»Nekateri obiskovalci še vprašajo, če lahko smeti pustijo kar v koči«

Gorsko okolje daje kruh številnim posameznikom, zato opozorila o varovanju narave ne bi smela iti mimo nas, čeprav nismo strastni pohodniki.

Objavljeno
02. september 2018 10.05
Posodobljeno
02. september 2018 10.07
Ohranimo gore čiste in lepe. FOTO: Matej Družnik
Sredi tedna je z obilico simbolike – le nekaj dni pred tem je bila namreč 240. obletnica prvega zabeleženega vzpona na Triglav – na območju Triglavskih podov v osrčju Triglavskega narodnega parka potekala čistilna akcija, ki jo je organizirala Zavarovalnica Triglav. Okrog 40 prostovoljcev, med njimi tudi alpinisti, planinci, člani Gorske reševalne službe, Planinske zveze Slovenije, Triglavskega narodnega parka, PD Mercator in Geografskega inštituta Antona Melika, ki sodi pod okrilje ZRC SAZU, je z vrečkami v rokah pobiralo smeti in iz minute v minuto lepšalo podobo našega očaka.

Ne le na smeti, z akcijo, ki je zametke dobila leta 1973, ko je legendarni novinar Tone Fornezzi – Tof zbral sto smetarjev in z vrha Triglava na ramenih odnašal smeti, so organizatorji želeli opozoriti tudi na postopno krčenje Triglavskega ledenika.

»V dobrih sedmih desetletjih, odkar ga opazujemo, se je površina ledenika skrčila za več kot dvajsetkrat, prostornina pa zmanjšala za več kot dvestokrat,« je opozoril Miha Pavšek, raziskovalec na Geografskem inštitutu Antona Melika ZRC SAZU in tudi vodnik ter inštruktor planinske vzgoje PZS. Ko so začeli z meritvami, je ledenik meril dobrih 14 hektarjev, danes ga je le še za slab hektar.

image
Akcije na »visoki ravni« se je udeležilo okrog 40 prostovoljcev. FOTO: Matej Družnik


»Glavni vzrok za to je dvig temperatur, ki je tolikšen, kot bi ledenik na vsakih 15 do 20 let prestavili za 100 višinskih metrov nižje proti dolini. Padavin je sicer dovolj, a se manjša njihov delež v snegu oziroma se krajša snežna sezona. Zaradi tega se spreminjata tudi dolžini redilne in talilne dobe, ki sestavljata tako imenovano ledeniško leto. V zadnjih desetletjih talilna doba traja že pol leta oziroma se celo daljša,« je povedal Pavšek trumi radovednih ušes, ki smo pri zbiralniku vode na Kredarici budno spremljali njegova pojasnila.

Opozorila, kaj izgubljamo pred lastnimi očmi, ne bi smela iti mimo nas, četudi morda nismo strastni pohodniki, ki dolge ure uživamo v sapo jemajočih razgledih na 2000 metrov in več nadmorske višine. Gorsko okolje namreč daje kruh številnim posameznikom.


Stare najdbe


Oskrbnik koče na Kredarici Herman Uranič je dejal, da se na vse načine trudijo zavarovati okolje in naravo. »Ko sem pred tremi leti prišel sem, sem se najprej znebil krušne peči, v kateri so kurili vse, kar jim je prišlo pod roke, tudi plastiko. To ne gre, s tem onesnažujemo in smradimo sami sebe,« je pojasnil. Triglavski dom na Kredarici je postojanka za množice, ki derejo na 2864 metrov visoki simbol Slovencev. Avgusta so imeli okrog 4500 nočitev, dnevnih obiskovalcev še trikrat ali štirikrat več. Smeti je zato ogromno, a zanimivo – veliko več v sami koči kot pa v gorah. Čeprav tudi te skrivajo zanimive stare najdbe.



Z izginjanjem Triglavskega ledenika in hitrejšim kopnenjem snežišč na Triglavskih podih in v širši okolici Triglavskega doma na Kredarici se razgalja skalnata površina in na površje pride tisto, kar je bilo včasih skrito pod snegom in ledom.

»V mnogih primerih sploh ne gre za smeti, ampak za predmete in opremo, ki je skozi desetletja dostopanja na Triglav planincem padla ali jim jo je odpihnil veter z grebena. V vpadnici nad ledenikom namreč poteka najbolj priljubljena in tudi najbolj oblegana slovenska planinska pot na vrh Triglava,« je ob čistilni akciji povedal Miha Pavšek.

V pravem sanjskem vremenu je okolica Kredarice v smetarske vreče tako »izpljunila« novoletno girlando, naboj, ostanke letala, ki je na pobočju Malega Triglava strmoglavilo leta 1986, pa številne stare pločevinke še iz časa nekdanje Jugoslavije, steklovino in izgubljen helikopterski tovor. Triglavski ledenik z okolico so pridne roke »olajšale« za 380 kilogramov nesnage, ki jo je po koncu akcije prišel iskat helikopter Slovenske vojske in tovor odpeljal v dolino, kjer ga je prevzela in zanj ustrezno poskrbela Komunala Bohinj.

image
Večina odpadkov je starih, še iz časa nekdanje Jugoslavije.


Na delo s helikopterjem


Akcijo sta vseskozi budno spremljala še dva para radovednih oči, ki jima okolica Kredarica predstavlja delovno okolje – Marjan Zidarič, meteorološki opazovalec na naši najvišje ležeči meteorološki postaji. Sedem let mu že mala soba s številnimi aparaturami predstavlja začasen dom. Na Kredarici je najmanj 10 dni zapored, čeprav se je že zgodilo, da zaradi vremenskih (ali drugih) nevšečnosti helikopter, s katerim se pripelje v službo in nazaj, ni mogel pristati, pa se je vse bivanje pod goro raztegnilo na mesec dni.

