Odlična rekreativna tekačica, ki ji ni mar za stravo

Ob kavi sva se dobili kmalu zatem, ko je 30-letni Kenijec Sebastian Sawe s časom 1:59:30 v Londonu postal prvi človek na svetu, ki je maratonsko razdaljo pretekel pod dvema urama. Na istem tekmovanju je Etiopijka Tigst Assefa brez narekovalcev ritma 42 kilometrov pretekla v času 2:15:41.

150 let nežnega ropotanja klekeljnov in zabadanja bucik

Prvo vprašanje, ki sem ga zastavila nekdanji smučarki, danes pa odlični rekreativni tekačici Saši Pisk, se je zato pojavilo kar samo: lahko ženski uspe, kar je uspelo Saweju, da torej dobrih 42 kilometrov dolgo razdaljo odteče pod dvema urama?

»Razvoj pri teku napreduje zelo hitro, časovna limita se premika, ampak ne verjamem, da bi kateri od tekačic lahko to v kratkem uspelo. Dve uri je res ekstremna meja s povprečjem 2:50 na kilometer,« meni rekreativka, ki si težko predstavlja, da bi tekla tako hitro, čeprav je v Linzu letos izboljšala svoj osebni rekord, ko je tekla 2:41:48, lani pa je na Ljubljanskem maratonu še drugič postala državna prvakinja. »Sem rekreativna tekačica, moji časi niso primerljivi s temi, o katerih se pogovarjava,« je poudarila.

Vozniki jo pogosto vidijo teči ob cesti pri Spodnji Idriji, kraju, v katerem je odraščala. Poletne temperature – tudi od teh je odvisen rezultat na tekmah – ji ne ustrezajo, saj ne prenaša hude vročine.

Meja med tem, kaj je čas rekreativnega tekača in kaj čas profesionalca, ni čisto jasna, se je strinjala sogovornica: »Na začetku tekaške poti je bila zame magična meja že tri ure, a ta meja se je vseskozi premikala, kar je dobro za motivacijo.« Minute in sekunde na polmaratonskih in maratonskih, pa tudi desetkilometrskih razdaljah lovi še danes.

Minute in sekunde na polmaratonskih in maratonskih, pa tudi desetkilometrskih razdaljah lovi še danes. FOTO: Osebni arhiv

Kako torej zastavi treninge, da na maratonu odteče dve ali tri minute hitreje kot leto pred tem? Laiku se morda to zdi malo, vendar vsak, ki je kdaj pretekel vsaj 21 kilometrov, ve, da jih ni mačji kašelj 'dobiti v noge'. »V primerjavi z lanskim letom sem trening za letošnji maraton v Linzu zastavila drugače. Najbrž sem odtekla celo manj kilometrov, več pa je bilo tempo tekov in tekov s hitrostjo maratona. Težko rečem, kaj je pripomoglo k hitrejšemu teku, najbrž vse po malem. Hrana, vreme, veliko je namreč dejavnikov, ki se morajo iziti,« je povedala.

Krči v nogah so ena od tegob, ki pogosto pesti tekače, in z njimi je imela lani v Ljubljani velike težave. Njen tek je bil za nepoučene videti hiter in lahkoten, ko je po Slovenski cesti premagovala metre do ciljne črte.

»Maraton je zelo nepredvidljiv, zato si na koncu lahko tudi razočaran, pa niti ne nujno zaradi uvrstitve. Pri maratonu mi veliko pomeni, da dosežem svoj časovni cilj, uvrstitev ima zame manjšo težo, predstavlja pa seveda dodatno zadovoljstvo. Ko pomisliš, koliko tednov treninga, časa in truda si vložil v priprave, potem pa ne gre tako, kot si želel, je razočaranje čisto razumljivo,« je dejala.

Kateri del priprav je po njenem mnenju najmanj viden, a najbolj vpliva na rezultat: pretečeni kilometri, vaje za moč, konstanta v treningih? Saša Pisk je odgovorila, da vse našteto, poleg tega pa mora biti tekač potrpežljiv, saj se sprememba pri takih razdaljah ne zgodi čez noč: »So pa zame z vidika let postale zelo pomembne vaje za moč.«

Zanimivo je, da se lažje odloča za daljše razdalje. FOTO: Osebni arhiv

Zloglasni zid

Pogovarjali sva se tudi o trenutku, ko se maraton 'prelomi'. Kdaj, če sploh, na za marsikoga nepredstavljivi razdalji, trči ob 'zid'? Saša pravi, da se ji zgodi psihični prelom, a v prid so ji izkušnje, ki si jih je nabrala na treningih in tekmah, zato se zna s tem spopasti.

»V Linzu sem letos na drugem delu proge ostala praktično sama. Nikogar ni bilo za mano niti pred mano in imela sem psihično krizo. Ko se oziram nazaj, se zavedam, da pri tako velikem naporu vse skupaj doživljaš precej bolj intenzivno, a ker vem, da bo do takšne krize prišlo, se znam z njo spopasti,« je pojasnila.

