Očaranost nad ambasadorji japonske kulture

Narodni muzej Slovenije je pod naslovom Poti samurajev razstavil pri nas shranjene predmete te bojevniške kulture.

Objavljeno
09. junij 2017 16.12
Brane Maselj
Brane Maselj

»Ko stopiš skozi vrata doma v zunanji svet, si na poti k svojemu sovražniku. Pravi bojevnik za pasom venomer nosi meč in nikoli ne pozabi bojevniškega duha.« Meč, ki ga omenja stari samurajski priročnik, je še danes – oster kot britev – simbol Japonske.

Samuraji s svojim etičnim kodeksom so bili v zavesti zahoda, in tudi nas, vseskozi nekaj posebnega, skrivnostnega in nenavadnega; enako smo na deželo vzhajajočega sonca gledali prav zaradi specifičnega bojevniškega duha, ki ga pooseblja lik samuraja. In čeprav Slovenci nismo sodelovali pri odkrivanju Daljnega vzhoda, je glas o teh starodavnih bojevnikih počasi prihajal do nas.

Narodni muzej Slovenije je zdaj pod naslovom Poti samurajev prvič tematsko razstavil pri nas shranjene in zbrane predmete te bojevniške kulture in s to razstavo predstavil tudi bilanco slovenskih stikov z daljno Japonsko.Dotlej je bilo namreč malo znano, da tudi na Slovenskem premoremo vsaj drobec te mogočne samurajske zapuščine, ki je k nam začela prihajati šele v času avstro-ogrske monarhije. Prinašali so jo pomorci, diplomati in popotniki in največ se je je ohranilo prav v Narodnem muzeju.

Nekaj kosov je tudi v celjskem pokrajinskem muzeju, ki je prevzel leta 1945 nacionalizirano zbirko z gradu Lemberg, koder so si zadnji lastniki uredili nekoč priljubljeno azijsko sobo. Skoraj polovico kosov, nekateri so zelo dragoceni, saj je najstarejše rezilo celo iz 14. stoletja, so za to pregledno razstavo prispevali zasebni zbiratelji.

Prevzame zaradi podobnosti z vitezi

Za preučevanje te naše japonske dediščine doslej ni bilo prave priložnosti, saj na Slovenskem ni strokovnjaka, ki bi znal poglobljeno ovrednotiti to gradivo. Nujna konservatorska dela pa so vendarle odpihnila nekaj zgodovinskega prahu in omogočila enkraten vpogled v bojevniško zapuščino. Rdeča nit teh naših dosedanjih stikov z Japonsko je tudi danes prav lik samuraja, ki je 19. stoletju, ko se je ta država morala odpreti svetu, zbudil romantične asociacije zahoda na lastni srednji vek, že dolgo pogažen pod kolesjem tehnološkega razvoja.

Stoletje odkrivanja Japonske – prvi so jo sicer odkrili Portugalci leta 1543 – je bilo v Evropi tudi stoletje romantike in sodobni Evropejec je v japonskem samuraju ugledal srednjeveškega viteza na konju v bojni opremi ter bil nad njim popolnoma očaran. Japonska je po stiku z zahodom krenila na pot silovite modernizacije, toda samurajsko izročilo je že očaralo svet. Tradicionalno samurajsko orožje je postalo prava zbirateljska obsedenost.

V vmesnem času se je ob skromnih časopisnih zapisih, ki so jih časnikarji povzemali od drugod, kalil odnos naših prednikov do Japonske. Avstrijsko cesarstvo je prispevalo le skromen delež k odkrivanju dežele vzhajajočega sonca, saj monarhija ni imela tako razvite mornarice kot drugi imperiji niti teženj po širjenju v Aziji. Na njenih odpravah so kot pomorci in častniki služili tudi Slovenci in pripravljavci razstave so opravili veliko raziskovalnega dela, da so v zgodovinskih gradivih našli nekaj naših pričevalcev avstro-ogrske »ekspanzije« na vzhod.


Oklep iz depojev Narodnega muzeja Slovenije Foto: NMS

Noordungov oče odkriva Japonsko

Prvo pomorsko odpravo je monarhija poslala v ta del sveta leta 1868, dve leti pozneje pa se avstro-ogrska misija mudila posebej na Japonskem in s to državo vzpostavila neposredne diplomatske stike. Na krovu trijamborne korvete Fasana, ki je istega leta odplula v Azijo, sta bila vsaj dva člana posadke slovenskega rodu. To sta bila cesarsko-kraljevi mornariški nadporočnik Viljem Potočnik in zdravnik fregate z enakim priimkom, Jožef Potočnik. Moža nista bila v sorodu, zato pa se je za zdravnika izkazalo, da je bil oče poznejšega pionirja vesoljske tehnologije Hermana Potočnika - Noordunga.

Fasana je v naše kraje pripeljala večjo količino japonskih obrtnih izdelkov, nekaj let pozneje, 1873, pa se je v Trstu izkrcala prva japonska delegacija, odgovorna za predstavitev Japonske na dunajski svetovni razstavi, in s takšnimi stiki so tudi Slovenci začeli odkrivati več kot zgolj oddaljeno, tehniško slabo razvito državo. Vodja orientalskega oddelka na tej svetovni razstavi je bil prav Slovenec, baron Jožef Schwegel, ki ga je, med drugimi, z velikim kordonom reda vzhajajočega sonca odlikoval japonski cesar.

