Nismo le prvaki v košarki, ampak tudi v boju proti debelosti

Smo edina država, ki se lahko pohvali s sistemom, kot je SLOfit, hkrati pa ena redkih, ki jim je uspelo omejiti pojav debelosti med otroki.

Objavljeno
09. december 2017 13.00
Posodobljeno
09. december 2017 13.00

»Oče« SLOfita, dr. Janko Strel

Zdaj že upokojeni profesor Univerze v Ljubljani je ustanovitelj sistema Športnovzgojni karton, zdaj vse bolj poznanega kot SLOfit, ki mu je namenil večino svojega štiridesetletnega raziskovalnega in strokovnega dela, pa tudi presečne študije ARTOS, v okviru katere Fakulteta za šport od leta 1970 spremlja trende sprememb v življenjskem slogu slovenske šolajoče populacije. Raziskovalne izsledke mu je uspelo učinkovito prenesti v prakso in med drugim doseči več ur športa v šolskem sistemu, vpeljati dodatne programe, izboljšati normative o številu učencev v vadbeni skupini in izboljšati učno okolje z gradnjo več kot sto športnih dvoran. Za svoje raziskovalno in strokovno delo na področju športa otrok in mladine je prejel najvišje priznanje svetovnega združenja športnih pedagogov (FIEP) in najvišje državno priznanje na področju športa, Bloudkovo nagrado.

Te dni mineva 30 let od uvedbe športnovzgojnega kartona (SLOfit) v vse slovenske šole. Analiza omogoča celovit in zanimiv vpogled v spremembe telesnega in gibalnega razvoja šolarjev. Smo edina država, ki se lahko pohvali s takim sistemom, hkrati pa ena redkih, ki jim je uspelo omejiti pojav debelosti med otroki. Vendar dr. Gregor Starc opozarja, da nas čaka še veliko dela.

V torek so 30-letnico nacionalnega sistema SLOfit, ki ga je v slovenske šole uvedel dr. Janko Strel s sodelavci, počastili s slavnostno akademijo. Razlogi za veselje vsekakor so, saj se znova kaže, da je SLOfit pravo nacionalno bogastvo, in to ne le podatkovno, ampak tudi kot platforma za uvajanje in spremljanje ukrepov, ki prinašajo spremembe na bolje. Da je Slovenija dober zgled in bi lahko na podlagi njenih izkušenj sprejemali politične odločitve tudi v drugih članicah EU, so potrdili prejšnji teden v Luksemburgu. Poleg programa Zdrav življenjski slog (ZŽS) in načina, kako se Slovenija uspešno spopada z debelostjo otrok in telesno nedejavnostjo, je dr. Gregor Starc sistem SLOfit tam predstavil skupini za prehrano in telesno dejavnost pri evropski komisiji. A kljub temu, da od leta 2011 ugotavljamo stabilen trend zmanjševanja debelosti, otroci in mladina niso v tako zavidljivem stanju, kot bi si želeli. Tudi zaradi staršev, ki jim ne zagotavljajo dovolj gibanja in raznovrstne kakovostne hrane.

Če strnete glavne ugotovitve primerjave otrok pred tridesetimi leti in danes ...

Do sredine 90. let so se gibalne sposobnosti naših otrok izboljševale, v naslednjih petnajstih letih so se zgodile izjemne spremembe v njihovem življenjskem slogu, saj se je na eni strani njihov gibalni življenjski prostor zožil na bližnjo okolico doma in satelitske lokacije, na katere jih vozijo starši na vadbo in druge dejavnosti, njihov prosti čas pa je zasedla zabavna elektronika. Še posebno so te spremembe prizadele gibalni razvoj fantov, medtem ko je vse večja emancipacija deklet v športnih dejavnostih, ki jim prej niso bile dostopne, ta negativni trend ublažila. Zaradi tega so deklice danes bolj gibalno učinkovite, kot so bile njihove mame, fantje pa so v povprečju še pod ravnjo svojih očetov, a se ji približujejo. Najbolj se je na splošno izboljšala moč trebušnega mišičja, največji padec pa se je zgodil v eksplozivni moči nog ter moči rok in ramenskega obroča. Ampak tudi ti dve gibalni sposobnosti se izboljšujeta.

Razlike so tudi po regijah?

