Nejc Pačnik: Zlati harmonikar na vrhuncu kariere

Množici zlatih priznanj je dodal še naslov svetovnega prvaka v diatonični harmoniki.
Objavljeno
04. april 2015 23.01
Mankica Kranjec, Nedelo
Mankica Kranjec, Nedelo

Pri treh letih je v rokah prvič držal frajtonarico. Dobrih enaindvajset let pozneje je fant iz Škal pri Velenju dosegel izjemen uspeh. Na 9. svetovnem prvenstvu v diatonični harmoniki je Nejc Pačnik postal svetovni prvak in tako prvi Slovenec, ki se lahko pohvali s takšnim naslovom. Srečava se na osnovni šoli v Trzinu, kjer enkrat na teden poučuje.

Po osvojenem naslovu absolutnega evropskega prvaka leta 2007, ki mu je dodal še naslova absolutnega državnega zmagovalca na tekmovanju Zlata harmonika Ljubečne 2008 in 2009 ter naslov absolutni svetovni mladinski prvak leta 2009, je Nejc doživel še eno, najpomembnejše priznanje. Na 9. svetovnem prvenstvu v diatonični harmoniki je postal absolutni svetovni prvak. Pometel je z mednarodno konkurenco in postal edini Slovenec, ki je zmagal na tem prestižnem harmonikarskem tekmovanju, za katero ima licenco avstrijska harmonikarska zveza in ga menda priznava celo Unesco. »Verjetno se zdaj še ne zavedam, kaj pomeni biti svetovni prvak, in to pri komaj 24 letih. To je pika na i moji skoraj 20-letni glasbeni karieri. Trenutno sem edini v Sloveniji, ki je zmagal na vseh velikih tekmovanjih. V vseh teh letih sem bil le enkrat drugi in enkrat tretji, vsi drugi dosežki so bili zlati,« ponosno pove Nejc, ki ima doma približ­no osemdeset pokalov z domačih in tujih tekmovanj.

Pravi, da se je na to prvenstvo pravzaprav pripravljal vse življenje, res intenzivno pa zadnja dva meseca. »Zdaj potrebujem veliko manj vaje kot nekoč. Ko sem dosegal svoje največje uspehe, sem vadil med osem in deset ur na dan. Na tokrat­no svetovno prvenstvo pa sem se v povprečju v dopoldanskem času pripravljal od dve do štiri ure. Ob popoldnevih med ponedeljkom in soboto namreč učim, zato so bili dnevi pred tekmovanjem tudi zelo naporni,« priznava dobrovoljni Nejc, ki se za vse nastope obleče v slovensko narodno nošo. »Takšna oprava je postala moj zaščitni znak. Narodna noša mi veliko pomeni in rad jo nosim,« pravi.

Dedkova obljuba

Ko mu je pri štirih letih dedek Franc prvič predstavil to glasbilo, je bil očaran. »Zaigral mi je nekaj akordov in menda sem si precej zapomnil. Obljubil mi je, da bom pri petih dobil prvo harmoniko in se jo začel učiti. Res je bilo tako. Kdo bi si mislil, da bo letos že dvajset let tega!« se z nasmeškom spominja svojih začetkov. Harmonika mu pomeni vse. »Je moje življenje in postala je moja služba.« Lastnik petih inštrumentov pravi, da so se mu z naslovom absolutnega svetovnega prvaka izpolnile otroške sanje. »S tem uspehom sem staršem in družini povrnil ves čas, ki so ga vložili, ko so me vozili na vaje in tekmovanja, predvsem pa poslušali moje vsakodnevno večurno igranje,« z nasmeškom doda.

Čeprav velja diatonična harmonika za ljudsko glasbilo, so jo s časom tako izpopolnili, da je nanjo mogoče igrati tudi bolj zapletene in zahtevne skladbe. Nejc je prepričan, da je »harmonika slovenski ponos«. Priljubljena sicer ni le v Sloveniji, temveč tudi v Avstriji, Nemčiji in v Italiji, torej v alpskih državah. »Morda nas Avstrijci res želijo posnemati, toda njihova narodnozabavna glasba je bolj trda. Tehnično so dovršeni, ampak dinamika in melodičnost sta slabši. Narodnozabavna glasba je slovenska glasba in zelo dobro jo znamo igrati. To bi delno pripisal dejstvu, da se veliko ljudi z njo sreča že v otroških letih in jo nekako ponotranji. Tudi miselnost Slovencev in Avstrijcev se razlikuje, pa kultura ... Dejavnikov je vsekakor več,« razmišlja Pačnik.

Repertoar, ki ga izbere za nastope, je navadno odvisen od tega, komu je glasba namenjena. Posebno rad preigrava znamenite Avsenikove in Miheličeve skladbe, njegov nabor skladb pa zajema tudi glasbo, ki je sicer namenjena drugim inštrumentom. »Zelo rad raziskujem različne sloge in se ne omejujem le na narodnozabavne viže. Tako sem denimo s kolegom za harmoniko priredil madžarsko skladbo Čardaš, ki je napisana za violino, nisem pa še zasledil, da bi jo kdo kdaj zaigral na harmoniko,« pove Nejc, ki je na svetovnem prvenstvu v Portorožu od sodnikov dobil tudi posebno priznanje za najboljšo priredbo.

Da bi svoje znanje delil in ga posredoval naprej, je pred letom in pol odprl Glasbeno šolo Pačnik. »Moj najmlajši učenec ima nekaj manj kot pet let, najstarejši pa je star okrog sedemdeset. Imam veliko učencev, ki so izjemno nadarjeni, in zdi se mi, da bodo čez nekaj let šli po mojih stopinjah,« o podmladku ponosno spregovori Nejc, ki poučuje v Velenju, Žalcu, Moravčah in Trzinu. »Dober harmonikar mora imeti veliko posluha. Po dvajsetih letih igranja natančno vem, kje je kakšen ton. Ko skladbo slišim, jo lahko takoj zaigram, tako sem že izuril svoj sluh,« dodaja harmonikarski virtuoz, ki se kot nogometni sodnik dobro znajde tudi na nogometnem igrišču.