»Nočemo cistern, hočemo vodo iz pip«

Novak in Branko Hudorovič tožita državo na evropskem sodišču za človekove pravice, na katerem zahtevata vodo iz pipe.

Objavljeno
30. september 2016 18.49
Bojan Rajšek
Bojan Rajšek

Romi v Goriči vasi v občini Ribnica nameravajo s hvaležnostjo odkloniti darilo vlade, ki naj bi jim prihodnji teden pripeljala cisterne z vodo. Številna romska družina Dunje Kočevar in Ljube Novaka iz Dobruške vasi v občini Škocjan, ki so zapustili tamkajšnje romsko naselje in si postavili skromen bivalni objekt na zemljišču Nature 2000, pa komaj čakajo, da vlada uresniči sklep in jim omogoči dostop do vode. Novak in Branko Hudorovič sicer tožita državo na evropskem sodišču za človekove pravice, na katerem zahtevata vodo iz pipe.

Vlada je na dopisni seji pred nedavnim sklenila, da bo namenila 30.000 evrov za takojšnjo zagotovitev dostopa do pitne vode tam živeči romski skupnosti, ker da je »zdravje ljudi resno ogroženo«. Hkrati bo zagotovila prevoz vode v obe romski naselji v Dobruški vasi in romsko naselje v Goriči vasi.

Dostop do pitne vode za vse

Branko Hudorovič iz Goriče vasi, ki je neformalni vodja približno 150 prebivalcev v tamkajšnjem romskem naselju, se sprašuje, zakaj je država ravno zdaj spoznala, da živijo v katastrofalnih življenjskih razmerah. »Mi ne potrebujemo cistern z vodo, ampak prosimo in zahtevamo vodo iz pipe,« je dejal in nas popeljal na ogled 5000-litrske cisterne, v kateri se zbira deževnica, ki jo nato vsi Romi uporabljajo za pranje perila in sanitarije. Za pitje uporabljajo vodo iz manjše plastične cisterne, ki je nameščena na prikolici in jo skoraj vsak dan napolnijo s svežo vodo pri tri kilometre oddaljenem izviru. Hudorovič je povedal, da so v zmoti vsi, ki mislijo, da bo odstopil od tožbe zoper državo. V naselju živi že več kot 35 let, zato je prepričan, da s tožbo ne more izgubiti ničesar, lahko pa veliko pridobi, zato namerava cisterno z vodo, ki naj bi jo prihodnji teden pripeljal republiški štab za civilno zaščito, vljudno odkloniti, ker da država s tem ne rešuje ničesar. »Lahko bi nam dovolili priklop na vodovod, ki poteka zraven naselja. Ne borim se zase, ampak za otroke,« pravi in ponosno doda, da več kakor 20 otrok obiskuje osnovno šolo, trije pa tudi srednjo šolo v Kočevju. Sila nenavadno se mu zdi tudi to, da je vlada 30.000 evrov odobrila uradu za narodnosti, ta pa bo denar nakazal Svetu romske skupnosti v Murski Soboti, ki naj bi kupil cisterne za ribniške in škocjanske Romi. »Mi od Sveta romske skupnosti nimamo prav nobene koristi. Bolj smiselno bi bilo, da bi vlada nakazala denar ribniškemu in novomeškemu centru za socialno delo, tako bi bil zagotovo namensko porabljen,« je izrazil pomisleke Hudorovič.

Katera pravica ima prednost?