Najbolj gibalno učinkoviti so šolarji na Gorenjskem, v Posavju in na Goriškem, veseli tudi, da raste delež res vrhunsko gibalno učinkovitih otrok. Tudi na ravni EU so slovenski otroci v vrhu; sicer je rezultate težko primerjati, ker v drugih državah nimajo take podatkovne baze, kot je SLOfit, se pa lahko primerjamo na primer v skoku v daljino z mesta, kjer že povprečna slovenska deklica skoči dlje od povprečnega fanta v EU. Gibalno najmanj učinkoviti so šolarji v Zasavju in Pomurju in kljub napredku bo potrebnih še kar nekaj let intenzivnega dela, da dosežejo slovensko povprečje. Velik del otrok je tudi manj vzdržljiv, kar negativno vpliva na njihovo zdravje in šolsko uspešnost. Porazne rezultate imajo tudi – z izjemo gimnazij – srednješolci, zlasti s poklicnih šol, kjer je obseg športne vzgoje manjši. Zadeva je tako pereča, da so pogosto gimnazijke močnejše in hitrejše od fantovskih vrstnikov s poklicnih šol, kar je sprto z običajnim vzorcem gibalnega razvoja.


Foto: Mavric Pivk/Delo

Ministrstvo za šolstvo že išče rešitve za to, tudi s programom Mladi za mlade, sicer pa, kakor poudarjate, so se pri nas razmere izboljšale po letu 2010 predvsem zaradi uvedbe programa Zdrav življenjski slog (ZŽS) v osnovne šole?

Leto 2011 je bilo tako z vidika gibalne učinkovitosti kot z vidika čezmerne prehranjenosti prelomno. Izboljšanje dejansko sovpada z uvedbo programa ZŽS in dvema dodatnima urama športne vzgoje. Pokazalo se je, da sta ti dve dodatni uri jeziček na tehtnici gibalnega razvoja, a pod pogojem, da sta vodeni na visoki strokovni ravni. Ko je bilo financiranje ZŽS v letu 2016 moteno in so mnoge vadbene skupine na šolah razpadle, se je to še v istem letu pokazalo v poslabšanju gibalne sposobnosti, ustavil se je tudi trend padanja čezmerne prehranjenosti na populacijski ravni, v letu 2017, ko je projekt spet potekal nemoteno, pa se je vse izboljšalo. Dokazali smo, da lahko z uro športne vzgoje vsak dan začnemo dvigovati gibalno učinkovitost, po naših izračunih pa bi nam s tem uspelo debelost namesto za osem znižati za približno 60 odstotkov, kar pomeni, da bi bili v zgolj desetih letih tam, kjer smo bili v začetku devetdesetih let.

Toda evropsko financiranje ZŽS se izteka in že zdaj je bilo premalo sredstev, da bi ga lahko izvajali na vseh slovenskih šolah. Kako se bo to reševalo v prihodnje?

Ravnokar poteka eksperiment, s katerim se bo poskušalo ugotoviti, kako bi bilo mogoče ta program vpeljati v prenovljeni koncept razširjenega programa osnovne šole. Rešitve gredo v smeri, da bi dve dodatni uri uvrstili v razširjeni program, a bi bili znotraj tega obvezni. Ministrstvo za šolstvo je poleg tega naklonjeno naši pobudi, da bi vse učence že od prvega razreda naprej vsak dan poučevali športni pedagogi, s čimer bi nam šel boj z debelostjo otrok zagotovo še bolje od rok. In če bi se naše gospodarstvo zavedalo, da je ura športne vzgoje na dan edino trdno zagotovilo, da se bo delovna učinkovitost naše bodoče delovne sile povečevala, bi samo ustanovilo fundacijo, ki bi plačevala za dodatni dve uri gibanja. Po naših izračunih bi vložek 50 evrov na leto na otroka za dodatni dve uri športne vzgoje na teden delodajalcem prinesel 140 evrov čistega presežka na leto na bodočega delavca, pa četudi bi se zaradi boljše gibalne učinkovitosti delovna učinkovitost povišala le za odstotek, kar je res malo. Zdrav življenjski slog nam je pokazal, da so otroci, ki so bili vključeni v ta program, zaradi dveh dodatnih ur vadbe na teden svoje gibalne sposobnosti izboljšali tudi za pet odstotkov v primerjavi s tistimi, ki niso bili.

