Nepalske nogometašice odkrile Messija v sebi

Film proti tabujem: Nepalska ustvarjalca z dekliško nogometno ekipo v boju za večjo enakopravnost.
Objavljeno
28. februar 2015 18.32
Mankica Kranjec, Nedelo
Mankica Kranjec, Nedelo
Visoko med himalajskimi vršaci, na višini skoraj 5000 metrov, kjer je življenje neizprosno in težko, je doma Sunakali. Najstnica z izjemnim talentom, ki je s skupino deklet dosegla skoraj nemogoče – zadela sedem golov in zmagala na državnem turnirju v nogometu ter se v domačo vas vrnila kot junakinja. Na tem zgodovinskem popotovanju sta dekleta spremljala nepalska filmska ustvarjalca Bhojraj Bhat in Bimal Singh Bist. Njuna izjemno navdihujoča dokumentarna pripoved z naslovom Sunakali je pretekli teden na 9. festivalu gorniškega filma Domžale doživela svetovno premiero.

Za Bhojraja in Bimala je to prva pot v Evropo, navdušena sta nad Slovenijo, nad našimi gorami in snegom. »Gore so sicer nižje kot pri nas v Nepalu, toda nič manj fascinantne in lepe. Ste veliki ljubitelji gora in to se čuti. Zelo ste povezani z naravo. Želim si, da bi se tudi Nepalci bolj zavedali, da je narava neprecenljiva,« pravi Bimal. »Mnogi slovenski alpinisti so preplezali najvišje gore v moji domovini in spoznali našo kulturo. A ne boste verjeli, o Himalaji sva se z Bhojrajem od Slovencev med tem obiskom naučila več, kot sva vedela prej.« Opažata, da smo si malce podobni z njimi: »Gre za odnos do soljudi in za toplino, ki jo izžarevate. Nosite nasmeške in to je lepo.« Nepalci so krasni ljudje, a sogovornika pojasnita, da jih veliko živi visoko v gorah, tam pa so odrezani od kakršnihkoli informacij in novosti. Eden takšnih predelov sta odročni okrožji Humla in Mugu na severozahodu države. »To so pokrajine, ki so od mest oddaljene več dni hoda. V vaseh tam zgoraj nad 4000 metri nimajo interneta in televizije. Stik s svetom je pravzaprav le radio,« razložita zgovorna sogovornika. Tam se 63 odstotkov deklet poroči med 15. in 19. letom, kar 90 odstotkov žensk pa je nepismenih. Večina jih živi le do 39. leta. Prav tako še vedno velja, da je osrednja vloga žensk skrb za družino, kuhanje in hišna opravila, medtem ko so moški spoštovani in imajo izrazito več pravic.

Sin nebesa, hči pekel

Toda Bimal Singh Bist se z jasno vizijo loteva korenitih sprememb v tradicionalni nepalski družbi z izobraževanjem in majhnimi koraki, ki prinašajo velike spremembe. »Leta 2009 sem se začel ukvarjati z vprašanji spolne neenakosti. Raziskave sem se lotil, ker je neenakost v nepalskih krajih velik problem. Čeprav smo v enaindvajsetem stoletju, dekletom veliko stvari še vedno ni dovoljenih. Prav tako velja, da če se v družini rodi sin, bodo starši šli v nebesa, če pa se rodi hči, bodo šli v pekel. Tako razmišljajo domačini,« razloži Bima, ki je napisal knjigo o življenju tamkajšnjih skupnosti. K sodelovanju pri filmskem projektu je povabil nepalskega novinarja Bhojraja Bhata, ki se je podpisal kot režiser. Pojasni tudi odločitev, zakaj si je želel narediti film, v katerem bodo v ospredju deklice. »Preprosto je – zaslužijo si biti enakovredne fantom! To so mlada življenja, potrebujejo nekoga, da jim pokaže, da poroka pri petnajstih ni edina možnost,« je odločen Bimal. Pravi, da jih ni nihče naučil, kaj pomenijo pravice otrok, ali jih spodbudil k razvoju, zato je prepričan, da je to naloga njihove filmske ekipe. »Mi moramo poskrbeti, da dekleta ne bodo umirala tako mlada. Verjameva, da lahko pomagava. Zato sva se tudi lotila tako zahtevnega projekta!« sta si enotna.

Čeprav so daleč od velikih mest, ni nenavadno, da je nogomet povezal vaščane različnih okrožij. S to igro je dekletom pred dvema letoma uspelo, da se je počasi začel spreminjati odnos do žensk, kar se drugače morda nikoli ne bi zgodilo. »Veste, tudi v Nepalu, pa čeprav imamo zelo malo ravnih površin in te igre ne igra prav veliko ljudi, je nogomet priljubljen. Največji zvezdi sta Messi in Raul. Poznajo ju tudi dekleta,« na kratko pojasnita. Ko so se filmarji pred nekaj leti prvič podali na misijo, da bi sestavili nogometno ekipo, so hodili kar 17 dni. Obiskali so več vasi v regiji Mugu in prepričevali starše, naj se dekleta pridružijo. »Bilo je težko. Tradicija je zelo zakoreninjena in že desetletja se ni nič spremenilo. Vedeti morate tudi, da smo izbirali dekleta iz najbolj revnih družin. Ker so njihovi starši neizo­braženi, je bilo še toliko teže. Ne nazadnje gre tudi za šport, ki tradicio­nalno velja za domeno moških, zato smo morali začeti premikati meje, da smo naredili korak naprej,« priznavata Bhojraj in Bimal. »V pomoč so nam bili učitelji, ki so razumeli, da želimo tem dekletom pomagati. Tako nam je uspelo prepričati tudi starše,« pripovedujeta avtorja filma. In čeprav sta Sunakalijino pripoved predstavila skozi moške oči, poudarjata, da jima brez pomoči ene od tamkajšnjih učiteljic ne bi uspelo: »Ves čas snemanja je bila z našo ekipo. Pomagala nam je s svojimi komentarji. Upoštevali smo jo, ko je podala svoje mnenje.«