»Grozno je, kaj ljudje delamo z naravo. Na ledeniku so alge, puščavski pesek, saje, vse skupaj je posledica globalnega segrevanja. Svet ne bo ušel katastrofi, če bomo s tem nadaljevali. Tudi vreme se spreminja, sneg imamo julija in avgusta, januarja pa poletne temperature,« je oster Zidarič. »To je naša realnost, a menim, da ljudem ni vseeno, kaj se dogaja. Vsak dan dobimo ogromno klicev posameznikov, ki jih zanima vremenska napoved. Pa kmetje iz cele Slovenije, ki želijo podatek o padavinah, da bodo lahko še pravočasno pospravili seno pod streho,« opisuje meteorolog pester vsakdanjik.

image
Na Kredarici je naša najvišja vremenska postaja. FOTO: Anja Intihar


Da, na Kredarici jima – dvočlansko ekipo na vremenski postaji tvori še pripadnik Slovenske vojske – niti slučajno ni dolgčas. Par mora biti v (ne)prijaznem zavetju Triglava pač deklica za vse. Sem in tja uzreta kakšen skorajda neverjeten prizor, kot je bil tisti, ko je Zidarič zunaj pred vrati zagledal planinca s kolesom na ramenih. Da, na Kredarici zna biti pestro.

Gospoda Zidariča sem obiskala tik preden sta se s kolegom odpravila nazaj v dolino in je vajeti v roke prevzela druga ekipa. Tudi ta ni imuna na posledice, ki prihajajo (tudi) z globalnim segrevanjem ter na onesnaženost gora. Letošnji prvi sneg ni bil nič posebnega, mi pojasni meteorolog Agencije RS za okolje (Arso) Jože Senica. Na vprašanje, ali na 2500 metrih nadmorske višine sploh lahko govorimo o ekstremnem vremenu, odgovori pritrdilno.

»Pred dvema ali tremi leti je tu pihal veter s hitrostjo 230 kilometrov na uro. To ni čisto običajno. Navajeni smo na sunke okrog 180 kilometrov na uro. Letos smo imeli najnižjo izmerjeno temperaturo minus 21 stopinj, kar se tudi ne zgodi pogosto.« Samo kot zanimivost – najvišjo uradno temperaturo na Kredarici so izmerili leta 1985, in sicer 21,6 stopinje Celzija. Povprečje je precej nižje, pove Senica.

image
Meteorolog in pripadnik Slovenske vojske v svoji pisarni. FOTO: Matej Družnik


Upanje je


Pred vrati, kjer je potekal naš pogovor, je kar vrvelo – pobiralci smeti, skupine in posamezniki, ki so že ali še kanijo stopiti na najvišjo točko Slovenije. Pripadniku Slovenske vojske Radu Jeklarju ves ta hrup ni najbolj po volji, pravi, da ima precej raje dneve, ko je ljudi manj in je na Kredarici mir. Glede na to, da od blizu budno spremlja stanje na ledeniku in gori, ga pobaram o odnosu ljudi do narave.

»Osveščenost je danes na precej višjem nivoju kot včasih, a se še najdejo ljudje, ki nas vprašajo, če lahko smeti pustijo v koči. Pustimo jim, saj je bolje, da jih pospravimo mi, kot pa da bi jih planinci potem odvrgli v kakšen grm na poti v dolino,« mi pove.
So pa te čistilne akcije posledica obnašanja do narave, kakšnemu smo bili priča še v času prejšnje države. Redko kdaj še najdeš v gorah »sveže« smeti, v večini gre za stare konzerve, plastične ostanke, še navrže Jeklar, ki bo s Senico naslednjih deset dni služboval na Kredarici.

image
Z akcijo so želeli organizatorji opozoriti tudi na postopno krčenje Triglavskega ledenika. FOTO: Matej Družnik


Za najbolj problematično lokacijo se je v sredo izkazala tako imenovana Snežna konta. V njej so namreč pobrali več kot 10 vreč navlake. Vodja čiščenja omenjenega področja Dušan Prašnikar, tudi član PZS, je potrdil Jeklarjeve besede, da največ smeti od tu izvira iz 70. in 80. let prejšnjega stoletja. »Konzerve, embalaža sokov, tudi jeklenice smo našli, pa rokavice, ki jih je odpihnilo pohodnikom s Triglava,« je povedal Prašnikar. Področja kljub trudu niso uspeli povsem očistiti, na strmih grebenih je namreč ostalo še nekaj smeti.

Glede na to, da so organizatorji akcije Očistimo gore skupaj z obiskovalci gora v zadnjih osmih letih v dolino odnesli že skoraj 30 ton odpadkov, upanje, da bo nekoč slovenski gorski svet očiščen nepotrebne navlake, tli. Močno in zanesljivo.

10. septembra bo Triglav prvič ostal sam, brez svojega simbola. Aljažev stolp bodo namreč pripeljali v dolino, kjer ga bodo restavrirali. 300-kilogramsko konstrukcijo bo v dolino pripeljal helikopter Slovenske vojske. Podvig bo izjemno zahteven, nam je med povratkom v dolino povedal Gorazd Lemajič z Oddelka za konserviranje in restavriranje v Narodnem muzeju Slovenije. Strokovnjak se v zadnjih dneh s težkim nahrbtnikom skorajda vsak dan povzpne na Triglav, da bi do podrobnosti razdelal projekt prevoza Aljaževega stolpa v dolino.