Njegova ljubezen so enice

Roberto Kolobarič: Doma tam, kjer ena in ena nista dve, ampak ena: v računalništvu.

Objavljeno
27. junij 2015 21.43
Dijak STPŠ Trbovlje. Trbovlje 21. maj 2015.
Polona Malovrh, Trbovlje
Polona Malovrh, Trbovlje

Mladi profesor računalništva Roberto. Namesto s kredo in gobico z obvezno miško in »kompom« pred polnim razredom navdušene mularije, ki ji gre po glavi vse drugo kot šola. Profesor Roberto pa potrpežljivo, dvakrat, trikrat, če je treba, ponovi isto, isto, isto ...

Prav lahko si je čez pet let predstav­ljati mladega Trboveljčana, zdaj še dijaka 3. c trboveljske Srednje tehniške in poklicne šole (STPŠ) Roberta Kolobariča, smer tehnik računalništva, letnik 1997, kako v mlade glave s širokim nasmehom vtepa računalniško znanost.

»Nimam ne primorskih ne italijanskih korenin,« se ob vprašanju, kako to, da ni Robert, zakaj je tako mediteransko mehko Roberto, smeje – Roberto. »Sem pač Roberto, za prijatelje Robi. Spontan izbor mojih staršev, ker nisem bil načrtovan. Moram se strinjati z njim.«

Šolo si je izbral enako spontano kot starši njega. Še preden je zakoračil vanjo, si je prisegel, da bo računalnikar. Še nebo je bilo naklonjeno njegovi zaobljubi. Leto preden se je bilo treba odločiti, v katero srednjo šolo se bo vpisal, so na STPŠ vpeljali program tehnikov računalništva.

Roberto je druga generacija. Če bi se moral še enkrat odločiti, bi se še enkrat za STPŠ. »Več sem dobil, kot sem pričakoval. Sploh ta občutek, da so še na svetu profesorji, ki hočejo dati nekaj več.«

Z izvijačem nad računalnik

Pri petih letih je dobil prvi računalnik. Začel je z igricami, nakar ga je lepega dne, ko je bil sam doma, premagala radovednost: kako vse tiste gibljive podobe sploh pridejo na zaslon in zakaj? Vzel je izvijač in ugotovil, kje se skriva skrivnost. Ko je škatlo odprl, je ugibal: to je najbrž za prikaz, to je verjetno za hitrost, za tistim, česar ni poznal, je pobrskal po internetu. Nato je vse odvito, preden se je mama prikazala na vratih, skrbno sestavil nazaj. In veste, kaj? Vse je še kar delalo, se smeje.

Glede skrivnosti programske opreme mu je oči odpiral – oči. Tudi računalnikar. »Ker izvijač zna v roke prijeti vsak, če realno pomislite. To, kako zadeve nastajajo, pa je vse kaj drugega. Tja noter ne moreš z izvijačem.«

Kako torej deluje računalnik, tako, za neuke moške bralce in za ženske, recimo? Kako razmišlja računalnikar? Roberto se smeje. Tu je doma. Tu se pokažeta njegov »grafični« značaj in pedagoška žilica.

Takole razloži: »Računalnik deluje na principu ničel in enic, a ne kot pri matematiki, kjer je ena plus ena dve. Tu je ena plus ena ena, ena plus nič pa je nič, gre samo za malce drugačno strukturo. Ko to obvladaš, je naprej lahko, iz ničel in enic lahko izpelješ vse.« Khmm ...

Ko govori, se zdi, da pred njim potujejo slike enic in ničel. »Res je, ker sem ful grafični tip človeka. Ni dovolj, da vidim besedilo ali da ga slišim, potrebujem predstavo o tem, kako zadeva deluje.« Na STPŠ je profesor, lani je prišel. Tip profesorja, kakršen, se zdi, bi želel biti tudi Roberto, če ga pot namesto na fakulteto za računalništvo in informatiko morda zanese v pedagoško smer. Ta profesor je vpeljal sistem učenja, ki je prilagojen tipu človeka: vizualnemu, avdio ali grafičnemu tipu. »Najprej je preveril, kakšni tipi sedimo v razredu in kako nam lahko pomaga pri učenju. Letos projekt poteka poskusno. Za vsakogar posebej je razvil okolje za pomoč, kako se kdo najraje uči, kako mu bo to pomagalo v prihodnje … Vsakdo se lahko preveri, ker je aplikacija, ki jo je razvil, generirala opis za vsakega od nas. Tak fitbek je bil ... Res. Vsi smo se gledali.« In? Je njega aplikacija zadela? »Seveda. Čisti grafični tip, brez dvoma,« pokima.

Izkušnje nabiral v projektu Simbioze

Kaj pa psihološki profil? Melanholik? In to zelo potrpežljiv, se smeje.

Izkušnje si je nabiral v projektu Simbioze, računalniškega opismenjevanja starejših. »Starejšemu človeku je teže razložiti take 'mlade' zadeve, kot je računalništvo. Da bi jim jih čim bolj nazorno prikazal, sem najprej uporabil ..., heheh, grafični prikaz.« Kakor da mu je nerodno. Grafika vsenaokrog. Tudi doma? »Vsak dan, pri mlajšem bratu.« V domači praksi je Robertov potrpežljivi profil nenehno na preizkušnji: »Dejansko samo mene razume, ko mu povem, kdaj je šel čez mejo …«

Roberta stvari zlepa ne vržejo iz tira. Prej ga iztirijo ljudje: »Če se mi kdo zameri, je bolje, da me ne sreča več. Sicer ne bi fizično obračunal z nikomer, ker je to bedarija ...«