Bi lahko pozitivne spremembe pripisali tudi večji ozaveščenosti staršev, da po tolikih letih opozarjanja bolj vplivajo na prehranjevalne in gibalne navade otrok?

Seveda imajo svojo vlogo pri zmanjševanju debelosti otrok tudi starši, ki se vse bolj zavedajo, da je otrokom treba zagotoviti dovolj telesne dejavnosti. Vseeno pa se ne gre preveč zanašati nanje, saj jih žal še veliko otrokom dovoli ure sedenja pred zasloni in valjanja po kavču, pri čemer se ne zavedajo, da je to »ugodje« zelo velika medvedja usluga otrokom. Trend naraščanja debelosti pri nas sovpada z eksplozijo ponudbe nekakovostne hrane z zahoda in porastom družin z enim samim otrokom, in te so praviloma bolj zaščitniške do otrok; preprosto povedano, bolj pridno jih hranijo in jim bolj omejujejo gibanje.

Na srečo pa so starši vse bolj izobraženi in ravno izobrazba staršev je v Sloveniji tisti dejavnik, ki je najbolj pozitivno povezan z gibalno dejavnostjo otrok. Tako spet pridemo do šole in ugotovimo, da je šola v preteklih letih sama ustvarila vse bolj ozaveščene starše, ki se zavedajo pomembnosti gibanja za zdrav razvoj otroka. Zaradi tega menim, da so učitelji v naših šolah boljši varuhi javnega zdravja kot zdravstveni delavci, ki so usmerjeni predvsem v zdravljenje, in boljši spodbujevalci gospodarstva kot gospodarstveniki, ki jih zanima zgolj dobiček.


»Oče« SLOfita, dr. Janko Strel. Foto: Jože Suhadolnik/Delo

Tudi v Luksemburgu so bili navdušeni nad slovenskim načinom spopadanja z debelostjo otrok in sistemom SLOfit.

Moje osnovno sporočilo evropski komisiji je bilo, da je za uspešen boj z debelostjo otrok treba podpreti politike za spodbujanje zdravega prehranjevanja in gibanja. Ves razviti svet se je namreč zadnjih dvajset let ukvarjal skoraj samo s tem, kako ustaviti debelost s pomočjo prehrane. Po vseh teh letih javnozdravstvenih porazov, ko debelost po svetu kljub ozaveščenosti o prehrani še vedno narašča, rezultat pa so generacije otrok, ki svojo težo uravnavajo z odrekanjem hrani namesto s povečano porabo zaradi več telesne dejavnosti, je čas, da tudi visoka politika prizna, da brez gibanja ne gre. In da lahko le s povečanjem telesne aktivnosti računamo na preobrat, kakršnemu smo priča pri nas. Zaradi tega in sistema SLOfit so nam tudi nekako priznali, da nismo le evropski prvaki v košarki, ampak smo prvi tudi v boju proti debelosti otrok.

A kakor ste že večkrat poudarili, je dela še veliko.

Seveda bo boj še dolg, saj se lahko pohvalimo le s šestimi leti pozitivnih trendov, v katerih nam je delež debelih otrok uspelo znižati le za slabih osem odstotkov, pred tem pa je bilo obdobje 18-letnega naraščanja debelosti, ko se je ta povečala za več kot 300 odstotkov. Upad je na splošno tudi bistveno počasnejši, kot je bilo prej naraščanje. Treba pa je vedeti, da v Sloveniji obstaja skupina morbidno debelih otrok, pri katerih šele od letos zaznavamo minimalni upad. Imamo pa prednost pred drugimi državami EU, ker vemo, kako se problema učinkovito lotiti. Slovenija je tako dober zgled in naše izkušnje bi bile lahko podlaga za politične odločitve tudi v drugih članicah EU, bo pa to lahko za marsikatero državo pomenilo frustracijo, ker bodo morale dobro razmisliti o celotni organiziranosti izobraževalnega sistema, o šolski športni infrastrukturi in tudi o kompetentnosti kadrov, ki delajo z otroki v šolah. Mi smo v prednosti tudi zaradi tega, ker imamo najbolje izobražene športne pedagoge v Evropi.

