Neznosna lahkotnost bivanja

Seveda nas panika v slehernem trenutku dneva in obsedno stanje ne bosta pripeljala nikamor, a če kdaj, je zdaj čas za poglobljen razmislek, kaj bo jutri, pojutrišnjem in dan zatem z nami.

Objavljeno
24. maj 2020 06.01
Posodobljeno
24. maj 2020 06.01
Kaj bo s kulturo, z umetnostjo? Zakaj je na stranskem tiru? Fotografija je simbolična. FOTO: Jure Eržen/Delo
Načrti za letošnje dolgo vroče poletje so bili strašno visokoleteči. Najprej Turčija, nato namakanje na kakšnem neobljudenem kotičku hrvaške obale, prej, potem in vmes obvezno pohajkovanje po slovenskih hribih in dolinah, oktobra pa za krono vsega velika razstava van Goghovih del v Padovi. Prav imate, zelo rada načrtujem. A potem je udarila korona in nenadoma nič več ni bilo kot prej. Še jaz čutim, da nisem več ista. Vprašanje, s katerim si belim glavo, je le – me je epidemija spremenila v boljšega človeka ali izvabila iz mene tisto najslabše? Srčno upam, da je pritrdilen odgovor na prvi del vprašanja.

Ker sem namreč prav med karanteno, žal ali na srečo, spoznala, kako lahko takšni dogodki izvabijo slabo iz ljudi. Ne iz politikov, ne bom jih mešala v to kolumno. Iz vseh drugih. Čeprav sem sama resda »ziheraš« in nikakor ne morem živeti z danes na jutri, brez načrta b, če morda zbolim, izgubim službo ali se to bog ne daj zgodi komu od mojih bližnjih, razumem, da vsi niso kot jaz. In prav je tako.

A kljub vsemu me zbode, ko slišim posameznike govoriti o tem, kako so veseli, ker jim »ni treba v službo«. Kako čudovito je, ker so primorani ostati doma in jim »država« (kdo pa je država, ljudje dragi?) plača nadomestilo za izpad dohodka. Pa da si je prav fino spočiti telo in duha in ne razmišljati, kako bo jutri. Potem se zalotim v razmišljanju, da sama morda pretiravam v skrbi za jutri vseh nas, ne le za svojega. Ker mi ni vseeno, da nečak, četrtošolec, že tretji mesec ostaja sam doma, brez družbe sošolcev. In čeprav se njemu samemu na trenutke morda zdi čisto fino poležavati v viseči mreži, sama dobro vem, da to zanj nikakor ni dobro. Ljudje smo socialna bitja in kot taki ustvarjeni za druženje. Koliko je v Sloveniji v tem trenutku otrok, ki trpijo za štirimi stenami neizrekljivo duševno in telesno nasilje? Eden sam je preveč, pa se bojim, da jih je več kot »le« eden.

Rada bi bila torej odprtega duha, razumevajoča, strpna, sprejela različna mnenja, a ne razumem tistih, ki jih ni ta epidemija niti malo skrbela. Poznam namreč posameznike, ki ne odprejo dnevnega časopisa, ne spremljajo radia ali televizije in nimajo najmanjšega pojma, kaj se dogaja v državi. Ne vedo, zakaj bi sami morali nositi masko ali si razkuževati roke, paziti na zdravje svojih staršev. Ne skrbi jih, kaj bo, če ostanejo brez službe, in na mojo privzdignjeno obrv pravijo: »Bo že. Še vedno je bilo.« Pa bo res? Kaj pa tistih deset tisoč, ki so pristali na zavodu za zaposlovanje? In tisti, ki še bodo?

image
Kaj pomanjkanje družbe sošolcev pomeni za devetletnike?Kaj pomanjkanje družbe sošolcev pomeni za devetletnike? FOTO: Uroš Hočevar/Delo


Želim si ostati optimistka, ker si rada zamišljam, da sem takšna po naravi, a mi je naporno delo preteklih dveh mesecev morda pobralo nekaj moči, na drugi strani pa odprlo oči, kaj se dogaja v naši družbi in kdo vse jo sestavlja. Različni posamezniki, se razume, ki pa bolj kot na vse druge gledajo nase. In tega se bojim. Bojim se, da je epidemija koronavirusa drastično potisnila v ospredje to, da vsak gleda le nase in na lastno korist. Kam bomo na tak način zapluli? Prav nič mi ni všeč ta lahkotnost bivanja, ki se jo gredo nekateri.

Seveda nas panika v slehernem trenutku dneva in obsedno stanje ne bosta nikamor pripeljala, a če kdaj, je zdaj čas za poglobljen razmislek, kaj bo jutri, pojutrišnjem in dan zatem z nami. Z našo družbo. Kaj bo z mediji, tiskom, kaj s turizmom oziroma gospodarstvom nasploh. Kako bomo odslej potovali, si gledali v oči? Kaj pomanjkanje družbe sošolcev pomeni za devetletnike? Kaj bo z vsemi agencijskimi delavci, ki so čez noč ostali brez dohodkov? Kaj bo s kulturo, z umetnostjo? Zakaj je na stranskem tiru?

Vprašanj je veliko, jasnih odgovorov skorajda ni. Morda bi bolje spala, če bi se zmogla pretvarjati, da bo vse v redu in da se bo svet čez mesec ali dva povrnil v stanje pred epidemijo. Ker se ne znam, se namesto tega sprašujem. Berem. Razmišljam. Razmišljam preveč. In od tega postajam utrujena. Od skrbi, kaj bo z našo prihodnostjo, če …

Če ne bomo vsaj za spoznanje odprli oči in začeli razmišljati. Da nismo sami na svetu, da so tu drugi, ki potrebujejo podporo, pomoč. Da službe v naročje (večinoma) ne letijo same od sebe, da bomo sredstva, ki jih je zdaj (dokaj) radodarno delila vlada, odplačevali še dolgo. Predolgo. Razmišljajmo. Vsaj malo. Ker nismo sami na svetu.