torej dogaja kaj tudi zunaj pesjakov, haha.«

V Slovenijo se vrača samo poleti in takrat dela v hostlu, v kar se med počitnicami spremeni dijaški dom Tabor. Vmes, adrenalinska kakor je, zahaja ob Savinjo in Sočo, tudi v hribe, je pa seveda prepotovala velik del Švedske in Finske, poleti kar z eno od psičk iz pesjaka ... »Ah, vse bi vzela s sabo, ne samo svojih 24, a moja Patsy, ki niti ni tako dober vlečni pes, ker je drobcena in nežna, je super sopotnica: rada me ima in ne gre več kot dva metra od mene. V dobrih dveh tednih sva s kombijem naredili skoraj 5000 kilometrov po Norveškem, od arhipelaga Lofoti do Nordkapa, nato do ruske meje in nazaj v Kiruno, super dogodivščina!«

Hana med potepanjem po Norveškem. FOTO: osebni arhiv Hane Urank
Hana med potepanjem po Norveškem. FOTO: osebni arhiv Hane Urank


O tem, kako bo živela v prihodnjih letih, poskuša čim manj razmišljati. »Ko je konec sezone, smo vsi vodniki izmozgani in zatrjujemo, da je bilo to zadnjič. A že po kratki pavzi spet ugotavljaš, kako fajn je to delo – ker je res fajn! In se naslednjo sezono spet vrneš. Si pa trenutno ne predstavljam, da bi imela svoje pse, ker sem že pri očetu videla, koliko odpovedovanja, načrtovanja in dela je potrebnega, tudi denarja, in to zahteva popolno predanost. Sama imam pse res rada, ne vem pa, ali bi šla tako daleč ... Zato mi trenutno sezonsko delo čisto ustreza, sploh ker imam v tem pesjaku res dobro kombinacijo vsega: treniram tekmovalne pse, se udeležujem tekem, hkrati pa služim za preživetje. In si lahko ob tem brez težav privoščim tudi potovanja, ne da bi morala razmišljati, kam bom tisti čas dala dvajset psov.«

Preberite še:

Komentarji: