Nekateri ne zaupajo, drugi nimajo niti za varčevanje
V 17 letih, odkar smo dobili drugi steber pokojninskega zavarovanja, je vanj polno vključena le dobra tretjina aktivnega prebivalstva.
Odpri galerijo
O predčasni upokojitvi za zdaj po večini le sanjamo. FOTO: Shutterstock
Preostali niso nikoli sklenili pogodbe ali pa je njihovo varčevanje v mirovanju. Analitiki opozarjajo, da bi morala država drugi steber bolj spodbujati, sicer se bodo neravnovesja v družbi še poglobila, zaradi primanjkljaja v pokojninski blagajni pa ne bo dovolj denarja za dostojne pokojnine. Največji problem, pravijo, so samozaposleni, prekarni delavci in zaposleni v mikro in majhnih podjetjih, saj so ti iz dodatnega pokojninskega zavarovanja največkrat izključeni.
Največji osip zavarovancev v drugem pokojninskem stebru, ki je bil oblikovan leta 2001, se je zgodil v trenutku, ko je bilo dovoljeno dvigovati privarčevani znesek, torej leta 2011. V večjih podjetjih so takrat iz sistema prostovoljnega pokojninskega zavarovanja izstopili skoraj vsi zavarovanci, pri čemer so tudi dvignili ves svoj denar. To je sovpadalo tudi z gospodarsko krizo, ki je bila med letoma 2011 in 2013 še vedno huda. Podjetja so propadala, nekdanji zaposleni so dvignili, kar so privarčevali, in ker so ostali na cesti, brez dohodkov, je bil ta denar tudi povsem neobdavčen.
Poleg tega so mnoga podjetja, ki so svojim zaposlenim plačevala delež dodatnega pokojninskega zavarovanja, zaradi krize ta strošek preprosto znižala ali ga povsem odpravila, skladno s tem pa so tudi zaposleni dvigovali svoj denar iz skladov, čeprav se to največkrat ni izplačalo. Marsikdo, ki si je z izplačilom rente v celoti reševal družinske finančne zagate, je bil namreč močno razočaran, ko je približno polovico že tako nizkega zneska vzela davkarija. Izplačilo v enkratnem znesku je namreč obdavčeno skladno z dohodninsko lestvico posameznika, ki ta denar dviga. Ker to niso bili upokojenci, ampak zaposleni s plačami in drugimi odhodki, je delež dohodnine seveda narasel tudi do 50 odstotkov. Ob izstopu je namreč zavarovalnica Dursu plačala 25-odstotno akontacijo dohodnine, naslednje leto pa je zavarovanec z dohodninsko napovedjo dobil še poračun. Če so bili ti ljudje v višjem plačnem razredu, so lahko z izplačilom preskočili celo v višji davčni razred, kar je lahko vplivalo tudi na kakšne olajšave, kot je denimo olajšava pri plačilu vrtcev.
Med razlogi za dvigovanje pokojninskega denarja je bilo poleg krize nedvomno nezaupanje v vzdržnost sistema drugega stebra. Kljub velikemu navalu so vse pokojninske družbe ljudem izplačale privarčevani denar, država, ki je imela od tega tudi koristi, pa proti množičnim izstopom ni takoj ukrepala. Šele leta 2013 je bil namreč z novim zakonom določen drugačen način izplačevanja: v enotnem znesku je bilo mogoče dvigniti pokojninska sredstva, ki jih je posameznik privarčeval v prvih desetih letih, vse, kar se je nabralo pozneje, od 1. januarja 2013, pa je mogoče izplačati le v obliki rente. Izjema so zneski, nižji od pet tisoč evrov. S tem naj bi država preprečila izkoriščanje dodatnega pokojninskega stebra za namene, ki niso pravi: namesto za pokojnine za krpanje družinskega proračuna.