Me pa žalosti dejstvo, da je evropska komisija v Akcijskem načrtu EU za preprečevanje debelosti otrok v obdobju 2014–2020 povzela zares neambiciozni cilj Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), po katerem naj bi članice v tem obdobju zagotovile zgolj, da se debelost populacije ne bi povečala. To kaže na veliko nemoč in pomanjkanje vere v to, da jo je mogoče dejansko izkoreniniti, ljudje pa so dobili občutek, da je obstoječe stanje zadovoljivo. Zelo sem bil razočaran, ko sem videl, da so bili na drugih področjih cilji WHO bistveno bolj ambiciozni. Umrljivost zaradi raka, srčno-žilnih bolezni, diabetesa in kroničnih respiratornih bolezni bi radi zmanjšali za 25 odstotkov, kar za 50 odstotkov bi radi povečali delež ljudi, ki bi jim svetovali in jih zdravili z zdravili za preprečevanje srčnih napadov in kapi, kar za 80 odstotkov bi radi povečali dostopnost generikov za zdravljenje nenalezljivih bolezni ... Pri debelosti pa si niso drznili napisati niti odstotka izboljšave. Ko sem videl te cilje, me je spreletel zelo nelagoden občutek, da bi imela morebiti tudi debelost pripisan kakšen bolj ambiciozen cilj, če bi se jo dalo zdraviti s farmacevtskimi sredstvi. A zanjo sta edino učinkovito zdravilo dovolj gibanja in normalno prehranjevanje. Seveda pa od tega multinacionalke ne morejo pobrati dobička, razen če zaračunajo kisik, ki ga dihamo.

Tudi sami ste vključeni v WHO, in sicer kot svetovalec v Iniciativi za nadzor debelosti otrok (COSI). Kakšne so napovedi za prihodnost?

Iniciativa se je razvila v učinkovito delovno skupino, ki ji je uspelo vzpostaviti sisteme za spremljanje debelosti mlajših otrok v velikem številu držav, in to brez kakšne resnejše finančne spodbude. Sicer pa se strinjamo, da nas čaka še dolgo obdobje zelo intenzivnega dela, če bomo po vsej Evropi želeli ustaviti naraščanje debelosti, in še več, če bomo želeli vsem otrokom dati enake možnosti. Tudi pri nas so otroci iz deprivilegiranih okolij v bistveno slabšem položaju, ampak imamo vsaj način, kako priti do njih – prek šole. Tam so deležni enakovredne obravnave in imajo na voljo enako količino športne vadbe kot vsi drugi, v državah, kjer je šolstvo privatizirano, pa hodijo elite v elitne šole, kjer starši lahko bogato plačajo, da imajo njihovi otroci najboljše učitelje, najboljše telovadnice, največ športne vzgoje. In v teh državah se neenakost zrcali v debelosti. Pri nas se česa takšnega ne smemo iti. Preprosto nas je tako malo, da je vsak otrok pomemben in morajo vsi imeti vse najboljše za razvoj. To pomeni prizadevanja, da našo javno šolo še izboljšamo, da ponudimo učiteljem boljše pogoje za delo, učencem pa boljše možnosti za učenje z dovolj gibanja. Dovolj smo bogati, da si to lahko privoščimo, in prerevni, da tega ne bi storili, saj bo cena na koncu previsoka. Ker če bomo ubrali drugo pot, bomo postali Amerika. Temna plat Amerike.

V Sloveniji so se razmere popravile tudi v deprivilegiranih okoljih, torej je več gibanja učinkovito tudi pri prehranjevanju z manj kakovostno hrano?

Če porabiš več energije, kot je zaužiješ s hrano, gre telesna masa navzdol. Tukaj ni nobenih velikih skrivnosti. Rešitve so boleče enostavne in povsem razumljive tudi majhnim otrokom. Seveda pa se zaplete pri kakovosti hrane. Ljudje so danes zmedeni. Veliko let smo bili bombardirani s svarili o škodljivosti maščob, potem sladkorjev, potem soli, hrano smo začeli dojemati kot sovražnika namesto kot užitek. Mislim, da smo preobremenjeni z napačnimi dimenzijami prehrane. Javna debata je namreč preobremenjena s kalorično vrednostjo hrane in količino, dejansko bi se pa morali pogovarjati o drugih stvareh. Mislim na vsebnost pesticidov, herbicidov, gnojil in hormonov v hrani, ki jo uživamo, še posebno pa o vsej plastiki, v katero sta hrana in pijača zapakirani. Zelo malo namreč vemo o učinkih teh dejavnikov na naraščanje telesne mase zaradi motenja hormonskega sistema, ki vpliva na telesni razvoj in presnovne procese, mogoče pa je, da sestava in količina hrane nista odločilna dejavnika debelosti, kar se tiče prehrane, in je zraven še nek itretji dejavnik X. Vsekakor pa je pri hrani zame dober nasvet le »jej raznovrstno in zmerno, v hrani pa uživaj«.


