Prostitucija v Sloveniji: Nejasna zakonodaja, stigma ostaja

Pogovor s sociologom dr. Iztokom Šorijem, raziskovalcem na Mirovnem inštitutu.

Objavljeno
28. julij 2017 15.06
Helena Kocmur
Helena Kocmur
V Sloveniji je prostitucija dekriminalizirana, od leta 2003 jo je mogoče prijaviti kot gospodarsko dejavnost oziroma poklic. Kaj to pomeni v praksi?

To predvsem pomeni, da policija in tožilstvo ne preganjata spolne delavke in delavce zaradi njihovega dela, kar pomembno izboljšuje njihov položaj, zlasti v odnosu do nasilnih zvodnikov in strank. Vendar je nedavna raziskava Mirovnega inštituta pokazala, da dekriminalizacija ni zmanjšala stigme, s katero se srečujejo ljudje, ki delajo v prostituciji. Nasilje na primer pogosto ostane neprijavljeno, tudi zaradi negativnih izkušenj, ki so jih nekatere ženske imele s policijo. Ena od intervjuvank je omenila, da so jo v primeru posilstva žalili, češ, »saj si sama hotela«. Ženske, ki delajo v prostituciji, niti nočejo biti obravnavane kot »uboge žrtve«, temveč kot ljudje.

Kako se pri nas organizirajo spolne delavke, kako delujejo, kakšno zaščito imajo, koliko jih je?

Prostitucija se v Sloveniji izvaja v glavnem po stanovanjih in nočnih klubih. Največ žensk dela v stanovanjski prostituciji, kjer nekatere delajo same, nekatere skupaj z več kolegicami, nekatere pa v zvodniškem razmerju. O izkušnjah z zvodniškimi in posredniškimi razmerji praviloma poročajo negativno. Veliko pozornosti in časa posvetijo organizaciji dela, da bi povečale samostojnost, varnost in dobiček. Pri tem se morajo največkrat znajti same, saj je v Sloveniji zelo malo informacij o strategijah, ki zagotavljajo varno izvajanje seksualnega dela.

Kako je z registracijo dejavnosti in plačilom davkov? Je to v praksi izvedljivo?

Nekatere državne institucije, kot sta ministrstvo za gospodarstvo in Surs, so objavile informacijo, da je prostitucijo v Sloveniji mogoče registrirati kot obrtno dejavnost, kar v praksi ne deluje. O tem so tudi spolne delavke in delavci zelo slabo informirani, pri čemer si nekateri želijo, da bi bilo dejavnost mogoče registrirati in opravljati legalno. Kajti zdaj so brez številnih socialnih in delavskih pravic, delovna doba jim ne teče in ne morejo najeti kredita.

Ali je mogoče pri nas organizirati prostitucijo na način, kot je to v Avstriji?

Ne, to ni mogoče, čeprav se je ob dekriminalizaciji prostitucije razpravljalo tudi o tem, da bo zakonodaja omogočala registracijo dejavnosti. Avstrijskega modela ne bi poudarjal kot primer dobre prakse, ker izhaja predvsem iz interesov države po pobiranju davkov in želje strank po čim bolj dostopnih in zdravstveno nadziranih spolnih delavkah. Razen tega samozaposlenost pomeni prekaren zaposlitveni položaj z omejenimi pravicami in veliko odvisnostjo od potencialnih naročnikov. Zakonodajni modeli, ki najbolj pozitivno vplivajo na položaj spolnih delavk in delavcev, izhajajo iz njihovih potreb in želja. Takšen pristop so uporabili na Novi Zelandiji, kjer so v zakonodajni proces vključili tamkajšnje združenje spolnih delavk in delavcev in sprejeli tripartitno dekriminalizacijo, kar pomeni dekriminalizacijo prodaje, posredništva in kupovanja spolnih storitev. To je pozitivno vplivalo na zmanjšanje nasilja in odnose spolnih delavk in delavcev s policijo.

Ali je pri nas zakonodaja na tem področju dobro urejena? Kaj predlagate?

V Sloveniji je zakonodaja na tem področju nejasna, kar je najbolj vidno v različnih interpretacijah različnih državnih institucij. Sprejeti bi morali politiko, ki prostitucije ne bi obravnavala le v zvezi s trgovino z ljudmi, ampak celostno. Ključni cilj takšne politike bi moral biti v povečanju človekovih pravic spolnih delavk in delavcev. Eden od konkretnih ukrepov je gotovo omogočiti registracijo spolnega dela pod pogoji, ki ne bodo vzpostavljali posebnih registrov. Razen tega mora država nameniti sredstva za raziskovanje tega področja ter iniciative in programe, ki bi spolnim delavkam in delavcem zagotavljali informacije, pomoč in podporo, ne da bi jih pri tem stigmatizirali.

Ali bi primernejša socialna politika odvrnila ženske od prodajanja svojega telesa?

V prej omenjeni raziskavi je bilo intervjuvanih osem seksualnih delavk, ki so poročale o različnih zgodbah in izkušnjah. Večina se je za prostitucijo odločila zato, da zaslužijo za življenje in izboljšajo svoj prekarni položaj, saj jim druge službe, ki so jih opravljale, niso omogočale dostojnega preživetja. Matere samohranilke so izpostavljale, da so v prostituciji zato, da preskrbijo sebe in otroka. Ob tem pa tudi omenijo, da so v prostituciji prostovoljno, zlasti zaradi finančne kompenzacije in da niso žrtve nasilja. Socialne politike lahko omilijo stiske nekaterih žensk in družbeno neenakost, vendar ne moremo pričakovati, da bo zaradi tega prostitucija kar izginila. Zato je zelo pomembno, da si prizadevamo za izboljšanje položaja spolnih delavk in delavcev in prenehamo omejevati njihove človekove pravice.