V kratke hlače pa ne

»Ko smo projekt predstavili, smo staršem v tistih res odmaknjenih krajih, pojasnili, da gre le za drugačno različico odbojke. Ta namreč tam velja za lokalno igro. Povedali smo jim, da je nogomet igra z žogo, ki jo igralci brcajo,« z nasmeškom pripovedujeta o stiku z vaščani, ki nimajo niti radia. »Naposled so nam le pomagali urediti nekakšno improvizirano nogomet­no igrišče. Odnašali so kamenje in pripravili teren. Skupaj smo izdelali gol iz lesenih palic,« nadaljujeta. »Še najbolj nenavadno je bilo, ko smo začeli vaditi in so vsi vaščani stali na igrišču in nas opazovali. Tega ne bom nikoli pozabil,« se nasmeji režiser in kot zanimivost doda, da so imeli le dve nogometni žogi. »Dekleta so morala hitro teči, da jim ni ušla po klancu. Včasih so jo iskala tudi pol ure ali več.« Ker je pri nogometu treba slediti določenim pravilom, sta ustvarjalca morala najti način, kako dekleta naučiti tekmovati. Pred posebnim izzivom sta se znašla tudi, ko sta igralkam pojasnjevala, da bodo morale nositi kratke hlače. »To v naši kulturi ni v navadi. Veliko je bilo neodobravanja, zato smo jim dovolili, da so sprva igrale v dolgih hlačah in dolgih krilih. Za nas je bilo najpomembnejše, da tečejo za žogo, jo ulovijo in podajo naprej.«

Prvič na konju

Dekleta so napredovala in pripravljena so bila na tekmo. »Prvo tekmo so igrale v Humli, ki je od Muguja oddaljena dva dni hoda. Bile so utrujene od poti, in ko so na turnirju izgubile, zelo razočarane. Toda niso se vdale in dobro so se pripravile za državno tekmovanje, tam pa so premagale nasprotno ekipo in osvojile pokal,« zgodbo povzame režiser, ki je pri filmu sodeloval tudi kot snemalec. Njihovo popotovanje pa se ni zapisalo v zgodovino le po izjemni zmagi. »Marsikaj se je na tej poti zgodilo prvič. Nogometašice so se prvič peljale z letalom, se prevažale z rikšo in vozom. Vse to je bilo zanje novo, za mnoge tudi čustveno doživetje. In mi smo vse to ulovili s kamero,« pripoveduje Bhojraj. Takrat 13-letna Sunakali je na tekmi zadela sedem golov in to je neverjeten uspeh. Ko so se vrnile v domačo vas, so bile junakinje. »Pokal je simbol zmage. Je simbol spremembe,« ponosno pove Bimal, prepričan, da je to za Nepal pomemben dogodek. »Nikoli prej se ni zgodilo, da bi preprosto dekle lahko jahalo konja. To je bilo dovoljeno le kraljici in kralju. Nacionalna garda je dekleta obdarila tudi z nakitom.« Zgodil pa se je še en zgodovinsko pomemben trenutek – ljudje so se združili in podprli junakinje. Deklica Sunakali je postala zgled drugim. »Vsi so vzklikali: Sunakali je Messi! Sunakali je Messi! A pravzaprav so s temi besedami mislili, da prav vsakomur lahko uspe,« razloži Bimal globlji pomen zmage.

Film, za katerega so posneli 150 ur gradiva, so končali leta 2013. V času postprodukcije so se tri dekleta morala poročiti. Nič nenavadnega, da sta bila ustvarjalca vidno razočarana. In čeprav se miselnost tamkajšnjih prebivalcev zelo počasi spreminja, Bimal verjame, da so naredili prvi, majhen korak k enakosti. V njem vidi tudi priložnost: »Malo deklic hodi v šolo, še manj jih nadaljuje šolanje, saj se poročijo in odidejo od doma. Mi jim želimo zagotoviti pravico do izobraževanja. Zato bi radi odprli dve srednji šoli. Eno v Mugulu in eno v Humli. Imeli bi tudi manjše nogometno igrišče in savno, kjer bi se dekleta lahko okopala, si uredila nohte in se počesala. Morda je težko verjeti, a dekleta v tamkajšnjih vaseh nimajo niti glavnika, kaj šele kakšnih drugih kozmetičnih pripomočkov.« A projekt je zelo zahteven, priznavata sogovornika. Zato si prizadevata, da bi z edinstveno idejo pritegnila posameznike in organizacije, ki bi jim ga tudi finančno pomagali uresničiti. »Želimo si, da bi film videlo čim več ljudi. Enkratno bi bilo, če bi si ga ogledal tudi Lionel Messi. Morda nekoč pride v Nepal in obišče Sunakali,« se nasmehneta. »Veste, spreminjati tako zakoreninjena pravila je teže kot preplezati najvišjo goro na svetu. Plezanje na Mount Everest je resda zahtevno, a premikati meje v glavah ljudi je še veliko bolj zapleteno in dolgotrajno.«