Foto: Mavric Pivk/Delo

A pri nas so tudi čezmerno prehranjeni otroci fit?

Naše vsakoletne analize kažejo, da nam je po velikih preizkušnjah, ki jih je v življenjski slog otrok prinesla sodobna sedeča tehnologija v 90. letih, v letu 2011 uspelo na pozitivne tirnice spraviti tudi gibalno učinkovitost. Delež nizko gibalno učinkovitih otrok upada hitreje kot delež čezmerno prehranjenih, kar lahko pomeni dvoje. Morda pri nas tudi čezmerno prehranjeni otroci postajajo vse bolj fit ali pa ima velik del otrok, ki jih razvrščamo med čezmerno prehranjene, dejansko visoko mišično in ne maščobno maso. Mislim, da je drugi scenarij bistveno bolj verjeten, nekaj resnice pa je tudi v prvem.

Naši otroci bodo bolj fit le s povečanjem količine, pogostnosti in trajanja telesne dejavnosti. Zato moramo resno razmisliti, kako jim omogočiti, da spet dobijo nazaj izgubljene zelenice, ki smo jim jih odrasli ukradli z avtomobili in pozidavo. Razmisliti moramo tudi o tem, kako jim omogočiti, da dobijo nazaj izgubljeni prosti čas, ki smo jim ga z ambicijo vzgoje superotrok in ponudbo cenene elektronske zabave ravno tako ukradli odrasli. Za vse ovire in težave otrok smo torej krivi samo odrasli, in če mi ne poskrbimo za ustrezne možnosti, so pretežki otroci odraz našega poraza, ne njihovega. Mogoče bi vsem skupaj zelo koristilo, če bi najprej odrasli postali bolj telesno dejavni in bi zaradi tega naši možgani bolje delovali. Zdaj se namreč zdi, da se, čeprav toliko vemo o koristnosti telesne dejavnosti, še vedno nismo ničesar naučili ...

Ravno letos ste na primeru ene od šol iskali povezavo med gibanjem in učno uspešnostjo. Kaj ste ugotovili?

Naj najprej povem, da Slovenija v zadnjih letih dosega tudi precej boljše rezultate na testih PISA (program mednarodne primerjave dosežkov učencev, op. p.). Ko smo primerjali rezultate testa z rezultati izboljšane gibalne učinkovitosti, se je pri dekletih pokazalo skoraj 100-odstotno prekrivanje, pri fantih pa le za malenkost odstopanja. To povezavo potrjuje tudi študija, o kateri sprašujete: identificirali smo 50 gibalno najbolj učinkovitih in 50 gibalno najmanj učinkovitih otrok. Pokazala se je zelo prepričljiva slika, da so gibalno neučinkoviti otroci tudi učno neučinkoviti. Ekonomski status družine sploh ni kazal povezave z učno uspešnostjo, gibalna učinkovitost pa. To pomeni, da ima lahko otrok »zanemarjen« življenjski slog ne glede na to, iz kakšnega okolja prihaja, zanemarjenost na enem področju pa se navadno kaže v zanemarjenosti tudi na vseh drugih področjih. Povedano drugače, brez ustrezne telesne dejavnosti se tudi možgani otroka ne razvijajo optimalno. Z več gibanja nismo zagotovo pametnejši, smo pa z manj gibanja zagotovo neumnejši.

Torej za konec?

Otroci potrebujejo več gibanja, manj sedenja, več igre, manj domačih nalog, dedek Mraz in Božiček pa naj namesto nove tablice ali pametnega telefona ter virtualnih prijateljev prineseta športne rekvizite in prave prijatelje, s katerimi lahko skupaj trgamo superge in žoge.