Obesil na klin vojaške škornje in postal čevljar

Dreto in kladivo je prvič vzel v roke že njegov dedek med recesijo leta 1932, ko je izgubil delo v gradbeništvu. Šuštarja sta bila tudi njegov oče in stric, med potikanjem po delavnici pa se je tudi sam zaljubil v mehkost in voljnost usnja. Po kariernem ovinku v Slovenski vojski zdaj, znova v času recesije, tudi sam nadaljuje družinsko obrt, in kakor pravi, je to zanj dober čas. »Sem še iz stare šole, segam le tako daleč, kolikor mi seže z denarjem.«

Čevljarska obrt v Sloveniji že lep čas zamira, zdaj so prišla na boben tudi nekdaj cvetoča slovenska obutvena podjetja. »V Sloveniji nas je vsega kakšnih 50, in če ponazorim z besedami starega čevljarja z Doba, je vsa moja konkurenca že pod rušo,« je v svoji delavnici, oblečen v značilno zeleni predpasnik, povedal Klemen Plevel iz Milj pri Kranju. Pet let je že tega, odkar je na svoj dovoz postavil tablo z napisom PAFIK, s. p., čevljarstvo in usnjena galanterija, kar so inicialke vseh Plevelovih mož, ki so se ukvarjali s čevljarstvom: P kot Plevel, A kot Anton (ded), F kot Francelj (stric), I kot Ivan (oče) in K kot Klemen, predstavnik tretje generacije čevljarjev v družini.

»Dedek je pred 80 leti začel s copati in tako sem, poleg pasov, začel tudi sam. Tudi danes, zlasti otroški, še vedno predstavljajo večji del produkcije, ob tem pa še sandali, torbice in denarnice,« je svojo butično ponudbo strnil še ne 40-letni čevljar, ki ima tudi uradno izobrazbo, saj je izučeni obutveni tehnik. Še iz časa usmerjenega izobraževanja, »ki pa je bilo bolj usmerjeno v industrijo kot delo v obrtnih obratih.«

Po pripravništvu v Planiki in nekaj letih pri zasebnikih je želel tudi sam odpreti delavnico, »vendar je bil takrat čas izobilja, in kadar je tako, tudi država močno dvigne standarde, zato je treba imeti v delavnici vse po 'regelcih'«. Službo si je tako poiskal v Slovenski vojski, pa vseeno: tudi vojaška zna postati enolična, javnosektorsko dolgočasna, zaradi česar »mi je začela padati storilnost in kreativnost, zato sem jo po petih letih obesil na klin«.

In se vrnil h koreninam. »Potegnilo me je nazaj k čevljem,« pravi sredi urejene delavnice, kjer je na vidnem mestu še vedno njegov začetni kapital: »Podedovani šivalni stroj, ročna stiskalnica oz. preša za podplate in stroj za kosmatenje oz. brušenje. Znanje sem imel, poleg tega sem pridobil subvencijo za samozaposlitev.« Z malo denarja je zaradi opuščanja obrti dokupil še druge najbolj potrebne stroje, nekaj obnovljenih pozneje tudi v Italiji ter si ustvaril delovne prostore, ki se raztezajo vse od pritličja do garaže, kjer skladišči material in kjer je dovolj prostora tudi za projekte »za gušt«, kakor pravi: občasno se namreč spravi nad izrabljeno usnje sedežev motorja, nad sedežne garniture, v času obiska je ravno tapeciral bleščeče črno starodobniško prikolico za motocikel.

»Plaziš se po kolenih, premeriš vse vdolbine, krivine, izbokline in potem šivaš, precej tudi na roke.« A v tem je vseeno užitek, na koncu zlasti estetski, in tudi sicer pravi, da ga delo ne obremenjuje. »Delam z veseljem, po urah zagotovo dlje od običajnega delavnika«, kadar je naročil več – v poletnem času zlasti sandali, v jesenskem copatki za otroke –, potegne delo globoko v noč ali požene šivalne stroje še pred svitom.

Po kapljicah, pa vendar

»Lepo je biti sam svoj direktor, saj si lahko prilagajaš delovni čas, ker si odgovoren samemu sebi in jamčiš s svojim premoženjem, pa skrbiš tudi za dobre razmere na svojem delovnem mestu ter svojo psihofizično pripravljenost,« je status samostojnega podjetnika opisal gorenjski čevljar, ki ni bil na bolniški že 15 let. Toda delo je razmeroma naporno in zahteva natančnost, večinoma izdeluje po naročilu – ljudje lahko izbirajo vrsto in barvo usnja, celo barvo sukanca, obliko in število paščkov na sandalih, na copatkih tudi motiv, vzorec, širino, zaponke za pas, podobno za ročne torbice –, opravlja pa seveda tudi osnovno čevljarsko delo, popravila dotrajanih obuval, torb in drugih usnjenih izdelkov.

»Res je, drobna popravila ne nanesejo več kot drobiž, vseeno pa pomenijo stalen pritok denarja. Po kapljicah sicer, a vseeno. In v današnjem času je tega čedalje več, kar je zame seveda dobro. Ljudje so prej izrabljene čevlje preprosto zavrgli in kupili nove, zdaj jih prinesejo v popravilo. Kakorkoli se že tole sliši, po mojem bomo zdaj končno začeli živeti tako, kot je normalno: ne prek svojih zmožnosti in nekoliko bolj z glavo,« je dejal, saj ima tako strategijo tudi sam.

