Noči v vrtincu mokastega viharja

Marjeta Ročnik ob meji z Avstrijo peče kruh, za katerega je dobila že toliko priznanj, da jih nima več kam obesiti. 

Objavljeno
03. november 2019 09.35
Posodobljeno
03. november 2019 09.35
Marjeta Ročnik peče šest vrst kruha. Najbolj priljubljena sta rženi in rženi kruh s semeni. FOTO: Tadej Regent
Na hribovski kmetiji Jamnik v prevaljskem naselju Belšak tik ob meji z Avstrijo živijo pod eno streho tri generacije šestčlanske družine Ročnik. Vsi so izjemno pridni in delavni, najbolj slavna med njimi pa je 65-letna Marjeta Ročnik, letošnja kmetica leta po izboru Zveze kmetic Slovenije. Ponoči, ko družina leže k počitku, peče kruh.

Dvanajst ur je bila že na nogah ob našem zgodnjem dopoldanskem obisku, a ni delovala prav nič utrujeno ali izčrpano. »Ljudje mi ne verjamejo, da mi nočno delo ne povzroča težav,« pove Marjeta, ki je nekaj let po upokojitvi na kmetiji registrirala dopolnilno dejavnost peke kruha in potic. K temu so jo spodbudili ljudje, ko je kot zastopnica med njimi poskusila s prodajo tega in onega. Na svoje predstavitve je s sabo nosila tudi kruh, ki ga doma nikoli niso kupovali v trgovini. Zdaj Marjetin kruh redno uživa že okoli tisoč otrok iz različnih koroških vrtcev in šol ter številne družine in posamezniki od blizu in daleč. »Nikoli nisem razmišljala, da bom pekla kruh za prodajo,« pravi Marjeta, ki je prepričana, da je talent za peko s kvašenim testom podedovala po mami.

Peče ponoči, ker ima rada mir. »Sinoči sem prve hlebce dala v peč že pred polnočjo,« pove kmetica leta, ponosna na svoj kmečki stan. »Za nič na svetu ga ne bi zamenjala,« pove sogovornica z okoli 24 hektarov velike kmetije, na kateri se ukvarjajo z ekološko rejo drobnice in prašičev.
 

Začeli so iz nič


Kmetijo je podedovala po mami. Leta 1948 jo je oblast zaplenila. Sedemčlansko družino so izgnali v Kočevje, gospodarja pa zaprli v mariborske zapore, kjer je umrl. Do sredine sedemdesetih let je na njihovem posestvu stala vojaška karavla, po osamosvojitvi Slovenije pa so kmetijo dobili nazaj. Marjeta jo je z možem Milanom, sinom Damjanom in hčerko Mihaelo prevzela popolnoma zapuščeno in zaraščeno.

image
Na kmetiji se ukvarjajo z ekološko rejo drobnice. Marjeta z jagenjčkom, ki ga njen mož še hrani po steklenički. FOTO: Tadej Regent


»Začela sva iz nič. Oba sva imela še službo v dolini in stanovanje v bloku. Na kmetijo smo hodili delat po službi. Najprej smo morali očistiti zaraščene travnate površine, da smo si lahko omislili drobnico in začeli graditi hišo. Ker sem podedovala tudi bratovo kmetijo, smo delali na obeh. Z možem sva morala preživljati obe, saj nobena od kmetij ni mogla preživljati naju. Na začetku nismo imeli nobenih strojev. Niti traktorja, zato sva si pri spravilu lesa pomagala kar z avtomobilom.« Veliko so jima pomagali tudi sosedje. Ker živijo blizu meje, jih imajo kar dveh narodnosti; poleg slovenskih tudi avstrijske.
 

Povpraševanje raste


Zadnje desetletje pri Jamniku gospodari sin Damjan, hčerka Mihaela z družino pa je prevzela stričevo kmetijo. Marjetin sin in snaha hodita v službo, vnuka Urh in Vita sta v šoli, zato za drobnico dopoldne skrbi Marjetin mož Milan. Sama še vedno rada pomaga tudi pri delu zunaj hiše, a kaj, ko jo peka skoraj popolnoma zaposli. Časi, ko je peč zakurila le na tri tedne, so že zdavnaj mimo. Z vsakim priznanjem – in teh ni malo – se število naročnikov le še povečuje.