Do leta 2013, torej v teh treh letih, ocenjujejo na Skupni pokojninski družbi, se je tako iz celotne mreže dodatnega pokojninskega zavarovanja približno milijarda evrov prelila na račune ljudi za tekočo porabo, vsaj 300 milijonov evrov pa je kanilo v državni proračun. Malo bolje kot zaposleni, ki so izgubili velik delež privarčevanega denarja, so jo odnesli ljudje, ki so ostali brez službe, denimo v gradbeni industriji, avtoprevozništvu. saj za denar, ki so ga dvignili, največkrat ni bilo treba plačati dohodnine. Zanje je, izvemo, pripravna tudi posebna kategorija prostovoljnega pokojninskega zavarovanja, torej predčasna pokojnina, za katero je minimalni pogoj starost 53 let. Človek, ki ima v drugem pokojninskem stebru privarčevan denar, ni pa v nikakršnem razmerju do Zpiza – zanj torej nihče ne vplačuje v pokojninsko blagajno in ni zaposlen –, je namreč po zakonu že upravičen do predčasne dodatne pokojnine.
Zanjo bi se lahko po 53. letu starosti v skladu s pokojninskim načrtom in zakonom načeloma odločil vsak zaposleni, ki bi želel prekiniti delovno razmerje in se zgodaj upokojiti – seveda le, če bi mu na polici uspelo zbrati dovolj denarja za dostojno rento. Odločiti se je mogoče za pospešeno izplačevanje, da se torej izplačuje nekaj let – do starostne pokojnine – veliko in potem do konca življenja nič ali zelo malo. Druga možnost je enakomerna renta v zmernem znesku, nam razložijo izvajalci teh storitev. Vse te različice si je mogoče izrisati na spletni strani zavarovalnic, ki so vključene v sistem drugega pokojninskega stebra, kjer pa hitro nastopi streznitev. Za takšen sanjski scenarij, da se človek v resnici upokoji, ko si želi in si sam izplačuje pokojnino, je treba imeti na računu seveda veliko denarja. Ne preseneča torej, da se za takšno potezo ni odločil praktično nihče. Marsikdo za to možnost niti ne ve, poleg tega so ljudje bolj naklonjeni gotovini kot renti, ki je iz leta v leto realno vse manj vredna. Zaradi dokaj kratkega trajanja sistema drugega stebra pa niti ni bilo mogoče privarčevati dovolj denarja.
Čeprav so nekateri zaposleni v sistemu že od samega začetka, drugi pa so se potem vračali in znova vplačevali, če je seveda to storilo tudi podjetje s svojim deležem, se je v drugem pokojninskem skladu v 17 letih od njegove ustanovitve zbralo malo sredstev. Zgovoren je podatek zavarovalnic iz leta 2016, po katerem je v drugi steber resnično vključena le dobra tretjina delovno aktivnih (36 odstotkov), približno 40 odstotkov jih ni sklenila nikakršne pogodbe o dodatnem pokojninskem zavarovanju, približno četrtina pa je na »mirovanju« – denarja sicer niso dvignili, vendar ne vlagajo več.
Drugi dve kategoriji skupaj tvorita približno 60 odstotkov delovno aktivnega prebivalstva, kar po mnenju finančnih analitikov ustvarja svojevrstno družbeno neravnovesje in še poglablja socialne razlike. Med tistimi, ki nič ne vlagajo v svoje prihodnje pokojnine, so zaposleni z nizkimi plačami, ki si ne morejo privoščiti dodatnega pokojninskega zavarovanja, pa tudi samozaposleni in delavci v majhnih in mikro podjetjih, saj njihovi delodajalci največkrat ne vstopajo v drugi pokojninski steber, ker jim preprosto ni treba. V velikih in srednje velikih podjetjih je zgodba drugačna tudi zaradi sindikatov, ki se pogajajo z delodajalci, da potem naredijo skupen pokojninski načrt.
»Razloge za nizko stopnjo vključenosti samozaposlenih in zaposlenih v majhnih podjetjih v dodatno pokojninsko zavarovanje je najverjetneje treba iskati predvsem v pomanjkanju ozaveščenosti o pomenu dodatnega pokojninskega zavarovanja, ki ga ima to zanje in njihove zaposlene,« menijo na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ), kjer, pravijo, načrtujejo ukrepe za promocijo in prepoznavnost drugega pokojninskega stebra oziroma njegovih koristi.
Tudi zneski, ki so jih zaposleni, vključeni v sistem, zbrali do zdaj, so dokaj nizki: v povprečju so leta 2016 znašali komaj 2,4 povprečne bruto plače v državi, torej le dobrih štiri tisoč evrov. Dolgo je namreč treba varčevati, da lahko potem pričakuje neko dostojno rento, razlagajo v Skupni pokojninski družbi. Dobro bi bilo vsak mesec prispevati 5,8 odstotka bruto plače, svetujejo, kolikor znaša maksimalna premija, ki gre še v davčno olajšavo zaposlenega.
Zaposleni, ki v drugi steber na mesec prispeva 175 evrov, namreč realno plača le 115 evrov, saj se preostalo vrne v obliki dohodnine. Tudi za podjetja, pravijo v zavarovalnici, je lahko vstopanje v drugi steber zanimivo, saj so premije neobremenjene z davki, donosi so neobdavčeni, hkrati pa naj bi bilo takšno pokojninsko varčevanje varno. Vendar, opozarjajo, se ljudje velikokrat odločijo za druga, morda celo bolj tvegana zavarovanja, ki se bolj oglašujejo, saj imajo zaradi večjih zaslužkov tudi več denarja za marketing.
Na MDDSZ med načine varčevanja za starost uvrščajo depozit pri banki, naložbe v vrednostne papirje, naložbene nepremičnine … kot najprimernejšo pa navajajo ravno prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje oziroma drugi pokojninski steber. »Vsem, ki vstopajo na trg dela, tako svetujemo, da začnejo varčevati v okviru dodatnega pokojninskega zavarovanja, saj si bodo tako skozi celotno obdobje dela zagotovili dovolj sredstev za nezanemarljiv dodaten dohodek v starosti,« pravijo na ministrstvu.
Seveda pa je povsem legitimno tudi vprašanje, koliko bo denar, ki ga bomo privarčevali kot 65-letniki, vreden po 20 in več letih od upokojitve, če jih bomo, seveda, dočakali. Če bi denimo pri 45. letu starosti začeli skupaj z delodajalcem vplačevati 70 evrov premije – tolikšna je namreč povprečna premija pri Skupni – bi mesečna renta znašala 94 evrov, če bi to prevrednotili na pričakovane cene, bi dobili 57 evrov.
Kljub varnosti in nizkim stroškom, ki jih zagotavljajo izvajalci drugega stebra, je nezaupanje ljudi še vedno nezanemarljivo. Marsikdo najbolj verjame, da je najvarneje varčevati kar v nogavici, drugi prisegajo na razpršeno varčevanje, tretji nimajo ne za eno ne za drugo obliko. Z leti se utegne tako pokazati, da se bodo socialne razlike in stiske upokojencev le še povečevale, politika pa bo najverjetneje spet posegala po bolj ali manj priljubljenih ukrepih, tudi morebitnem vnovičnem podaljševanju delovne dobe. Denar, ki se nabere s prostovoljnim zavarovanjem, namreč še zdaleč ne zadošča za pokritje primanjkljaja v pokojninski blagajni, ki se je začel drastično povečevati leta 1996, ko so se zmanjšali prispevki delodajalcev. Najvišji primanjkljaj (4,23 odstotka BDP) je bil leta 2013, potem se je sicer zmanjševal, na 2,62 odstotka, kolikor je znašal lani. Razloga za izboljšanje sta večje število zaposlenih in višje plače, demografsko pa se razmere le še slabšajo, saj je Slovenija, kot kažejo podatki, med evropskimi državami z enim najslabših razmerij med številom delovno aktivnega prebivalstva in upokojenci. Krivulja, ki označuje nihanje višine primanjkljaja v pokojninski blagajni od leta 1996, sovpada z recesijami in konjunkturami oziroma z nihanjem trga dela.
Če ne bo sprejetih primernih ukrepov, se bo primanjkljaj gibal nekje med dvema in štirimi odstotki BDP na leto, opozarjajo nekateri strokovnjaki. Zadnjih nekaj let je bilo vsako leto izgube med milijardo in 1,5 milijarde, država pa v pokojninsko blagajno prispeva približno 11 odstotkov BDP.
Čeprav se primanjkljaj v pokojninski blagajni zadnja leta počasi zmanjšuje, pa se višina pokojnin v razmerju do plač še vedno strmo spušča. Tako je leta 2016 povprečna pokojnina znašala komaj 58 odstotkov povprečne plače, leta 1992 je bilo to razmerje 78 odstotkov. Ljudje to v resnici občutijo, saj si lahko s pokojnino iz leta v leto manj privoščijo. Marsikateri upokojenec že živi pod pragom revščine in ni pričakovati, da bo v prihodnje kaj bolje, saj ljudje živijo še dlje. Med možnostmi najbolj nepriljubljenih ukrepov za povečanje zneska v pokojninski blagajni bi bila še večja obremenitev plač zaposlenih, povečanje prispevkov delodajalcev ali podaljšanje delovne dobe.
Poznavalci opozarjajo, da so primanjkljaji v resnici ogromni in da se bodo v prihodnje te številke le še poglabljale, državne pokojnine pa utegnejo biti realno še bistveno nižje, če država ne bo spodbujala osebnega varčevanja ljudi. V vseh skladih se je zdaj v Sloveniji, kjer je vstopanje v drugi steber prostovoljno, nabralo denarja za približno šest odstotkov BDP, na Danskem, denimo, znaša to razmerje dobrih 200 odstotkov BDP. Na boljšem, kar zadeva drugi steber, so tudi nekatere države, ki so nastale po letu 1992, denimo Hrvaška, kjer so uvedli obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje. Medtem ko je pri nas vstopanje za zaposlene in delodajalce v drugi steber prostovoljno, delodajalci tam obvezno vplačujejo v prvi in drugi steber, tako da ljudje natančno vedo, koliko denarja imajo na svojem pokojninskem računu. Med državami t. i. nekdanjega socialističnega bloka, ki imajo v drugem stebru več denarja kot Slovenija, so še Poljska, Češka, Latvija, Slovaška, Estonija.
Tudi na MDDSZ si želijo, da bi se delež vključenih v dodatno pokojninsko zavarovanje povečal. Še pomembnejše se jim zdi zvišanje vplačil, saj si bodo zavarovanci le tako zagotovili primeren dohodek v starosti. V beli knjigi o pokojninah so že navedli nekaj mogočih ukrepov, ki bi lahko vplivali na večji delež vključenih v dodatno pokojninsko zavarovanje. Med njimi so poleg uvedbe obveznega dodatnega zavarovanja še prenova sistema davčnih spodbud za varčevanje in uvedbe sistema »matching contribution« z dodatnim prispevkom države za najbolj ranljive kategorije zavarovancev. Na podlagi bele knjige so se socialni partnerji tudi že dogovorili o nekaterih ciljih, ki jim mora prihodnja reforma slediti. Med drugim so se strinjali, da je treba zagotoviti 70-odstotno nadomestitveno stopnjo za polno pokojninsko dobo ob upokojitvi, dokončne odločitve o tem, ali naj bi bila ta zagotovljena iz prvega stebra ali v kombinaciji z dodatnim zavarovanjem, pa še ni bilo. »Pot do tega cilja oziroma ukrepi, ki so potrebni za dosego tega cilja, še niso oblikovani. Pojasnjujemo pa, da zgolj dvig nadomestitvene stopnje brez drugih ukrepov za spremembo sistema ni mogoč,« smo še izvedeli na ministrstvu.
Največji osip zavarovancev v drugem pokojninskem stebru, ki je bil oblikovan leta 2001, se je zgodil v trenutku, ko je bilo dovoljeno dvigovati privarčevani znesek, torej leta 2011. V večjih podjetjih so takrat iz sistema prostovoljnega pokojninskega zavarovanja izstopili skoraj vsi zavarovanci, pri čemer so tudi dvignili ves svoj denar. To je sovpadalo tudi z gospodarsko krizo, ki je bila med letoma 2011 in 2013 še vedno huda. Podjetja so propadala, nekdanji zaposleni so dvignili, kar so privarčevali, in ker so ostali na cesti, brez dohodkov, je bil ta denar tudi povsem neobdavčen.
