O tistih drugih časih

Po izobrazbi arhitektka si nikoli ni predstavljala, da jo bo življenje tako močno povleklo v gostinstvo. Je ženska z vrha kulinaričnega imperija Kaval Group, odločna podjetnica z velikim čutom za soljudi. Dada Jerov­šek je srčna ženska, polna energije in resničnega pozitivizma. Zelo močna in iskrena, a hkrati krhka in ranljiva, ko spregovori o tistem hudem in silovitem udarcu, ki ji ga je pred desetimi leti zadalo življenje.

Srečava se pri Jerovškovih doma v Vodicah. Zadnja hiša v vrsti naselja stoji nedaleč stran od gozda, kjer Dada rada teče. »Če nama z možem ne uspe pobeg na vikend v Bohinj, si takrat, ko imam kakšno prosto soboto ali nedeljo, vzamem čas za šport. Še najraje grem teč na hribček za hišo. V gozd, kjer tudi moji kužki radi raziskujejo,« se nasmehne. »Včasih smo veliko hodili v hribe. Zdaj je tega občutno manj. Domov prihajam pozno zvečer in vstajam zgodaj zjutraj. Čas kar beži. Pri nas je edina stalnica, da nič ni vnaprej določeno, zato je treba biti ves čas v pogonu,« pove sogovornica. Njeno delo je pestro in spontano, kot pravi, in jo nadvse veseli. Pri vratih me pozdravita psički pomeranki Angelina in Šušu. »To sta mamica in hči. Ves čas sta z mano, zelo prisrčni sta. Imamo tudi lepega in prijaznega belega samojeda. Ime mu je Brad. Vsi trije hodijo z možem in mano v službo in nikoli niso sami doma,« ju predstavi, ko v roke vzame mobilni telefon in mi pokaže nekaj fotografij vseh treh štirinožcev. Živali je oboževala, odkar pom­ni. »Ko sem bila še deklica, smo z družino veliko potovali. Živeli smo v ljubljanskem Savskem naselju, toda veliko smo hodili v hribe, pozimi smo smučali, poleti pa smo en mesec običajno potovali po Evropi. Na pot smo šli s starim hroščem in kampirali v trikotnem šotoru. Vedno sem si želela imeti psa in san­jala sem, da bom imela konja,« se mladosti rada spominja Dada.

Kuhinja je prostor, kjer rada ustvarja. Foto: Mankica Kranjec

Pravi, da so bili to neki drugi časi: »Živeli smo zelo skromno in starši so me vzgajali v duhu spoštljivega odnosa do ljudi in živali. Dom je bil vedno pomemben del mojega življenja. Veliko smo se pogovarjali in pogosto smejali. Vsak dan smo skupaj jedli kosilo. Hvaležna sem za vse izkušnje, ki sem jih dobila od mame, očeta in brata.« Čeprav je danes zelo malo doma, ji je dom, ki si ga je ustvarila z družino, zelo dragocen. »Je oaza naše družine in je moje pribežališče. Je tudi moje gnezdo in celica, kjer se sprostim. Ko sem doma, zelo rada kuham, uživam v kuhinji. Še najbližji mi je italijanski način priprave hrane s čistimi okusi, veliko zelenjave in oljčnim oljem,« nadaljuje iskriva Ljubljančanka. »Sem smo se preselili z Rudnika. Pred devetimi leti smo zbežali od spominov in od energij doma, ki smo ga imeli prej,« iskreno pove. Letos mineva deseto leto, odkar se je družina poslovila od sina Blaža, ki je bil hudo bolan. Imel je le devetnajst let. »Ko zdaj hodimo pospravljat staro hišo, je, kot da bi praskali po globokih ranah. Vedno znova me čustveno strese. Veste, človek smrti svojega otroka nikoli ne preboli. Toliko let je minilo, a še vedno je težko,« s solzami v očeh pripoveduje Dada, ki pravi, da se je ob tragediji naučila še bolj ceniti vsak trenutek, ki ga imajo z možem in mlajšim sinom Nejcem. »Nejc je krasen človek. Star je 26 let. Zelo je priden in delaven. Letos je uspešno opravil zadnji izpit na ekonomski fakulteti, v naslednjem letu bo magistriral. Izdatno pomaga tudi v podjetju,« je ponosna. »Gotovo tudi on brata neizmerno pogreša, toda vsak od nas to izgubo predeluje na svoj način.«

Težnja po presežkih

Pravi, da si kot študentka arhitekture in pozneje stilistka ter oblikovalka otroških oblek nikoli ni mislila, da bo gostinstvo postalo njeno življenje. Zdaj z možem vodita uspešno gostinsko podjetje Kaval Group, ki združuje dvajset enot. Prav vsaka razvija svojo zgodbo. »V Strelcu imamo vrhunske kulinarične presežke z izvrstnim Igorjem Jagodicem na čelu, v Loliti smo bili izbrani za najboljši sladoled na svetu in imamo najboljšo barmanko Drago Kepeš. V Londonu smo bili nominirani za najlepši lokal na svetu, v slaščičarnah ponujamo odlične tortice, sami izdelujemo tudi domače testenine ...« nekaj presežkov naniza Dada, ki z ekipo 23. avgusta na ladjici po Ljubljanici pripravlja vrhunski kulinarični dogodek z Igorjem Jagodicem, nekaj dni poz­neje bo na ljubljanski Špici potekala šola koktajla, do konca poletja pa so na programu tudi številna romantična razvajanja za gurmane.

»Z možem veliko vlagava in vse, kar zasluživa, vrneva v podjetje. Nisva bogataša in vsi najini prihranki so v kozarcih, krožnikih, pogrinjkih in mizah ... Pred leti je prišla gospodarska kriza in se dotaknila tudi nas ... bili so noro težki časi in še vedno so. Tudi midva imava kredite in vsi pravzaprav le služimo bankam,« prizna in doda, da mnogi vidijo le blišč, ki se kaže navzven. »Ne vedo pa, koliko dela je vloženega v vse to, kar sva zgradila,« umirjeno doda. Čeprav je včasih težko, po njenem ni časa za jamranje. »Treba je zavihati rokave in delati. Z možem verjameva v to zgodbo in vanjo vlagava že osemnajst let. Vsi se trudimo in to se gotovo čuti v naših lokalih. Skupaj zmoremo več in še boljše,« je pozitivna. O svojih zaposlenih govori z žarom v očeh. »To so moji sodelavci in to je moja Kavalova družinica. Imamo zelo lep odnos in spoštujemo drug drugega,« pove Dada Jerovšek, prepričana, da gostje prepoznavajo njihovo iskrenost in vrednote, ki jim sledijo. »Vračajo se in to je nekaj najlepšega, predvsem pa neizmerljivega v denarju.«