Ribniški župan Jože Levstek je povedal, da se na vodovod lahko priključi vsak, vendar mora plačati komunalni prispevek in imeti pridobljeno gradbeno dovoljenje. To upravno dovoljenje lahko pridobijo vsi, ki nameravajo graditi stanovanjski objekt na območju, ki je z občinskim prostorskim načrtom določen za gradnjo, kar pa romsko naselje ni. »Težava je, da Romi teh pogojev ne izpolnjujejo,« je povedal Levstek. Toda v odvetniški pisarni Nine Zidar Klemenčič, kjer pravno zastopajo obe romski družini, so povedali, da je dolžnost države, da ljudem zagotovi najbolj temeljne pravice, ne glede na pravni položaj njihovih bivališč in razmer v občinah. To načelo se je doslej potrdilo v več primerih iz drugih evropskih držav, o katerih je odločalo strasbourško sodišče. Najbolj znan je na las podoben primer iz Bolgarije, ko so strasbourški sodniki odločili v korist Romom. Če bosta družini iz Goriče vasi in Dobruške vasi uspešni, bi se odprla pravna pot tudi za vse druge romske družine, ki živijo v Sloveniji v podobnem položaju.

V Amnesty International Slovenija (AIS) so vladno odločitev sicer pozdravili, vendar hkrati opozarjajo in pričakujejo, da gre le za začasen ukrep in ne trajno rešitev. Zahtevajo trajne, sistemske rešitve za zagotovitev vode v vseh romskih naseljih, ki te dobrine še nimajo. »Država mora vodo, sanitarije in dostop do druge javne infrastrukture romski manjšini zagotoviti, tudi če so morda njihova bivališča formalno nelegalna. To pa zahteva spremembo zakonodaje,« je prepričan Blaž Kovač iz AIS.

Vlada ima zvezane roke

Zakon o romski skupnosti je vlada sprejela pred desetimi leti. Med drugim določa, da lahko vlada za ureditev razmer v primeru, ko pravna in komunalna neurejenost romskih naselij v samoupravni lokalni skupnosti (občini) med drugim privede do hujšega ogrožanja zdravja, z državnim prostorskim aktom poseže na območje katerekoli občine. A ta zapis je v 5. členu zakona o romski skupnosti očitno le mrtva črka na papirju. Na naše vprašanje, zakaj vlada doslej v nobenem primeru ni udejanjila te določbe, so z vladnega urada za komuniciranje pisno pojasnili, »da je bilo iz dosedanjega stanja in obstoječih pravnih aktov ocenjeno, da vlada nima dovolj trdne pravne podlage za posege v občinske pristojnosti«. V skladu z 21. členom zakona o lokalni samoupravi in 13. členom zakona, ki ureja področje prostorskega načrtovanja, je namreč za področje urejanja prostora in prostorsko načrtovanje na lokalni ravni, in s tem tudi za urejanje romskih naselij, pristojna občina. V skladu z veljavno pravno ureditvijo torej vsaka občina na svojem območju samostojno določa izhodišča in cilje lastnega prostorskega razvoja, določa rabo prostora in pogoje za umeščanje posegov v prostor ter načrtuje prostorske ureditve lokalnega pomena. Enako velja za komunalno opremljanje, nam je pojasnil direktor urada za narodnosti Stanko Baluh.

Beg v Naturo 2000

Malce drugačna od ribniškega primera je zgodba 16-članske družine Dunje Kočevar in Ljube Novaka iz Dobruške vasi, ki si je zaradi nerazumevanja s sonarodnjaki kupila dobrega pol hektarja zemljišča na drugi strani potoka Radulje in si postavila lesen bivalni objekt. Pri nakupu zemljišča nista imela ravno sreče, saj sta se naselila na območje Nature 2000. Zemljišče namreč spada v varovano območje Krakovski gozd – Šentjernejsko polje po direktivi o pticah (SPA) zaradi črne in bele štorklje, črne žolne, kozače in drugih ptic, v potoku Radulja pa živi več vrst rib, hroščev, kačjih pastirjev, vidre in tudi bobri. Kočevarjeva je povedala, da komaj čaka cisterno z vodo, a je hkrati malce nezaupljiva do vladnega darila, saj ne ve, kako bo z vodo pozimi, ko se bo temperatura spustila krepko pod ničlo. »Bomo led pili ali kaj?« se zaskrbljeno sprašuje Kočevarjeva. S partnerjem menita, da je zgodba s cisterno zgolj začasna rešitev, saj od občine in države pričakujeta, da bosta v novem domovanju deležna električnega priključka in vode iz pipe.