Se generacija '97 zna postaviti zase, ve, kaj hoče? »Med nami so tudi izgubljeni primeri, ki se nikakor ne najdejo. V šolo pridejo enkrat na teden – počivat. Ampak to ni odvisno od generacije, temveč od posameznika. Pomagamo jim vsi, prilagajajo se jim profesorji, a če ni interesa, jim je nemogoče priti do živega.«

Še slabo leto ima Roberto časa, da se dokončno najde. Iskal se bo nekje med fakulteto za računalništvo in informatiko ter pedagoško fakulteto za računalništvo in tehniko. Vsekakor pa v Ljubljani, kamor že zdaj rad zahaja. »S punco, na kavo,« prizna in doda, da je Ljubljana svet, ki ga ne zanima, kako si oblečen, od kod si, kvečjemu ga zanima, kam greš. In to mu je všeč. Princip enica-ničla torej prevladuje tudi v Robertovem osebnem življenju. »Mešani« princip, ki obvladuje majhna mesta, kjer vsi o vseh vse vedo, mu nekako ne ustreza ...

5 krat 365

Roberto rad razlaga. A rad je tudi inovativen. In njegove sanje o izumih se končujejo tam, kjer obstajajo stvari, ki jih svet še ni videl in jih ne pozna. Morda ga z njimi nekoč seznani prav mirni dijak iz Trbovelj ... In kaj je tisto, česar svet še ni videl? »Tehnologija se razvija iz dneva v dan, tako da bo čez pet let vse drugače – petkrat po 365 dni.«

Kaj pa grafičnemu tipu človeka pomeni videz drugega? »Včasih vara, kot obleka včasih naredi človeka. Kravata na nekom v meni vzbuja avtoriteto in spoštovanje. Človeka vedno najprej identificiraš glede na videz, šele čez čas spoznaš bistvo, ki se skriva pod videzom,« pravi Roberto, ki je do desetega leta zamenjal vsaj deset športov in pristal, kje drugje kot za – »kompom«, virtualnim videzom sveta.

Kako pa je z videzom in dekleti? »Težko bi rekel ... Ker nisem punca ...« Tudi šaliti se zna fant. In resno nadaljuje: »Po mojem da … Obleka pritegne poglede, gotovo. A v to se ne bi spuščal, ker imam punco že tri leta. Pri naju je bilo odločilno zaupanje, kakšen človek je, ali se da z njo pogovarjati, ali je dovolj odrasla,« zrelo pripoveduje Roberto. Je bil pogoj, da je tehnični tip? »Pogoj ni, je pa farmacevtski tehnik.«

Roberto prisega na prijateljstvo – ne glede na barvo kože ali tip človeka. »Samo da je prijazen, spoštljiv do drugih, pa človek že izpolnjuje pogoj za to.« Sliši se preprosto, a včasih ni. Sploh ne v »enospolnem« okolju – razredu najstnikov – brez deklet in z nekaj balkanskega pridiha. »V bistvu se trudimo biti prijatelji. Celo profesorji pravijo, da smo razred, odprt za razlike in različnosti. V treh letih se nismo niti enkrat resno sprli. Morda smo kdaj glasno izmenjali mnenja, a smo si že naslednji dan spet pomagali pri učenju.« Je to zato, ker moški pač enako mislijo? »Prepiri ne nastajajo med spoloma, bolj se mi zdi, da so posledica nasprotij med ljudmi.«

Tudi verovanje v različne bogove neti huda nasprotja med ljudmi. A Roberto je ateist, verovanje v katerega koli boga ga ne moti, ker sam verjame le v tisto, kar vidi. Grafik ...

O šoli pa brez razmisleka

Do srednješolskega sistema je presenetljivo kritičen: »Bolj specifičen bi moral biti. V drugem in tretjem letniku imamo tehniki praktično usposabljanje pri delodajalcu. Šel sem v računalniško podjetje in so mi takoj rekli, da mi ne morejo dati nobenega specifičnega dela, češ da zanj nisem usposobljen. Torej bi nam morala srednja šola dati prav to: ožjo usposobljenost. Učni program preveč sloni le na osnovah, ki smo jih bili deležni že v osnovni šoli. Sploš­nih predmetov je preveč, strokovnih premalo. Takšno spremembo na bolje potrebujemo tehniki. Kajti če ne bom zgodovinar, so zgodovinske podrobnosti zame odveč.«

Svoje stališče podpre s konkret­nim primerom: »V prvem letniku smo se učili urejanja spletnih strani, v drugem in tretjem pa ne več. Nadomestili so jih splošni predmeti. Če bi te omejili in bi se lahko urejanja učili štiri leta, bi se lahko po sred­nji šoli takoj zaposlili kot urejevalci spletnih strani. Samo z znanjem iz prvega letnika pa to ni mogoče.«

Tehniki že po pravilu ne marajo maternega jezika. »Četudi ga kdo ne mara, ga potrebuje. Sicer bo težko povedal svoje mišljenje in razumljivo podal svoj pogled na stvari. Svoje mišljenje pa ima vsak, tudi tisti, ki ne obvlada najbolje slovnice in jezika ...« Roberto obvlada oboje: ima svoje mišljenje in tudi ubesediti ga zna. Le življenje, pravi, ga je naučilo, da premisli, preden reče: »Velikokrat mi je bilo žal prehitro izrečenega. Zdaj sem raje najprej pet minut tiho, pa potem povem, kar mislim.«

In kaj misli o STPŠ? Za odgovor ne potrebuje niti minute. »V šolo ne hodim samo sedet, vmes ponesreči malo zaspat in čim prej domov. Z veseljem prihajam sem,« zagotavlja grafični oblikovalec in urednik šolskega časopisa, nakar pomolči, se zamisli in ob širokem nasmehu pomenljivo doda: »Na vsebino časopisa pa ne vplivam ...«