Kaj je tako posebnega v Marjetinem kruhu, za katerega je prejela 36 priznanj, od tega 33 zlatih, in devet znakov kakovosti, ki jih na državnem ocenjevanju Dobrote slovenskih kmetij podelijo za trikrat zapored doseženo zlato priznanje v posamezni kategoriji? »No, ni vseeno, kakšna je moka. Testo ne sme biti premehko, pa tudi pretrdo ne. Predvsem pa mora biti pripravljeno z veliko ljubezni in dobre volje. Teh meni nikoli ne manjka,« pripoveduje vedno nasmejana kmetica leta, medtem ko spretno oblikuje testene hlebčke in jih polaga k počitku. Marjetina kuhinja je videti, kot bi jo zajel mokast vihar, ki se kar ne poleže.

Delež kmetic v Evropi se povečuje
V Sloveniji je delež žensk, ki so kot nosilke in družinski član udeležene pri delu na kmetijskih gospodarstvih, 46-odstoten, kar je več od povprečja Evropske unije, ki znaša 42 odstotkov. Devet odstotkov žensk v Sloveniji je lastnic kmetijskega gospodarstva. Med vsemi, ki imajo priglašeno dopolnilno dejavnost na kmetiji, kar je pomemben vir dohodka, je 1076 ali skoraj 24 odstotkov žensk. Delež kmetic se v Evropski uniji povečuje, čeprav počasi in različno po državah.


»Morda bom lahko legla k počitku za kakšno urico, ko bosta odšla. Pa vaju nič ne priganjam. Če ne bo šlo, bom pa zagotovo pospala kakšno urico popoldne,« napoveduje Marjeta, ki pogleduje zdaj v peč, zdaj na uro. »Kdaj sem jih že položila v peč? Koliko je bila ura?« je spraševala in budno pazila na ržene hlebčke.
 

Marjetin kruh uživa tisoč otrok


Medtem se na kmetijo vrneta sorodnika, ki ji pomagata razvoziti kruh v dolino. Znova bosta naložila hlebce. Še zadnjič ta dan. A telefon kar ne neha zvoniti. Tokrat si kruh želijo še na eni od koroških osnovnih šol. Marjeta jim naročila ne odreče, saj šolske kuharice poročajo, da otroci njenega kruha ne puščajo na pladnjih. Prihajajo pa tudi sporočila. »Esemese z naročili dobivam ob vseh mogočih urah. Tudi poz­no ponoči in zgodaj zjutraj, saj ljudje vedo, da ne spim.«

image
Marjetini hlebčki na počitku po vroči peki. FOTO: Tadej Regent


S peko se že spogleduje Marjetin vnuk Urh, čeprav tudi njegove sestre Vite in sestrične Tine nikoli ne podi iz kuhinje. »Urh ima veliko veselje s traktorji in kmečkimi stroji. Rad pomaga očetu, zanima pa ga tudi peka. Vsega ga naučim, če bo le želel,« obljub­lja babica. Ponosno naju pelje do novega hleva. »Naših šest prašičev živi kot v hotelu,« se zasmeje gostiteljica in vzame v naročje jagnje, ki ga je nekaj minut prej mož po steklenički nahranil z mlekom.

Zaradi naziva kmetica leta pa ni postala slavna le Marjeta Ročnik, ampak tudi občina in dolina, v kateri je doma. Po zaslugi novinarskih ekip, ki so si od podelitve v Zagorju od Savi kar podajale kljuko na Jamnikovi kmetiji, je širša javnost slišala ne le za Prevalje in Belšak, ampak več tudi o kmečkih ženah, ki na slovenskih kmetijah podpirajo tri vogale pri hiši.
Marjeta Ročnik z možem še vedno pomaga vlagati v kmetijo, saj si želi, da bi nekoč rezala dovolj debel kos kruha tudi njenim vnukom.