Če v sanjah nekdo umre ...

Sanjamo prav vsi, in to večkrat na noč. To so sporočila našega nezavednega, kaj bi morali spremeniti, da bomo (za)živeli bolje.

Objavljeno
23. februar 2018 16.24
Jana Zupančič Grašič
Jana Zupančič Grašič

Sanjamo prav vsi, in to večkrat na noč. Smrt nekoga v sanjah lahko pomeni smrt lastnosti, po katerih tega človeka poznamo, v nas. Sanje o letenju lahko sporočajo, da bi se morali nečesa osvoboditi ali da nimamo stika z realnostjo. Padanje v globino lahko napoveduje nevarnost ali poziva, naj se prizemljimo. Kakor trdita jungovska analitičarka Urška Ajdišek in Breda Biščak, ki se za ta naziv še izobražuje, so sanje sporočila našega nezavednega, kaj bi morali spremeniti, da bomo (za)živeli bolje, za razbiranje njihovega pomena pa je nujno izhajati iz sanjavca, torej iz tega, kaj osebe in simboli iz sanj pomenijo njemu.

Švicarski psihiater Carl Gustav Jung je pri svojem dolgoletnem delu s klienti prišel do številnih spoznanj, kako sanje analizirati in si z njimi pomagati v vsakdanjem življenju. Sanje so namreč dopolnitev našega zavestnega vedenja in nam kažejo, česar v budnem stanju ne želimo ali ne zmoremo videti: pozitivne ali negativne lastnosti nas samih ali ljudi okoli nas, kje imamo slepe pege, skrite potenciale … Tudi zaradi tega so odlično diagnostično sredstvo v jungovski analizi, strokovna metoda, po kateri se naučimo razumeti sporočila svojega nezavednega in tako uvidimo skrite globinske razloge za svoje ravnanje v budnem stanju. Cilj jungov­skega analitika je klienta toliko opolnomočiti, da sam spremlja svoj raz­voj in iz sanj raz­bira namige o pravilni življenjski usmeritvi oz. napačnih odločitvah.

Junga že dolgo ni več med živimi, a zdi se, da so njegova dognanja še vedno (ali vedno bolj) aktualna.

Urška Ajdišek (UA):
Velja, da je bil Jung najmanj sto let pred svojim časom, vendar v akademskih krogih ni bil prav sprejet, saj je veljal za mistika, ker je šel tako globoko v vode, ki se jih takrat še ni dalo dokazati ali prijeti. A marsikaj, kar je nekako intuitivno dojel in na svoj način utemeljil, se danes, predvsem z nevroznanostjo in kvantno fiziko, potrjuje kot pravilno. Na primer telepatija in kolektivno nezavedno: z nevrološkimi raziskavami se namreč danes dokazuje, da ne podedujemo samo bioloških značilnosti iz prejšnjih rodov, ampak tudi psihološke. Če se je, na primer, oče učil kitaro, se je bo njegov sin lažje naučil kot pa otrok, katerega oče ni igral kitare.

Breda Biščak (BB): Prenos nezaved­nih vsebin je za človeštvo lahko tudi zelo naporen, saj se na tak način, medgeneracijsko, prenašajo tudi travme. Jung je dejal, da kdor se ukvarja z ljud­mi, se mora ves čas učiti psihologije, pa tudi mitologije in simbolov, ker nikoli ne veš, odkod črpa človekova psiha. Kadar se nam dogajajo procesi, ki jih nezavedno ne zna rešiti z našimi preteklimi izkušnjami, pri oblikovanju sanj črpa iz kolektivnega nezavednega in takrat nam lahko ponudi rešitev v obliki mita, ki ga sami v zavestnem življenju sploh ne poznamo.

Ko tolmačite sanje, morate, skratka, poznati zakladnico kolektivnega nezavednega, še bolje pa sanjavca samega?