Množični dvigi denarja
Poleg tega so mnoga podjetja, ki so svojim zaposlenim plačevala delež dodatnega pokojninskega zavarovanja, zaradi krize ta strošek preprosto znižala ali ga povsem odpravila, skladno s tem pa so tudi zaposleni dvigovali svoj denar iz skladov, čeprav se to največkrat ni izplačalo. Marsikdo, ki si je z izplačilom rente v celoti reševal družinske finančne zagate, je bil namreč močno razočaran, ko je približno polovico že tako nizkega zneska vzela davkarija. Izplačilo v enkratnem znesku je namreč obdavčeno skladno z dohodninsko lestvico posameznika, ki ta denar dviga. Ker to niso bili upokojenci, ampak zaposleni s plačami in drugimi odhodki, je delež dohodnine seveda narasel tudi do 50 odstotkov. Ob izstopu je namreč zavarovalnica Dursu plačala 25-odstotno akontacijo dohodnine, naslednje leto pa je zavarovanec z dohodninsko napovedjo dobil še poračun. Če so bili ti ljudje v višjem plačnem razredu, so lahko z izplačilom preskočili celo v višji davčni razred, kar je lahko vplivalo tudi na kakšne olajšave, kot je denimo olajšava pri plačilu vrtcev.
Med razlogi za dvigovanje pokojninskega denarja je bilo poleg krize nedvomno nezaupanje v vzdržnost sistema drugega stebra. Kljub velikemu navalu so vse pokojninske družbe ljudem izplačale privarčevani denar, država, ki je imela od tega tudi koristi, pa proti množičnim izstopom ni takoj ukrepala. Šele leta 2013 je bil namreč z novim zakonom določen drugačen način izplačevanja: v enotnem znesku je bilo mogoče dvigniti pokojninska sredstva, ki jih je posameznik privarčeval v prvih desetih letih, vse, kar se je nabralo pozneje, od 1. januarja 2013, pa je mogoče izplačati le v obliki rente. Izjema so zneski, nižji od pet tisoč evrov. S tem naj bi država preprečila izkoriščanje dodatnega pokojninskega stebra za namene, ki niso pravi: namesto za pokojnine za krpanje družinskega proračuna.
Predčasna upokojitev
Do leta 2013, torej v teh treh letih, ocenjujejo na Skupni pokojninski družbi, se je tako iz celotne mreže dodatnega pokojninskega zavarovanja približno milijarda evrov prelila na račune ljudi za tekočo porabo, vsaj 300 milijonov evrov pa je kanilo v državni proračun. Malo bolje kot zaposleni, ki so izgubili velik delež privarčevanega denarja, so jo odnesli ljudje, ki so ostali brez službe, denimo v gradbeni industriji, avtoprevozništvu. saj za denar, ki so ga dvignili, največkrat ni bilo treba plačati dohodnine. Zanje je, izvemo, pripravna tudi posebna kategorija prostovoljnega pokojninskega zavarovanja, torej predčasna pokojnina, za katero je minimalni pogoj starost 53 let. Človek, ki ima v drugem pokojninskem stebru privarčevan denar, ni pa v nikakršnem razmerju do Zpiza – zanj torej nihče ne vplačuje v pokojninsko blagajno in ni zaposlen –, je namreč po zakonu že upravičen do predčasne dodatne pokojnine.
