Nika Perunović, Patetico: »Na odru pojem iz srca, drugače ne znam«

Pevka, ki s svojim vokalom povzroča razdor med poslušalci, o renesansi benda, ki se je po več kot desetletju vrnil z novim albumom.

Objavljeno
09. julij 2015 16.48
Jana Zupančič Grašič, Nedelo
Jana Zupančič Grašič, Nedelo

Vse je v redu z mojo dušo, sliši na ime novi album skupine Patetico, ki je bila pred več kot desetletjem, če si izposodimo besedilo ene njenih svežih pesmi, tu na kratko, da se je potem za dolgo poslovila. Na nesrečo poslušalcev, ki so njihovo takratno, ilegalno razširjeno zbirko unikatno aranžiranih priredb nemudoma posvojili. Zdaj so znova tu, in to predvsem na pobudo Nike Perunović, ki daje Pateticu s svojim glasom najbolj prepoznaven pečat.

Dobili sva se na idiličnem travniku ob Dravi, le malenkost stran od pomola in otočka, na katerem je pred časom s preostalimi člani skupine pozirala za novo ploščo. Malo čez deseto uro dopoldne nekoliko zadržano z globokim glasom pozdravi z dobro jutro, nato se, zleknjena v polležalnik, ob črni kavi in na roke zviti cigareti sprosti. »Drava in Pohorje – to je moj svet za odklapljanje,« pravi in z nasmehom doda, da »danes ne delam, le intervju imam«. Teh je, zlasti od maja, ko so po več kot desetih letih izdali ušesom zelo všečno ploščo, tokrat zgolj z avtorsko glasbo, kar precej. »To je bila kreativna pavza,« igrivo opiše obdobje, v katerem je skupina bolj ali manj veljala za odpisano.

A ravno Nika, ki jo je pri rosnih 19 letih nenadni uspeh Patetica tako presenetil, da je želela ustaviti konje in se raje posvetiti študiju likovne pedagogike, je bila zdaj tista, ki je zgrabila vajeti, zbobnala na kup »pubece« in vztrajala pri tem, da morajo skupaj še kaj narediti. In so se strinjali: profesionalni glasbeniki Dejan Berden na klavirju, Ciril Sem na bobnih, le prejšnjega kontrabasista Matjaža Krivca je z bas kitaro zamenjal Tadej Krampl, medtem ko je moral idejni vodja prvega projekta, Rok Vilčnik - Rokgre, ki neutrudno piše, zgolj nekoliko pobrskati po svoji skladovnici še ne uglasbenih pesmi in narediti izbor.

Potem se je začelo. Nika je besede po svoje spravljala v melodijo in jih pošiljala do fantov, ti so vanje vdihnili tisto, kar sami najbolje znajo, nato se je na vajah kaj odvzelo, drugo dodalo, kaj spremenilo, dokler z aranžmajem niso bili zadovoljni vsi. »Moram priznati, da sem bila tokrat, ker je šlo za avtorske reči, bolj sitna kot sicer. Točno pač veš, kaj želiš slišati, in pri tem vztrajaš.« Sicer sploh ne vadijo tako pogosto, kot bi kdo pričakoval, »fantje so vpeti še v druge projekte, tako da nas je dobiti na kupu prava umetnost«. Tudi sama je vsa ta leta dokaj redno nastopala; šansonirala s pianistom Dejanom Berdenom, s katerim sta uglasbila poezijo Frana Milčinskega - Ježka, sicer pa nastopata kot Duo harmoNika, nastopila je z Bossa de Novo na njihovi turneji po Sloveniji, medse jo je večkrat povabila tudi švicarska skupina Duša Orchestra. »Šefe Goran Kovačević je rekel, da imam točno takšen glas, kot ga potrebujejo. Če imamo to v družini? Babica je lepo pela, sicer pa je bil ati akademski kipar ...«

Predalčkarji jo radi primerjajo z velikimi glasbenicami. »Seveda mi godi, ko v zvezi z mojim glasom omenjajo imena, kot so Billie Holiday ali Janis Joplin, še zlasti ker sem bila v srednji šoli res prava 'hipurka' in je bila Janis povsem moja. Ne vem pa, kaj imava skupnega z Björk, ki je sicer res odlična glasbenica … No, tudi Billie mi je bila najprej tuja, ko pa sem se poglobila vanjo, sem našla tisto nekaj … Obe pojeva, kakor da bi bili nekoliko pijani …« (Smeh.) Prizna, da vadi manj, kot bi morala, podobno je s klavirjem, ki ga igra že od malega, »a nisem dovolj dobra, ker se vaji nikoli nisem dovolj posvetila. No, opevam se dokaj redno, kar je nuja, saj imam zgoraj tenki, skoraj piskajoč glas, spodnji pa je topel in na novem albumu smo lovili harmonijo med obema. Sicer pa najbolj kakovostno vadiš predvsem na koncertih.«

Vse se sliši

Ravno njeno petje dela Patetico še bolj posebnega, kot je: izvirni so že zaradi svojega sloga, kombinacije zelo poslušljivega džeza, kabareta, šansona in še česa, nezamenljivi pa predvsem zaradi Nikinega vokala. A ravno ta povzroča razdor med poslušalci – med tistimi, ki njen na trenutke globok in prodoren, nato pa skorajda otroško nežen glas preprosto vzljubijo, in tistimi, ki je žive ne morejo slišati. Toliko v opozorilo, da Nika na drugem albumu zveni bolj zrelo, manj »punčkasto«, zato se prepričani nasprotniki morda ne bodo tako zelo opekli, če bi ji dali drugo priložnost …