BB:
Jungovski analitik se mora osredotočiti na življenjsko situacijo klienta in njegove asociacije ob simbolu, zato mora res zelo dobro (s)poznati sanjavca, saj imajo osebe in simboli v sanjah pomen, kakršnega imajo, le za tistega, ki je to sanjal. Kadar nezavedno ve, da se človek pripravlja na začetek terapije, klient ponavadi intuitivno izbere oziroma pove prave sanje, čeprav je sanjal še kaj drugega. Velja pa, da več ko klient pove v povezavi s sanjami in svojim življenjem, bolje je. Karkoli pove v tem dialogu, se ponavadi na koncu izkaže za uporabno. Tolmač potem iz tega potegne neko hipotezo ali povezave, ki jih mogoče lažje vidi, saj v to ni čustveno vpleten kot sanjavec.

AU: Med našim izobraževanjem seveda poskušamo spoznati čim širši kontekst kolektivnega nezavednega. To pomeni, da poskušamo zaobjeti vse mitologije z območja, kjer živimo: grško, rimsko, slovansko, germansko … Pri iskanju pomena simbolov si pogosto pomagamo s Chevalierovim in Gheer­brantovim slovarjem, in ko klient prebira mogoče razlage posameznega simbola, mu navadno zelo hitro klikne samo ena izmed teh razlag. Podobno je, če ga sprašuješ o mogočih hipotezah glede sporočilnosti sanj: hitro ugotovi, katera bi utegnila najbolj držati. Za nekoga, ki nenehno sanja križ, lahko namreč ta pomeni trpljenje ali pa meč, s katerim bi želel na simbolni način usmrtiti tistega, s katerim ima nerazrešen odnos. Krizantema je v Izraelu simbol ljubezni, pri nas pogreba oziroma smrti. Skratka, da razbereš bistvo, je dobro gledati širši kontekst. Ko človek razlaga ali si zapisuje sanje, je zato zelo pomembno, da pove prav vse, česar se spomni, pa če se mu zdijo detajli še tako nesmiselni, smešni, paradoksni …

BB: Treba je vedeti, da je zavestni del nagnjen k cenzuri, zato lahko takoj, ko se zbudimo, marsikaj pozabimo, spregledamo, kar je že mini cenzura. Za nas je dobro, da si sanje čim bolj zapomnimo, tudi čustva: če namreč sanjamo o nečem zelo pretresljivem, a smo mirni, to nakazuje, da imamo potencial, da bo tudi v realnem življenju ob dramatičnih situacijah neka globoka plast v nas ostala mirna. Če o nečem sanjamo, to že nakaže neko smer, in zelo dobro je, da to v realnem življenju tudi uresničimo.


Urška Ajdišek. Foto Jure Eržen/Delo

Sanje so torej zelo pomembne za naše delovanje v budnem, zavestnem življenju. Zakaj je potem to področje tako spregledano?


UA:
Problem je v tem, da ko so se ljudje v preteklosti lotevali prerokovanja iz sanj, so prebrali sanjsko knjigo, po kateri naj bi določen simbol zelo poenostavljeno vsakomur pomenil isto, ne glede na njegovo življenjsko situacijo: če ti izpadejo zobje, če vidiš kačo, če te udari medved … Gre za simbole, ki so se prenašali skozi zgodovino in so prisotni v številnih kulturah, a simbol nima enakega pomena za vse ljudi. Včasih imajo simboli v sanjah komplementarni vidik; če gre, na primer, mama s tremi hčerkami v hribe, manjka moška figura. V realnem življenju potem poskušamo pogledati, kaj nam manjka, poiskati manjkajočo polovico, da to uravnotežimo. Taka je nekako filozofija sanj, podobno pa je tudi s simboli: lahko nam pomenijo to, kar je zapisano v knjigi, lahko pa ravno nasprotno: da moramo, na primer, križ obrniti na glavo in šele potem ugotovimo, da gre pravzaprav za meč.