Zanjo bi se lahko po 53. letu starosti v skladu s pokojninskim načrtom in zakonom načeloma odločil vsak zaposleni, ki bi želel prekiniti delovno razmerje in se zgodaj upokojiti – seveda le, če bi mu na polici uspelo zbrati dovolj denarja za dostojno rento. Odločiti se je mogoče za pospešeno izplačevanje, da se torej izplačuje nekaj let – do starostne pokojnine – veliko in potem do konca življenja nič ali zelo malo. Druga možnost je enakomerna renta v zmernem znesku, nam razložijo izvajalci teh storitev. Vse te različice si je mogoče izrisati na spletni strani zavarovalnic, ki so vključene v sistem drugega pokojninskega stebra, kjer pa hitro nastopi streznitev. Za takšen sanjski scenarij, da se človek v resnici upokoji, ko si želi in si sam izplačuje pokojnino, je treba imeti na računu seveda veliko denarja. Ne preseneča torej, da se za takšno potezo ni odločil praktično nihče. Marsikdo za to možnost niti ne ve, poleg tega so ljudje bolj naklonjeni gotovini kot renti, ki je iz leta v leto realno vse manj vredna. Zaradi dokaj kratkega trajanja sistema drugega stebra pa niti ni bilo mogoče privarčevati dovolj denarja.
Malo vključenih, malo denarja
Čeprav so nekateri zaposleni v sistemu že od samega začetka, drugi pa so se potem vračali in znova vplačevali, če je seveda to storilo tudi podjetje s svojim deležem, se je v drugem pokojninskem skladu v 17 letih od njegove ustanovitve zbralo malo sredstev. Zgovoren je podatek zavarovalnic iz leta 2016, po katerem je v drugi steber resnično vključena le dobra tretjina delovno aktivnih (36 odstotkov), približno 40 odstotkov jih ni sklenila nikakršne pogodbe o dodatnem pokojninskem zavarovanju, približno četrtina pa je na »mirovanju« – denarja sicer niso dvignili, vendar ne vlagajo več.
Drugi dve kategoriji skupaj tvorita približno 60 odstotkov delovno aktivnega prebivalstva, kar po mnenju finančnih analitikov ustvarja svojevrstno družbeno neravnovesje in še poglablja socialne razlike. Med tistimi, ki nič ne vlagajo v svoje prihodnje pokojnine, so zaposleni z nizkimi plačami, ki si ne morejo privoščiti dodatnega pokojninskega zavarovanja, pa tudi samozaposleni in delavci v majhnih in mikro podjetjih, saj njihovi delodajalci največkrat ne vstopajo v drugi pokojninski steber, ker jim preprosto ni treba. V velikih in srednje velikih podjetjih je zgodba drugačna tudi zaradi sindikatov, ki se pogajajo z delodajalci, da potem naredijo skupen pokojninski načrt.
»Razloge za nizko stopnjo vključenosti samozaposlenih in zaposlenih v majhnih podjetjih v dodatno pokojninsko zavarovanje je najverjetneje treba iskati predvsem v pomanjkanju ozaveščenosti o pomenu dodatnega pokojninskega zavarovanja, ki ga ima to zanje in njihove zaposlene,« menijo na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ), kjer, pravijo, načrtujejo ukrepe za promocijo in prepoznavnost drugega pokojninskega stebra oziroma njegovih koristi.
Tudi zneski, ki so jih zaposleni, vključeni v sistem, zbrali do zdaj, so dokaj nizki: v povprečju so leta 2016 znašali komaj 2,4 povprečne bruto plače v državi, torej le dobrih štiri tisoč evrov. Dolgo je namreč treba varčevati, da lahko potem pričakuje neko dostojno rento, razlagajo v Skupni pokojninski družbi. Dobro bi bilo vsak mesec prispevati 5,8 odstotka bruto plače, svetujejo, kolikor znaša maksimalna premija, ki gre še v davčno olajšavo zaposlenega.
Zaposleni, ki v drugi steber na mesec prispeva 175 evrov, namreč realno plača le 115 evrov, saj se preostalo vrne v obliki dohodnine. Tudi za podjetja, pravijo v zavarovalnici, je lahko vstopanje v drugi steber zanimivo, saj so premije neobremenjene z davki, donosi so neobdavčeni, hkrati pa naj bi bilo takšno pokojninsko varčevanje varno. Vendar, opozarjajo, se ljudje velikokrat odločijo za druga, morda celo bolj tvegana zavarovanja, ki se bolj oglašujejo, saj imajo zaradi večjih zaslužkov tudi več denarja za marketing.