Na eni izmed avstro-ogrskih odprav je sodeloval tudi mornariški podčastnik Vinko Vidmar iz Ljubljane, ki je bil na avdienci pri japonskem cesarju in je svoja daljnovzhodna doživetja popisal v pismih prijatelju Lapajnetu; nekaj jih je sproti povzemalo slovensko časopisje. Zanimiva je tudi zgodba Ivana Skuška, ki je bil ob začetku vojne leta 1914 z oklepno križarko Kaiserin Elisabeth v kitajskem pristanišču Tsingtao, takrat v lasti Nemcev. Skušek je padel v ujetništvo Japoncev, ki so bili takrat na strani antantnih sil. Poročil se je z Japonko Tsuneko Kawase, ki je po vojni z njim prišla v Slovenijo in se preimenovala v Marijo Skušek. S seboj sta pripeljala bogato zbirko starin in umetnostnih predmetov.

Čeprav so bili stiki z Japonsko redki, so na naših tleh že bili predmeti iz te daljne dežele. Par masivnih železnih stremen z vložki iz srebra in medenine je del zapuščine, ki jo je hranil ljubljanski deželni muzej še pred vselitvijo v današnjo stavbo Narodnega muzeja leta 1888. Skupaj s stremeni, ki so jih takrat še opredeljevali kot kitajski izdelek in so verjetno najzgodneje pridobljeni kos japonske bojne opreme, je v muzejski majhni, a dragoceni zbirki japonskega orožja in bojne opreme 20 kosov. Med njimi je 13 dolgih ali kratkih mečev oziroma bodal, tri nožnice ter oklep, čelada in sulica. Na tokratni razstavi jih prvič postavljajo na ogled širši javnosti, kako so se predvsem katane znašle v njegovih depojih, pa muzealcem še vedno ni jasno.


Iz različnih zbirk je bilo mogoče sestaviti skupaj 3 samurajske oklepe. Foto: NMS

Jagrova zbirka

Prav tako nič ne vedo o prejšnjih lastnikih oklepa, ki je najbolj reprezentativen predstavnik samurajske oborožitve in ga je Narodni muzej leta 1961 za 25.000 takratnih dinarjev odkupil od ljubljanske starinarnice Antika. Enako malo znanega je o izvoru čelade in drugih kosih hladnega orožja. Stopnja njihove ohranjenosti, na žalost so nekatera rezila zaradi napačnega vzdrževanja v preteklosti v že precej slabem stanju, pa napeljuje k sklepu, da gre za starine, ki so v Evropo prišle bržkone za časa habsburške monarhije.

Več se ve o zbirki branikov mečev, ki so ostali Slovenski akademiji znanosti in umetnosti po Ivanu Jagru. Ta se je kot 30-letni arhitekt leta 1901 vkrcal na ladjo za Daljni vzhod, da bi pomagal pri prenovi avstrijskega veleposlaništva v Pekingu, a je že po dveh mesecih odpotoval na Japonsko, od tam pa v ZDA, kjer si je potem ustvaril nov dom. V pičlega pol leta mu je uspelo na Daljnem vzhodu zbrati mednarodno pomembno zbirko umetnin in etnogradiva.

V San Franciscu se je izkrcal z 12 kovčki, v katerih je bila tudi obširna, menda 1700 kosov obsegajoča zbirka branikov mečev, ki so jo v ZDA ocenili kot eno najpopolnejših na svetu. Branike mečev (cube) – ti so ščitili roko pred zdrsom na rezilu, hkrati pa so bili meču v okras, ko je bil ta v nožnici – in veliko drugih predmetov je Jager med veliko gospodarsko krizo v 30. letih 20. stoletja verjetno razprodal. V zapuščini, ki jo je pred smrtjo volil Sloveniji, je bilo med japonskimi predmeti le še šest železnih cub iz obdobja edo (1603–1868).

Tradicijo samurajstva je kot odlično sredstvo za mobilizacijo prebivalstva uporabila tudi Japonska v drugi svetovni vojni. V vojski so sistematično negovali ideale brezpogojnega poguma, poslušnosti in požrtvovalnosti, ki verjetno niso imeli veliko skupnega z zgodovinskimi samuraji, so pa vzpostavljali kult samurajskega militarizma. Del tega kulta so bili znova tudi dolgi meči, katane, ki so bile izraz miselnosti, da je treba, kljub sodobnemu vojskovanju, še vedno nasprotnika posekati iz oči v oči. Zaradi tega kulta meča – in »zahrbtnega« napada na ameriško oporišče Pearl Harbour – so bili med vojno Japonci na zahodu predstavljeni kot kruti in hudobni.

Ko pa se je Japonska kot feniks znova dvignila iz pepela vojnega poraza s pomočjo gospodarskega čudeža, h kateremu je pripomogel tudi kodeks bušida, je postal samuraj znova ambasador japonske kulture v veliko bolj pozitivni luči. Njegovo izročilo so krepili tudi borilne veščine in kultni filmi o samurajih, s katerimi je Japonska v 60. in 70. letih zavzela svet. Ti vidiki razstave v Narodnem muzeju primerno zaokrožijo naše poglede na japonsko samurajsko kulturno dediščino.