BB: Dejansko je treba izhajati iz san­javca. Lahko gre za zelo podobne sanje, na primer, da sanjavec dirja na konju, a če o tem sanja mladenič, ki je v svojem življenju preveč zaprt vase, pasiven, mu sanje nakazujejo, naj zajaše svojega konja, svojo energijo, in zdirja v življenje. Če pa o tem sanja starejši moški, ki se mu življenje izteka, mu sanje morda sporočajo, da je za svoja leta preveč aktiven in bi se moral malo ustaviti, obrniti vase, ne pa da še naprej beži in poskuša uiti neizbežnemu. Pri tem pomagamo mi, ko poizvedujemo za čim več podatki o sanjavcu. Je pa res, da je lahko zavestni del pristranski in si bomo včasih kot sanjavci izbrali preveč ali najbolj pozitivno razlago svojih sanj, zato je prav, da jo tolmač uravnoteži. Včasih pa smo lahko tako preplavljeni z lastnimi negativnimi vsebinami, da enostavno ne vidimo rešitve, ki nam jo ponujajo sanje, zato je prav, da analitik ve, kaj se nam dogaja, ni pa obremenjen z našimi afekti in slepimi pegami.

Pogosto sanjamo o različnih ljudeh, a kakor zatrjujeta, smo vse osebe v san­jah pravzaprav mi sami.

UA:
Če se človek zamisli, kdo mu predstavlja sovraštvo, agresijo, se mu bo v mislih pojavila točno določena oseba. In če bo naše nezavedno v sanjah želelo naslikati pojem agresivnosti v nas, si bo za to sposodilo prav osebo, ki v naši glavi predstavlja to čustvo. Torej so osebe, o katerih sanjamo, delček oziroma lastnosti nas, za katere menimo, da so prisotne v teh drugih osebah. Če sanjamo, da umre nekdo, ki ga poznamo, ne pomeni, da bo res umrl – razen če gre za preroške sanje, ki so zelo redke. Pogosteje to pomeni, da bo v nas umrl del psihe, del lastnosti, ki jih nam predstav­lja ta človek. Pogosto pa ljudje v naših sanjah predstavljajo določene vidike nas, ki se jih pri sebi ne zavedamo ali jih zatiramo.

BB: Se je pa s tem, da dejansko sanjamo o sebi in ne nekom drugem, ki je »slab«, sprva težko sprijazniti. Kot vidimo, je naše nezavedno sebično in dela v naše dobro, saj si sposodi druge ljudi, druge pripetljaje, da pove zgodbo o nas, zgodbo o naši senci, ki jo vidijo vsi okoli nas, samo mi sami ne.

UA: V analizi zato začnemo prav s sencami, kar je najtežje. To je zelo pomembno, saj v budnem življenju svoje negativne sence projiciramo na druge ljudi, zase pa ohranimo le, kar je lepo. A za naše dobro je nujno pogledati vase: če smo vedno tipitop, morebiti pretiravamo in bi bilo smotrno merila nekoliko znižati, ker se tako osvobodimo. V nasprotnem namreč tvegamo skrajnosti, kot so izgorelost, panični napadi, psihosomatske bolezni, čir na želodcu ali celo določene oblike raka ... Vse le zato, ker nočemo sprejeti, da je tudi to naša zgodba. Sprejemljivo smo priprav­ljeni deliti javno, nesprejemljivo pa skrivamo in veliko energije porabimo, da to potlačimo. A če bomo energijo, s katero tlačimo, raje osvobodili in svoje hibe sprejeli, bomo to energijo lahko uporabili v vsakdanjem življenju za osvajanje kakšnega od zadanih ciljev in naenkrat ne bomo več tako utrujeni. Hkrati pa bomo postali bolj celostni, močnejši, pa tudi bolj človeški, saj bomo razumeli, zakaj je nekdo drug tak, kot smo mi, ko nismo v najboljši koži.


Breda Biščak. Foto Jure Eržen/Delo

Ampak vseeno še vedno velja, da z iskanjem pomoči pri psihoterapevtu priznavaš, da ne zmoreš sam ...


