Novo leto 7. aprila? Zakaj pa ne

Prvi januar ni noben nov list, če se zadeve ne lotimo z razumom in trdno prepričani, da jo bomo izpeljali.

Objavljeno
22. december 2019 10.01
Posodobljeno
22. december 2019 10.01
Nismo lutka, ki bi jo nekdo usmerjal. FOTO: Uroš Hočevar/Delo
Še dober teden dni nas loči do novega leta – čas, ko neizbežno sestavljamo sezname opravil, ki jih je še treba postoriti, preden bo leto okoli. Čas, ko razmišljamo, kaj bo s 1. januarjem treba spremeniti pri sebi, kako se zadev lotevati na čisto nov način, kako čim bolj uspešno izpeljati ta ali oni projekt, da bomo poslej (bolj) učinkoviti. Vsako leto enako. Potem pride sredina meseca, vnema popušča, mi pa počasi, a zanesljivo drsimo v stare tirnice. Še preden se izteče zadnji zimski mesec in na plan pokukajo prve trobentice, je naš vsakdan podoben tistemu iz »prejšnjega« življenja.

Ne bom se spuščala v psihologijo, od kod ta silna potreba, da je treba prav z novim koledarskim letom obrniti svet na glavo in ga začeti sestavljati na novo. Če je želja dovolj močna in motivacija prava, bi bili za to čisto primerni tudi 18. marec, 26. oktober ali 2. december. Koledar je ne nazadnje zgolj šop papirja, ki seveda služi nekemu namenu, da ne zdrvimo v kaos, pri osebnih potrebah pa se kljub temu ni treba za vsako ceno ravnati po njem.

Če čutim, da moram narediti nekaj za svoje telo, ker preveč sedim za računalnikom, bom vstala in šla v telovadnico. Danes. Taka pač je ta preprosta banalnost. Tako svet deluje. Dvigni rit in migaj. Ko slutim, da me bo stres požrl, da postajam neorganizirana in preobremenjena, nikakor ne čakam na 1. januar, da bom to spremenila.

Kakovostno preživljanje prostega časa, učenje tujega jezika, prenehanje kajenja. Zakaj se vsega tega lotimo ravno na novega leta dan? Ker se je obrnil nov list? Ker raziskave pravijo, da imajo zaobljube več možnosti za uspeh, če se jih lotimo na dotični datum? Ne verjamem. Prvi januar ni noben nov list, če se zadeve ne lotimo z razumom in trdno prepričani, da jo bomo izpeljali. In če je tako, je 21. december čisto dobra priložnost, da prvič v življenju, hrepeneč po nečem divjem in adrenalinskem, pokusite ocvrte kobilice ali sami sebi podarite gledališki abonma.

image
Mi vodimo igro, mi odločamo, mi pišemo sezname in sestavljamo shujševalne diete za famozni 1. januar, ko bo vse drugače. FOTO: Aleš Černivec/Delo


Psihologi polagajo na srce tudi, da morajo biti naše (novoletne) zaobljube majhne, skromne, realne in bomo lažje dosegli svoj cilj. Zanimivo je, da je – po nekaterih raziskavah sodeč – precej posameznikov pri odločitvah že vnaprej zamahnilo z roko, češ saj se tako nikoli ne uresničijo. Smešno, ko pa več kot dobro vemo, da nismo lutka, ki bi jo nekdo usmerjal. Mi vodimo igro, mi odločamo, mi pišemo sezname in sestavljamo shujševalne diete za famozni 1. januar, ko bo vse drugače, bolje, tako svetlo. Če se torej ob novem letu oziramo k neki višji kakovosti življenja, ne pozabimo, da je imel le grški Janus dva obraza.

Dobro se je sicer ozreti v preteklost, še bolje pa jo je poskušati pustiti za seboj in narediti vse, da obdržimo življenje v svojih rokah. In za to res ne potrebujemo novega leta. Vseh 365 dni, prihodnje leto celo dan več, je primernih za to, da barko usmerimo na kurz, ki je nam povšeči.

In za konec še želje. Ker je to moja zadnja letošnja kolumna in predzadnja Nedelova v letu 2019, se namreč spodobi, da vam nekaj zaželim. Kaj torej? Alan Hranitelj, eden od kandidatov za Delovo osebnost leta, je na vprašanje, kaj si želi v letu 2020, odgovoril: »Nič. Ker je bilo leto 2019 tako fenomenalno, da ne vem, kaj bi lahko … Nič ni treba.«

Spoštovane bralke, dragi bralci. Želim vam torej, čeprav se ne gledamo iz oči v oči, pa so morda te vrstice velikokrat prav zato še toliko bolj iskrene, da bi vam novo leto prineslo prav to. Odsotnost želja in potreb, ker bi bile prav vse zadovoljene. Lepo praznujte. Četudi bo to 7. aprila ali 29. maja. Koledar ne ve, kdaj nazdravljate s šampanjcem. Vi veste. Samo vi.