Nogomet in ZDA: Mundial, nova ameriška olimpijada

Američani so odkrili nogomet. Kar je po svoje čudno, saj so Združene države za Kitajsko druga država na svetu po številu ljudi, ki brcajo žogo. Toda po srečnem nogometnem otroštvu se ljubezen do igre ponavadi razgubi. Dokler je ni letošnje svetovno prvenstvo zbezalo na plan in sprožilo množično navijaško navdušenje za moštvo ZDA. In nekaj ameriških konservativcev spravilo na rob histerije.

Navijanje je prek Atlantika zapletena zadeva. Prejšnji teden so bili Giuseppejevi nasmehi nekam kisli, ko je v svoji Trattoriji drsel med mizami in gostom dolival vino v kozarce. »Eh ...,« je samo odmahnil z roko in nekam v brado zamrmral nekaj nelaskavih misli o azzurrih. Hector, ki opravlja glavnino natakarskega dela, se mu je le smejal za hrbtom in potem vljudno spraševal, ali tudi nas kaj boli, ko so njegovi El Tri Hrvatom nasuli tri gole in jih dokončno poslali domov. Mehičani so nekakšna rezervna reprezentanca Združenih držav, ko se bodo danes lotili nizozemskega stroja za gole, bo pesti zanje stiskala desetina Američanov.

Vatreni, Zmaji

Hectorjevo obzirno veselje je v vse bolj balkanski Astoriji razumljivo, v slovaškem Bohemijskem pivskem vrtu nekaj ulic stran so si v poplavni slogi združeni Balkanci zadnja dva tedna podajali vrčke in en dan navijali za Vatrene, drug dan za bosanske Zmaje, ves čas pa skupaj bentili čez sodnike. Deset blokov naprej vzdolž ulice Steinway ob lulah in kebabu razpravljajo, kakšne možnosti ima Alžirija v ponedeljek proti nemški nogometni mašini. Do danes so že pozabili na Ruse in Južne Korejce, prek katerih so se prebili v boj na izpadanje.

Zato pa niso v Svetu piva, ruskem marketu, preobloženem s pivskimi steklenicami z vseh koncev sveta. Ruska zastava, ki so jo po ukrajinski pustolovščini Matjuške nekam sramežljivo potisnili v kot, še vedno visi, prav tako kot v sosednji restavraciji tofujev in nudeljnov iz izložbe niso sneli južnokorejske zastave, ozaljšane s fotografijo njihovih žogobrcarjev. Sunnyside, proletarska četrt med Queensom in Brooklynom, je ujeta v parado državnih simbolov Južne Amerike. Fant, ki dostavlja hrano, se je v sredo motovilil pred vrati in glavo skoraj potisnil v dnevno sobo, ko je vlekel na ušesa, kako se njegov Ekvador upira Francozom.

V tem nogometnem Babilonu se v rednih presledkih dogaja navijaško zlitje, ko ves svet za dve uri obstane, množica pa tuli »ZDA, ZDA!«. Prejšnjo nedeljo je lastnik priljubljene kavarne v Astoriji nesrečno pritiskal na tipke mrtve televizije, medtem ko so trije gostje osuplo zrli v prazen lokal, v katerem se vedno tare ljudi. Sosednji športni bar, temačna beznica z mastnim cvrtjem in vodenim pivom, je pokal po šivih, ljudje so sedeli na tleh in se zdruznili v brezoblično maso, ki je valovala v ritmu velikih zaslonov. Ko so Portugalci izenačili, je za hip zmanjkalo zraka.

Dve uri prosto

Pred četrtkovo tekmo z Nemčijo je domači trener Jürgen Klinsmann prek tviterja vsem navijačem poslal pisno opravičilo, s katerim naj bi svoje šefe prepričali, da jim dajo dve uri prosto. Guverner države New York Andrew Cuomo je razumel namig in sporočil, da lahko zaposleni v javni upravi za eno uro podaljšajo odmor za kosilo. Ljudje so sedeli v parkih ali pa kar na ulici strmeli v telefone in zraven glasno stokali. Potem je narod, ki hoče biti vedno in povsod prvi, poraz slavil kot eno svojih največjih zmag. Malo je spominjalo na Irak.