BB:
Profesorica Gabi Vogrinčič Čačinovič ima krasno misel, in sicer da iti po pomoč pomeni iti po moč. V Sloveniji miselnost, da greš po notranjo moč k strokovnjaku, še ni toliko razvita, a namen jungovske analize je človeku ponuditi oporo, da bo lahko samostojno reševal svoje težave in sprejel odgovornost zanje, četudi bo morebiti izbral napačno rešitev. Kdaj vemo, da smo se začeli ukvarjati s senco? Takrat, ko moramo odpreti stvari, ki se jih najbolj sramujemo. In takrat najraje sploh ne bi šli na terapijo. A čeprav nam je to najteže, s tem največ naredimo zase in za svojo okolico. Senca kot pojav namreč ni nujno le stvar posameznika, lahko se pojavi tudi v partnerskem, prijateljskem, sorodstvenem odnosu; to je vse, kar pustimo pred lastnim pragom. Te stvari lahko postanejo zelo nevarne, ko gre za družbo: senca je namreč vse, kar projiciramo na tiste, ki jih imamo za manjvredne. In med njimi iščemo grešnega kozla. To znajo politiki zelo dobro izrabljati …

A kako, da ima veliko ljudi tako zelo podobne sanje – da letimo, da nas nekdo lovi …

BB:
Nekatere stvari v življenju so nam skupne. Veliko ljudi sanja, da so goli v javnem prostoru, kar večinoma pomeni, da so se preveč psihološko razgalili. Gre za tipično situacijo sramu. Tudi smrt je tipični motiv. A po Jungovi teoriji psiha pojmuje smrt kot novo rojstvo ali preobrazbo. Pomeni, da se nekaj, kar je odslužilo, poslovi. A pozabljamo, da se ne more že kar takoj roditi nekaj novega.

Tudi za nočne more, ki so zelo pogoste, pravita, da so najboljše vrste sanj, saj nas opozarjajo, da smo res na napačni poti.

BB:
Te dejansko nosijo najmočnejša sporočila. Tudi zato se sredi more pogosto zbudimo, saj je tako večja verjetnost, da si bomo sporočilo zagotovo zapom­nili.

UA: Sanjamo približno petkrat na noč, čeprav številni ljudje trdijo, da ne sanjajo. V prvem delu noči so sanje ponavadi pomirjujoče, da si telo odpočije, dobi energijo, proti jutru pa pridejo lekcije oziroma sporočila, kaj mora človek spremeniti v budnem življenju. A če preživljamo še posebno težko obdobje, so lahko sanje intenzivne vso noč. Lahko vso noč tečemo, bežimo in nikoli ne pridemo do cilja, ker smo na napačni poti. Takrat se zjutraj zbudimo utrujeni, kot bi res tekli vso noč. Tako naše nezavedno predeluje mučne zadeve. Če razvozlamo pomen teh sanj, bi lahko ugotovili, kaj ukreniti, da bomo bolje živeli, če ga ne, se nam bodo ponavljale, dokler jih ne bomo razrešili. Kar nas v sanjah preganja, običajno predstavlja moč nad nami. Če nam bo moč sanjskega napadalca uspelo razumeti, da gre za nezavedni del nas samih, in ga sprejeti, bomo tako sami močnejši pri spopadanju z lastnimi izzivi v budnosti.

Menda najbolj intenzivno sanjamo, ko smo na prelomnicah življenja, v pričakovanju nečesa, v stresu …

UA:
Psiha teži k temu, da človek napreduje: včasih so se ljudje borili za golo preživetje, v današnjem času pa imamo drugačne izzive … Na primer, nekateri direktorji, ki so od jutra do večera stoodstotno vpeti v posel, stres, lahko, ko pridejo na dopust, sanjajo več, kot lahko prenesejo. Sporočila nezavednega jih dobesedno preplavljajo, zato si želijo takoj nazaj v službo, da to utišajo. Če ta sporočila sanj, še posebno kakšne nočne more, ki jim sporočajo, da ne živijo v ravnovesju, dlje časa zanemarjajo, lahko resneje zbolijo. So pa tudi posamezniki, ki dolga leta delajo na ta način, pa ne zbolijo, saj je njihov notranji cilj isti, kot je, na primer, cilj njihovega podjetja in se skozi podjetje razvija njihov potencial in se samouresničujejo. Tako na primer kompenzirajo in živijo svoj potencial samski ljudje, ki drugih področij (partnerstva in družine) v življenju nimajo toliko zapolnjenih.

