Nürnberg, 80 let pozneje

Te dni si je mogoče v slovenskih kinih ogledati film Nürnberg; ker gre za ameriško produkcijo, ima v izvirniku naslov Nuremberg. To polmilijonsko mesto na Bavarskem je neločljivo povezano z nacizmom. Na orjaškem prostoru v bližini so nacisti prirejali svoja zborovanja, tam so razglasili rasistične nürnberške zakone, s katerimi so leta 1935 Judom, kmalu pa še Romom in temnopoltim, odvzeli državljanske pravice in jih razglasili za državne sovražnike. A film govori o morda najbolj znanem dogajanju, povezanem z Nürnbergom in nacisti, nürnberških procesih, na katerih so po drugi svetovni vojni zmagoviti zavezniki za vojne zločine sodili vodilnim nacistom.

Film je bil za hollywoodske standarde posnet za drobiž, približno za osem milijonov evrov. Ker je do zdaj prinesel približno petkrat toliko, ga lahko mirno uvrstimo med uspešnice. K razmeroma nizkemu proračunu je verjetno pripomoglo to, da so ga posneli na Madžarskem, ironično medvojni zaveznici Nemčije in državi, ki jo imajo danes mnogi za nekaj, kar se nevarno bliža tedanji ureditvi. Proračun je presenetljivo nizek predvsem zato, ker sta v njem glavni vlogi odigrala hollywoodska težkokategornika Russell Crowe in Rami Malek.

Gre za težko dramo, v kateri so tudi pretresljivi originalni posnetki iz nacističnih uničevalnih taborišč, kjer so kupe okostnjaško shujšanih, večinoma judovskih žrtev nacističnega endlösunga, dokončne rešitve judovskega vprašanja, kar z bagri zakopavali v množična grobišča. Osrednja tema je sicer odnos med ameriškim vojaškim psihiatrom Douglasom Kelleyjem (Malek), ki je dobil nalogo oceniti prisebnost obtožencev na prvem procesu, in največjo ribo na njem, drugim človekom padlega nemškega rajha Hermannom Göringom (Crowe). Film je odličen, morda je še najšibkejša točka Malek, za katerega se v vseh filmih zadnja leta zdi, da je še vedno v svoji življenjski vlogi Freddieja Mercuryja v Bohemian Rhapsody (2018), za katerega je dobil oskarja za glavno vlogo.

A film ni zanimiv samo zaradi zgodbe, ampak tudi zelo aktualen. Prvi nürnberški proces je namreč potekal pred 80 leti, od novembra 1945 do septembra 1946. Tožilstvo je dokaze proti 24 obtoženim – eden je bil pogrešan, eden se je v priporu obesil pred začetkom sojenja – predstavljalo od novembra 1945 do marca naslednjega leta, Göringovi zagovorniki pa dokaze o tem, da ni bil kriv, saj se je zagovarjal kot nedolžen, od 8. do 22. marca 1946.

Natančno 80 let pred časom, ki nas loči do letošnjih slovenskih državnozborskih volitev, torej. Tudi v teh dneh bomo slišali veliko laži, nedvomno še več resnice, morda se bo kaj slišalo tudi o fašistih in nacistih oziroma njihovi lokalni verziji. A bojim se, da ne bomo slišali nič o tem, kar je povezano z nürnberškimi procesi. Te je vodil na hitro sestavljen tribunal zaveznikov, da bi sodili (domnevnim) vojnim zločincem, saj stalnega sodišča za takšne zadeve ni bilo. Zdaj ga imamo, Mednarodno kazensko sodišče v Haagu. Zanima me, ali bo prihodnje upravljavce naše države kdo vprašal, ali bi se morali tisti, ki jih kot (domnevne) vojne zločince to sodišče išče s tiralico, po njihovem mnenju znajti tam. Bi se tam med drugimi moral znajti izraelski premier Benjamin Netanjahu in nedvomno največji krvniki našega časa, Vladimir Putin ter njegovi generali, ki pod težo svojih z odlikovanji ovešenih uniform klecajo ob gospodarju? Zanima me tudi, ali bo slovenske politike kdo vprašal, ali bi se moral omenjenim glede na vse, kar se dogaja po svetu, pridružiti še kdo. Morda najbolj znani mož slovenske žene?