Na MDDSZ med načine varčevanja za starost uvrščajo depozit pri banki, naložbe v vrednostne papirje, naložbene nepremičnine … kot najprimernejšo pa navajajo ravno prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje oziroma drugi pokojninski steber. »Vsem, ki vstopajo na trg dela, tako svetujemo, da začnejo varčevati v okviru dodatnega pokojninskega zavarovanja, saj si bodo tako skozi celotno obdobje dela zagotovili dovolj sredstev za nezanemarljiv dodaten dohodek v starosti,« pravijo na ministrstvu.
Seveda pa je povsem legitimno tudi vprašanje, koliko bo denar, ki ga bomo privarčevali kot 65-letniki, vreden po 20 in več letih od upokojitve, če jih bomo, seveda, dočakali. Če bi denimo pri 45. letu starosti začeli skupaj z delodajalcem vplačevati 70 evrov premije – tolikšna je namreč povprečna premija pri Skupni – bi mesečna renta znašala 94 evrov, če bi to prevrednotili na pričakovane cene, bi dobili 57 evrov.
Prostovoljno ali obvezno?
Kljub varnosti in nizkim stroškom, ki jih zagotavljajo izvajalci drugega stebra, je nezaupanje ljudi še vedno nezanemarljivo. Marsikdo najbolj verjame, da je najvarneje varčevati kar v nogavici, drugi prisegajo na razpršeno varčevanje, tretji nimajo ne za eno ne za drugo obliko. Z leti se utegne tako pokazati, da se bodo socialne razlike in stiske upokojencev le še povečevale, politika pa bo najverjetneje spet posegala po bolj ali manj priljubljenih ukrepih, tudi morebitnem vnovičnem podaljševanju delovne dobe. Denar, ki se nabere s prostovoljnim zavarovanjem, namreč še zdaleč ne zadošča za pokritje primanjkljaja v pokojninski blagajni, ki se je začel drastično povečevati leta 1996, ko so se zmanjšali prispevki delodajalcev. Najvišji primanjkljaj (4,23 odstotka BDP) je bil leta 2013, potem se je sicer zmanjševal, na 2,62 odstotka, kolikor je znašal lani. Razloga za izboljšanje sta večje število zaposlenih in višje plače, demografsko pa se razmere le še slabšajo, saj je Slovenija, kot kažejo podatki, med evropskimi državami z enim najslabših razmerij med številom delovno aktivnega prebivalstva in upokojenci. Krivulja, ki označuje nihanje višine primanjkljaja v pokojninski blagajni od leta 1996, sovpada z recesijami in konjunkturami oziroma z nihanjem trga dela.
Če ne bo sprejetih primernih ukrepov, se bo primanjkljaj gibal nekje med dvema in štirimi odstotki BDP na leto, opozarjajo nekateri strokovnjaki. Zadnjih nekaj let je bilo vsako leto izgube med milijardo in 1,5 milijarde, država pa v pokojninsko blagajno prispeva približno 11 odstotkov BDP.
Prostovoljno ali obvezno?
Čeprav se primanjkljaj v pokojninski blagajni zadnja leta počasi zmanjšuje, pa se višina pokojnin v razmerju do plač še vedno strmo spušča. Tako je leta 2016 povprečna pokojnina znašala komaj 58 odstotkov povprečne plače, leta 1992 je bilo to razmerje 78 odstotkov. Ljudje to v resnici občutijo, saj si lahko s pokojnino iz leta v leto manj privoščijo. Marsikateri upokojenec že živi pod pragom revščine in ni pričakovati, da bo v prihodnje kaj bolje, saj ljudje živijo še dlje. Med možnostmi najbolj nepriljubljenih ukrepov za povečanje zneska v pokojninski blagajni bi bila še večja obremenitev plač zaposlenih, povečanje prispevkov delodajalcev ali podaljšanje delovne dobe.