»A naj vsak posluša, kar mu prija, izbire je več kot dovolj. Jaz pojem točno tako, kot pojem, ne znam drugače. Petje dojemam kot nekaj, kar prihaja iz srca, zato mi je prenarejanje na odru, kot ga izvajajo nekateri, povsem mimo. Na odru sem to, kar sem tudi zunaj njega. No, morda poskušam čustveno prtljago pustiti v zaodrju, ker ni prav, niti profesionalno, da jo vlačiš s sabo na oder. Ker se, konec koncev, to lahko tudi sliši, ne samo opazi.« To, kot pravi, sama sliši, ko posluša njihov prvi album. »Zgodilo se je dva tedna po tistem, ko sem izgubila atija. In ta čustva je razbrati tako v izgovarjavi besed kot v petju. Sem zelo čustven človek, čustva rada dajem na prvo mesto, kar ni vedno najbolje …«

Uradni prvenec z naslovom Patetico so izdali šele leta 2006, a se je že dve leti prej med ljudmi širil ilegalni posnetek njihovega koncerta, ki ga je v mariborskem Jazz klubu Satchmo menda bendu za hrbtom posnel eden od tehnikov in ga spustil v javnost. »Zakaj bi to naredili načrtno, če pa potem nismo nič zaslužili?! Lahko bi ga uradno prodajali in vsaj nekaj imeli od tega,« odgovarja Nika na različne teorije, da je bilo vse to del namerne promocije. Po turbulentnem začetku so tako nekaj časa dvigali prah, nato pa poniknili. Patetico je bil tako in tako mišljen kot enkratni, plačani projekt z najetimi glasbeniki, ki naj bi se nato razšli.

Znova na kupu

Zdaj so se spet našli. In čeprav so (bili) bolj narazen kot skupaj, so v studiu znova dokazali, da so profesionalci. »Za snemanje smo si rezervirali tri dni, končali pa v dvanajstih urah. Res smo bili pridni,« je dejala Nika. Težko verjeti glede na slišano, dejstvo pa je, da so v teh letih vsi dozoreli, kar pa ne pomeni, da v Vilčnikovih pesmih ni prostora za humor – ravno nasprotno, na trenutke s svojo duhovitostjo spomni na Zorana Predina, in kot poudari Nika, ki ne more skriti spoštovanja do plodnega pisca in iskalca lepega, »zna Rok s preprosto poezijo na privlačen in neprisiljen način priti do človeka«. Predina spoštuje, hkrati pa pomiluje zaradi dejstva, da »so ti glasbeniki včasih resnično živeli od glasbe, zdaj pa se morajo tako mučiti. Razmere so precej slabše kot pred desetimi leti. Organizatorji nimajo denarja, a tudi če ga imajo, ga morajo cel kup dati državi in za organizacijo prireditve po nenormalno velikih zahtevah. Tako nikomur ne ostane ničesar, mi pa preprosto nočemo privoliti v igranje za minimalne zneske. Tudi zato ob petju delam, da se ne sekiram preveč, poleg tega preprosto nisem dovolj ambiciozna, da bi se kar sama ponujala naokoli. Razmišljam, da bi si morda res omislila kakšnega menedžerja ... Je pa res, da imam zelo specifičen vokal, tako da ne morem sodelovati z veliko bendi, zlasti ne v mali Sloveniji.« Za preživetje tako že dolga leta dela kot natakarica. »Nič se ne morem pritoževati, saj se nihče od gostov ne vtika vame, zdi se mi, da so nekako ujeti v svoje vedno ene in iste filme, kjer se v glavnem kritizira, jezi na ves svet …«

Sama se sprošča v naravi, med pohajkovanjem s fantom, tudi s poslušanjem glasbe. »Odprta sem res za skoraj vse, razen za narodno-zabavne viže, čedalje več pa posegam po klasiki, ki ni tako nasičena in vsiljiva.« Tako, skorajšnja teta dvojčkoma, deluje tudi sama: umirjena, čedna. Pravi sicer, da ni lepa, zato se ji zdijo primerjave z igralko Pio Zemljič neutemeljene. Se pa za koncerte rada lepo obleče. »Razmišljam, da bi si začela sama šivati, ker res težko najdem nekaj, kar mi ustreza. Vodilo mi je, da se v obleki dobro počutim. No, ko sem pred časom nastopala sredi Zagreba in videla vse te lepe urejene ženske, je dober občutek hitro splahnel …« Pod odri je včasih tudi sama. »Pred kratkim sem bila na Van Morrisonu, od Slovencev pa mi je največji car Magnifico. Z njim bi res rada kdaj kaj delala. Na njegovih koncertih si ne morem kaj, da ne plešem kot nora in vpijem: 'Schatzi!!'« Zdaj ko je plošča zunaj, bodo več koncertirali tudi sami: 20. avgusta v Rušah, dan pozneje v Mariboru, 28. avgusta v Medani, septembra menda tudi v Ljubljani.