Ob treh malčkih je vsak večer izziv

Pozdravljeni, imam tri otroke, sinova sta stara štiri in dve leti, hčerka tri mesece. Prosila bi vas za dva nasveta. Naprej me zanima, kako naj ukrepam, kadar mlajši koga ugrizne. Običajno ugrizne starejšega bratca, zgodi se, kadar se igrata in ima na primer starejši neko igračko, ki bi jo v tistem trenutku rad tudi mlajši. Ker je ne dobi, ga poskuša ugrizniti in včasih mu uspe. Zgodi pa se, da ga kdaj ugrizne tudi brez razloga, kadar se igrata leve, dinozavre in podobne divje živali in njegovega brata »kakšna« ugrizne.

Drugo vprašanje je povezano z večerno rutino. Ker smo velikokrat zvečer sami (brez očijeve pomoči), se nam kdaj zalomi. Večinoma izpeljemo vso večerno rutino, ko pa se odpravimo spat, se zgodi, da je ravno takrat najmlajša lačna. Ko vstanem in jo podojim, začneta vmes bratca skakati, vpiti, hodita po sobi (največkrat najstarejši leži in nagovarja mlajšega ali pa ga kliče, naj pride k njemu v posteljo). Zaradi tega, namesto da bi zaspala ob osmih, zaspita šele uro pozneje. Kaj storiti v takih primerih? Tina

Tina, pozdravljeni. Pri treh otrocih v takem starostnem razponu so to, o čemer sprašujete, drobtinice pri vzgoji. Lahko bi v šali rekli, da če so to edini problemi, naj kar trajajo.

Ko dvoletnik grize, gre za neverbalno izražanje čustev. Veliko otrok te starosti to počne, kadar se v njih sprožajo določena čustva. Najpogosteje gre za jezo ali evforijo. Vendar se je treba pri vsakem takem izražanju afekta odzvati in otroku postaviti mejo, da se to ne sme početi. Pri dvoletniku, ki že malce deluje tudi razumsko, je to treba ponoviti res velikokrat. Dosledno in vsakič znova. Starejšemu pa moramo prav tako povedati, da razumemo, da takšno ravnanje ni v redu, in da naj to tudi sam izrazi. Seveda ne z ugrizom, ampak z besedami.

Nikoli ne spodbujamo otrok, češ vrni mu enako. Nasilje rodi nasilje. Vsak fizični stik, ki ni prijeten ali boli, je nedopusten. V vzgoji in starševstvu se zgodi, da nismo zmeraj navzoči in se ne odzovemo vedno prav, je pa pomembno, da je pravih odzivov bistveno več kot tis­tih, ko nam spodleti. Saj vemo, da se vzorci krepijo iz tistih ponovitev, ki jih je več. Ko se igrata dinozavre in podobne živali, ki grizejo, pa ju je treba naučiti, da lahko v igri ugriz le nakažemo, ne pa zares naredimo. Žal je današnji čas prežet z risankami in obupno literaturo, ki infiltrirano spodbujajo nasilje. Tudi zaradi tega potrebno, da ste pozorni, kaj otroci gledajo ali »berejo«.

Večerna rutina s tremi otroki, pri čemer ima dojenčica komaj tri mesece, je zelo naporen del dneva. Otroci so zvečer nasičeni z vsemi doživljaji in čustvenimi turbulencami dneva, utrujeni, dojenčica tudi brezpogojno potrebuje zavet­je mame. Priporočam vam, da res strukturirate večerno rutino. Dojenčica ne more nikoli čakati, saj so njene potrebe primarne. Starejša dva pa sta že toliko velika, da če ni strukture, podivjata.

Za začetek bi vam svetovala, da se vključite v večerno rutino starejših dveh z igro oziroma tekmovanjem. Ne, da tekmujeta sočasno, lahko pa dveletniku pri umivanju, oblačenju priskočite še na pomoč z igro. Štopajte oziroma štejte naglas: 1, 2, 3 … in zmagaaaa … Naj zmagata oba. S tremi otroki je naporno, vendar se napetost zmanjša, če se hkrati igramo.
Spodbudite ju s pohvalami, v smislu, res si spreten, kako si to hitro opravil, gotovo boš najhitrejši in podobno. Potem lahko naredite nekaj nepredvidenega, nekaj, kar imata rada. Ko bosta vse uredila, jima lahko na primer dovolite, da petkrat naredita prevale na postelji, če jima je to všeč.

Za dojenčico vam zelo priporočam nosilko, da v času, ko se rutina starejših dveh prekrije z njenim dojenjem, njo nemoteno dojite v nosilki. Lahko se premikate, obenem pa se odpravljate spat. Pridobite obe roki, mala bo v vašem zavetju, starejšima pa boste lahko pomagali.

Za tri otroke potrebujete ogrom­no potrpljenja, domišljije in nič hitenja. Zdrava struktura se tako hkrati gradi tudi v njih. Kar pogum­no naprej.