Televizijska postaja ESPN, ki v ZDA prenaša svetovno prvenstvo, se ponaša z rekordno gledanostjo, tekmo s Portugalsko je prek zaslonov spremljalo kar 24,7 milijona ljudi, kar prekaša vse ameriške športe, razen uničevalne sile ameriškega nogometa. Poraz Miamija v finalu košarkarske lige NBA je videlo le 15,5 milijona ljudi, ko je Anže Kopitar dvigal Stanleyjev pokal, jih je bilo pred zasloni okoli pet milijonov. Priljubljenost svetovnega prvenstva kroji tudi nekoliko bolj prijazen urnik prenosov, dobre predstave ameriške enajsterice na mundialu pa so naelektrile vso državo.

Športni analitiki hkrati ugotavljajo, da v ZDA na plan prihajajo mlade generacije, ki so zrasle ob nogometu in razumejo igro. Ameriška nogometna liga MSL je tretji najbolj obiskan šport v državi, vsako tekmo povprečno obišče 18.470 ljudi, več kot košarko ali hokej, prekaša jih le obiskanost bejzbola in ameriškega nogometa. Vrednost povprečnega moštva v ligi se je v zadnjih šestih letih potrojila na 107 milijonov dolarjev, pri čemer jih dobra polovica že posluje z dobičkom.

ZDA so hkrati država, v kateri nogomet igra skoraj 24,5 milijona ljudi, pred njo je le Kitajska (slabih 26,2 milijona). Mladinski nogometni program privabi skoraj največ otrok, pred njim je le košarka. Američani so te dni preplavili Brazilijo, kupili so skoraj dvesto tisoč vstopnic za prvenstvo, več kot Argentinci, Nemci in Angleži skupaj na naslednjih treh mestih. Celo podpredsednik Joe Biden je v navdušenju dejal, da »imamo naš Super Bowl (finale ameriškega nogometa), imamo World Series (finale bejzbola), imamo finale NBA in marčevsko norost (finale študentske košarke), toda moj bog, nič ni kot svetovno prvenstvo«.

Neameriške brce

A to še vedno ne pomeni, da so Američani dokončno posvojili nogomet in bo ta postal ameriško najljubše razvedrilo. »Američani so se zaljubili v svetovno prvenstvo, ampak za nogomet jim še vedno ni zares mar. Ta ne postaja nov ameriški bejzbol, le svetovno prvenstvo so nove ameriške olimpijske igre,« prehitro navdušenje duši Derek Thompson iz mesečnika Atlantic. A hkrati bo prihodnost športa zanimiva, poleg mladih navdušuje latino skupnost, najhitreje rastočo manjšino v ZDA, njen pripadnik je že vsak šesti Američan.

In to tako plaši konservativne kroge, da so nekateri komentatorji na desnici brcanje žoge označili za neameriško, histerija svetovnega prvenstva pa naj bi uničevala ZDA. Vrhunec je dosegla razvpita kolumnistka Ann Coulter, ki je zapisala, da nogomet ni pravi šport, saj v njem »ni možnosti za osebno ponižanje ali hujšo poškodbo«, poleg tega ga imajo rade liberalne gospodinje in je tuj kot metričen sistem.

Bistvo desničarkih strahov pa povzemajo njene besede, da je za priljubljenost nogometa kriva luknjava in preveč širokosrčna zakonodaja o priseljevanju. »Zagotavljam vam, noben Američan, ki ima v Ameriki rojenega pradedka, ne gleda nogometa. Samo upamo lahko, da se bodo novi Američani naučili angleščine in sčasoma opustili nogometni fetiš.«