Je analiza sanj vedno del terapije ali kdo pride zgolj in samo zaradi tolmačenja sanj?

UA:
Če človeka zanima zgolj osebnostna rast in stik s samim seboj, ni vedno nujno posegati zelo globoko v neke pretekle izkušnje in se bolj išče ravnotežje v sanjah. V takem primeru lahko sanje nakažejo, da smo preveč natančni, da nas to obremenjuje in bi se morali bolj sprostiti (na primer računovodkinja sanja, da se ji zaključni račun ne izide). Nekateri želijo v globljo analizo zaradi ključnih premikov v življenju in v tem primeru se sanje uporabljajo kot neki indikator napredka in spremljevalec skozi celotno terapijo.

Če klienti menijo, da ne sanjajo, gremo skozi tehniko, kako si jih zapomniti, če ne deluje niti to, se išče razlog, zakaj se zavest nečesa noče spomniti. Tretja skupina so duševni bolniki, pri katerih pa kolektivno nezavedno preplavlja njihov zavestni jaz. V tem primeru je naša naloga, da to nekako ohranjamo pod nadzorom in krepimo budni jaz, da lahko začnejo čimprej funkcionirati, svoje notranje svetove pa lahko izražajo z umetnostjo, pisanjem, glasbo …

BB: Sanje so gradivo in hkrati simptom, tako kot naše morebitne telesne težave ali psihološko vedenje, ki ga ne zmoremo obvladati. Jung pravi, da je simptom zelo dragocen, saj kliče po tem, da bi bil prepoznan, sprejet. Ljudje pa pogosto bežimo, potlačimo tisto, kar je zoprno. Naloga analitika je zato ponuditi varno in toplo okolje, v katerem s klientom lažje ugotovita, kaj bi mu simptom rad sporočil. Ker nekaj v nas najbrž čuti, da smo dovolj zreli, da nekaj iz nas pride na plano. Ko to sprejmemo, tudi naša psiha postaja bolj celovita.

UA: Jung v svojih analizah ni raziskoval globin pacienta kar v nedogled ali kot osebni izziv. Naš cilj ni, da vse razkopljemo, ampak se dotaknemo tistega dela, ki nastopa v sanjah zdaj. Če sanjamo o otroštvu, je verjetno tam nekaj, česar še nismo predelali in je povezano z našim življenjem danes. Zato se dotaknemo tistega dogodka in občutja takrat, da lahko razumemo, kaj se nam dogaja danes. Cilj sanjskega pristopa po Jungu je, če strnem, da s pomočjo nekih preteklih izkušenj bolje zaživimo življenje danes in jutri.

BB: Namen analize je, da se ohrani dobro, zdravo jedro in se spremembe vpeljejo postopoma; vse, kar je čez noč, je lahko na dolgi rok zelo nevarno, ker spremembe niso organske. Jungovska analiza ni proces, ki se lahko zgodi v enem mesecu, saj je treba najprej razumeti, zakaj nekaj počnemo. A za nelogičnim početjem je skrita neka logika in sanje so pot, da to logiko prej razumemo. Je pa Jung dejal tudi, da vse življenje sanjamo ene sanje, saj je vse, kar sanjamo, del nas, je povezano.

UA: In so področja, za katera vemo, da imamo tam izzive, leta in leta se ukvarjamo z njimi, pa nam jih nekako ne uspe predelati do konca ... in je naš izziv, da to preprosto sprejmemo. Prednost jungovske analitične psihologije je v tem, da sanje razume kot napotek, ki je točno prikrojen posamezniku, kar v podjetjih imenujemo »custom design« ali »tailor made« predlog rešitve, zato če pravilno razbiramo napotke svojih sanj in jih upoštevamo, zagotovo dosežemo svoje življenjsko poslanstvo in mu sledimo.

BB: Jung pojasnjuje, da je smisel bivanja ravno v tem, da človek vse življenje išče rešitve za neki problem in tako notranje raste. In da lahko nekateri naši problemi ostanejo tudi nerešeni, a jih v sebi duhovno prerastemo.