Poznavalci opozarjajo, da so primanjkljaji v resnici ogromni in da se bodo v prihodnje te številke le še poglabljale, državne pokojnine pa utegnejo biti realno še bistveno nižje, če država ne bo spodbujala osebnega varčevanja ljudi. V vseh skladih se je zdaj v Sloveniji, kjer je vstopanje v drugi steber prostovoljno, nabralo denarja za približno šest odstotkov BDP, na Danskem, denimo, znaša to razmerje dobrih 200 odstotkov BDP. Na boljšem, kar zadeva drugi steber, so tudi nekatere države, ki so nastale po letu 1992, denimo Hrvaška, kjer so uvedli obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje. Medtem ko je pri nas vstopanje za zaposlene in delodajalce v drugi steber prostovoljno, delodajalci tam obvezno vplačujejo v prvi in drugi steber, tako da ljudje natančno vedo, koliko denarja imajo na svojem pokojninskem računu. Med državami t. i. nekdanjega socialističnega bloka, ki imajo v drugem stebru več denarja kot Slovenija, so še Poljska, Češka, Latvija, Slovaška, Estonija.
Tudi na MDDSZ si želijo, da bi se delež vključenih v dodatno pokojninsko zavarovanje povečal. Še pomembnejše se jim zdi zvišanje vplačil, saj si bodo zavarovanci le tako zagotovili primeren dohodek v starosti. V beli knjigi o pokojninah so že navedli nekaj mogočih ukrepov, ki bi lahko vplivali na večji delež vključenih v dodatno pokojninsko zavarovanje. Med njimi so poleg uvedbe obveznega dodatnega zavarovanja še prenova sistema davčnih spodbud za varčevanje in uvedbe sistema »matching contribution« z dodatnim prispevkom države za najbolj ranljive kategorije zavarovancev. Na podlagi bele knjige so se socialni partnerji tudi že dogovorili o nekaterih ciljih, ki jim mora prihodnja reforma slediti. Med drugim so se strinjali, da je treba zagotoviti 70-odstotno nadomestitveno stopnjo za polno pokojninsko dobo ob upokojitvi, dokončne odločitve o tem, ali naj bi bila ta zagotovljena iz prvega stebra ali v kombinaciji z dodatnim zavarovanjem, pa še ni bilo. »Pot do tega cilja oziroma ukrepi, ki so potrebni za dosego tega cilja, še niso oblikovani. Pojasnjujemo pa, da zgolj dvig nadomestitvene stopnje brez drugih ukrepov za spremembo sistema ni mogoč,« smo še izvedeli na ministrstvu.
Obdavčitev rente
Vsakdo, ki se redno upokoji in izbere izplačilo v obliki rente, plačuje na polovico te rente dohodnino, druga polovica pa je neobdavčena. Na 100 evrov rente plačujejo tako upokojenci od dva do pet odstotkov dohodnine, nobeden od njih pa ne plača več kot petino, so nam razložili v Skupni pokojninski družbi. Nekaterim se dohodnina odtrga sproti, ob vsakem izplačilu rente, drugi plačajo na koncu celoten znesek. Višina tega je odvisna od dohodkov zavezanca – torej višine pokojnine in drugih dohodkov. Če denimo znaša pokojnina med 700 in 1200 evri, kakršne so pokojnine v povprečju, so rente v višini nekaj sto evrov dokaj nizko obdavčene. Tako upokojenec, ki ima denimo 800 evrov pokojnine in prejema 70 evrov rente, plača približno dva ali tri odstotke dohodnine oziroma nekaj evrov na mesec, če nima še kakšnih drugih dohodkov, zagotavljajo v Skupni. Tudi če je pokojnina najvišja, ki je z zakonom predpisana, je najvišja obdavčitev 19 odstotkov, nam izračunajo. Možnost, da bi nekdo s pokojnino in drugimi dohodki že vstopil v najvišjo, 50-odstotno obdavčitev, s čimer bi plačal 25-odstotno dohodnino na celoten znesek rente, je zgolj teoretična, saj ljudi, ki bi imeli v pokoju tako visoke dohodke, pri nas skoraj ni.