»Rastem s tem, kar ustvarim. To ni veliko, nekaj pa vendar je: zaslužim dovolj za življenje, malenkostni zaslužek gre v razvoj. Sežem tako daleč, kolikor daleč sežem z denarjem, in to je to. Dovolj je obvladati osnovnošolsko matematiko, plus, minus, deljenje, množenje, in nenehno vidiš, kako stojiš,« je preprost, času kapitalizma zelo tuj recept predstavil Gorenjec. »A če bi imel delavnico v najemu in stroje na lizing, ne bi imel najmanjše možnosti za preživetje,« je realen in hkrati odgovarja tistim, ki so mu solili pamet, naj nikar ne meče denarja skozi okno za stroje, ki jih lahko najame.

Iz istih razlogov se izogiba sodelovanja z »velikimi«, »kjer je ogromno blefa, obljub pravočasnih plačil in hkrati odlogov za sto dni in več, usklajevanja, dogovarjanja … na koncu pa lahko ostaneš celo praznih rok. Sem 'ziheraš', privrženec stare šole, zato je zame posel končan šele na točki, ko je račun plačan.« Eno leto je sodeloval s Pošto Slovenije, ki je zlasti s telegrami prodajala njegove otroške copatke, njegove avtorske sandale – s podplatom, ki se na delu palca konča v konico – prodaja tudi eden od butikov v Ljubljani.

A bolj kot poslovanje z drugimi ga zanima samostojna pot. »Razmišljam o tem, da bi se podal v neposredno prodajo po spletu, torej brez kakršnihkoli posrednikov. Zanima me tudi bližnja Avstrija, kjer se na načelni ravni že dogovarjam z nekaterimi čevljarskimi podjetji.«

Odprt(o) za vse

To bi seveda zahtevalo razširitev dejavnosti, zlasti dodatno delovno silo. »Vzeti enega, dva ali celo tri ljudi ni noben problem, a zagotovo se ne bom šel klasičnega zaposlovanja, ampak bo pogoj urejeni s. p.. Menim, da se na tak način veliko bolje dela, saj je vsak odvisen sam od sebe oz. od svojega dela, s čimer ne more odgovornosti in drugih obveznosti preložiti na nikogar drugega. In dela takrat, ko se za to pokaže potreba, oziroma dela, kolikor si sam želi,« je svojo filozofijo novodobnega (ne)zaposlovanja opisal Klemen Plevel. V preteklosti se je že zgodilo, da je kdo potrkal na njegova vrata in ga povprašal, ali bi smel svoje ideje uresničiti na njegovih strojih ali delati zanj, a doslej kakšnega tvornejšega sodelovanja še ni bilo.

S še dvema, s torbičarjem iz Ljubljane in čevljarjem iz Kranja, sodeluje edino pri materialu, ki ga nabavljajo približno trikrat na leto oziroma po potrebi v sosednji Italiji. »Italijani so pač narod, ki živi z modo in za čevlje, zato je tudi izbira zelo pestra,« je povedal in pri tem ljubkovalno gladil majhne zaplate izredno voljnega usnja. »Pradin material. Mlade koze. Najbolj vrhunsko,« je povedal in za primerjavo pokazal kožo ovčke. Mehka, a ne tako kot kozja … »Za male odjemalce pri nas ni posluha, vsi bi le na veliko, v Italiji pa se lahko zmeniš vse. A vseeno, da iztržimo nižjo ceno, nabavljamo skupaj.« Za novimi dobavitelji nenehno opreza tudi na spletu. »Po dveh, treh letih sodelovanja se namreč kak dobavitelj preveč sprosti …«

Je pa v poslu dokaj sproščen sam. »Nimam se česa bati. In zato vsem, ki se obrnejo name, pravim, da je moja delavnice odprta za vse, ki bi radi delali. Prostora je dovolj, saj ne morem delati na vseh strojih hkrati. A kot sem rekel: da so sami svoji gospodje.« Pri njem se občasno oglasijo tudi oblikovalci s svojimi idejami, ki pa nimajo predstave, kako bi to – če sploh – lahko izdelali. »Sem ter tja nam skupaj uspe kakšno zmaterializirati in to je zame nedvomno izziv.«

Največji pa ga šele čaka – njegov lastni. Odvisnik od usnja namreč že nekaj časa pestuje zamisel o izdelavi avtorskih čevljev, čevljev, ki bodo (v nasprotju z večino sedanjih in modnih) kar najbolj opravljali svoje osnovno poslanstvo: bodo izdelani iz naravnih materialov – »pri dandanašnjih me najbolj motijo zelo slabi materiali,« pravi – ter bodo zato udobni in zdravi za nošenje. »To bo razmeroma preprost čevelj, polgležnjar, seveda v celoti usnjen ter s podplatom iz naravne gume, kar pomeni največjo mogočo upogljivost. Do uporabnika prijazen, ne pa tudi predstavnik top mode.«

Pred časom si je tako že nabavil rabljen stroj za zunanji šiv in na njem vadi, kako z dreto potegniti lep in raven šiv. »Moral bom narediti še nekaj prilagoditev, ki jih bo izdelal orodjar, da bo zadeva takšna, kot mora biti,« je razlagal z žarom v očeh in iz skrbno razrezanih kartonov, ki predstavljajo posamezne dele čevlje, za lažjo predstavo sestavil model svojega bodočega čevlja. »Faza priprave je najdaljša. Osnova za dober čevelj je kopito. Tega nato prilagodiš za različno velika stopala. In ko se lotevaš izdelave serije čevljev, preprosto naročiš ustrezna kopita. Ko imaš zadeve torej pripravljene, stvar (s)teče,« je pojasnil.

Pa vendar: v celoti usnjen čevelj, izdelan tako rekoč ročno, ne more biti najbolj poceni. »Sprejemljiva cena je poleg naravnih materialov in udobja moj tretji cilj. Računam, da par ne bi bil dražji od 40 evrov.« Hm? »Kot sem že dejal: s svojim delom ne bom nikdar zaslužil za jahto. Sicer pa – kaj naj z njo?« se je nasmehnil.