Na začetku tekaške poti je te krize odrivala od sebe, kar ji je otežilo tek, zdaj jih sprejema kot nepogrešljiv del tistega, kar ima rada. Podobno je z bolečino. Na 42 kilometrih je skorajda nemogoče, da se ne bi pojavila v takšni ali drugačni obliki, vendar ji tudi tu izkušnje pridejo zelo prav.

Zanimivo je, da ne ve, koliko kilometrov odteče na leto. Nima strave in drugih aplikacij, ki so v zadnjem času za mnoge nepogrešljive spremljevalke pri športnih aktivnostih.

»Nisem tip človeka, ki bi spremljal vsak svoj kilometer. Imam sicer strukturirane treninge, vem, koliko približno odtečem vsak teden, in to je vse. S številkami se ne ukvarjam pretirano,« je povedala. Ko se je pripravljala na Ljubljanski maraton, je v zadnjih 14 tednih naredila med 120 in 140 kilometri na teden.

Zelo pri srcu ji je Tek trojk, na katerem je njena trojka letos zmagala. FOTO: Osebni arhiv

Poleg službe v idrijski psihiatrični bolnišnici, teka in smučanja, ki ga ima še zmeraj zelo rada, jo namreč zaposluje tudi štiriletni sin. A prav sin je poleg partnerja, ki je prav tako športno aktiven, svojevrsten motivator. »Ko se mi zdi, da bom kakšen naporen trening, recimo pet kilometrov v tempu maratona, komaj zmogla, zmeraj nekako gre. Tudi sama težko razumem, od kod najdem energijo, vendar jo. Tudi družina me žene naprej,« je povedala. Ob majhnem otroku je dobra forma namreč še kako dobrodošla.

Izkušena rekreativna tekačica dobro pozna svoje telo, z njim pa tudi omejitve, ki jih prinesejo leta. Na trenutke, je priznala, na treningih vidi, da je sposobna več, na tekmah pa je morda celo nekoliko preveč previdna. »Ker tečem zgolj rekreativno, mi navsezadnje ni treba iti prek sebe,« je povedala in dodala, da ji ogromno pomeni, da teče in trenira z veseljem ter da bo to lahko počela dolgoročno. Četudi bo kdaj dve minuti počasnejša, ne bo konec sveta.

Po porodu si je morala prioritete zastaviti drugače, spremenil pa se je tudi njen odnos do teka. Zdaj rezultat ni več zmeraj v ospredju, pomemben je občutek, da je dala od sebe vse, kar je v tistem trenutku lahko.

Šport je postal industrija

Profesionalni šport je že dolgo prava industrija. Športni zvezdniki so bajno plačani, zneski na pogodbah so včasih neokusno visoki, podoben trend pa prihaja tudi na rekreativno raven. »V kratkem času, odkar tečem jaz, se je res veliko spremenilo. Pomislimo samo na industrijo športnih copat ali na norme za velika tekmovanja, ki so zdaj težko dosegljive. Verjetno se ta razvoj še nekaj časa ne bo ustavil,« je razmišljala Saša Pisk.

Na bostonskem maratonu je imel športni gigant Nike plakat, na katerem je pisalo, da so tekači zaželeni, hodce pa tolerirajo. Mišljeno je bilo kot šala, vendar marsikdo v resnici meni, da bi morale biti tekaške rekreativne prireditve namenjene le resnim tekačem.

Zanimivo je, da se lažje odloča za daljše razdalje. FOTO: Osebni arhiv

Kdo je torej resen tekač? Nekdo, ki lahko maraton odteče v treh urah? Pol ure počasneje? Saša Pisk je na vprašanje, ali so rekreativni maratoni preveč dostopni širšim množicam, odgovorila, da se lahko bolje pripravljeni tekači pač prijavijo na večja tekmovanja, resni tekači pa tako pazijo, na kakšni progi bodo tekli, in izbirajo hitrejše. »Podpiram to, da se ljudje gibajo. Če na Ljubljanskem maratonu teče cel kup ljudi, ki so različno pripravljeni, se mi zdi to le dobro,« je dejala.

Pasolinijeva Pot ljubezni: ko kraj iz otroštva zrcali nedišeče vijolice

Njen čas na pet kilometrov je odličen, razdaljo je pretekla v 17:38. Kako naporen pa je maraton v primerjavi s pet- in desetkilometrsko razdaljo? »Razlika v tempu pri omenjenih dveh razdaljah je, vendar v primerjavi z maratonom spet ne tako velika. Res pa je, da druga polovica proge pri 42 kilometrih seveda postane bolj naporna. Po 30. kilometru težko govorimo o udobnem tempu. Vsaka razdalja je težka na svoj način,« je pojasnila.

Zanimivo je, da se lažje odloča za daljše razdalje, čeprav pri teh ni več nujno oziroma samoumevno, da tekač pride do cilja. In kje najraje teče? Zelo pri srcu ji je Tek trojk, na katerem je njena trojka letos zmagala. Vsaka prireditev ima sicer svoj čar, še posebno tiste, na katerih je kup navijačev in dobro vzdušje, je še dodala.