Odnosi: Kako bom zmogla brez tašče?

Sonja

Milena svetuje: Ob vašem pismu sem se spomnila svoje babice, ki mi je nekoč, ko sem bila še smrkav otrok, dejala približno takole: »V življenju je dobro imeti vzornike, ki znajo premikati gore. Prej ali slej si rečemo, da jim bomo podobni.« Pozneje, ko sem odrasla, sem pogosto srečevala čudovite posameznike, ki so razmišljali podobno: »Če zmore on, zmorem tudi jaz.« Postali so moja »luč na koncu predora«, in vsakič ko me napade dvom, ali bom zmogla premagati ovire ali ne, se spomnim nanje.

Zavedam se, da lahko nekateri svoje obveznosti odpravijo z levo roko, medtem ko drugi že pri malenkostih ne vedo, kje se jih glava drži. Imam znanca, ki že zarana, ko še vsi spijo, teče na vrh hriba in nazaj, nato sede v avto, odpelje otroke v vrtec, odhiti v 50 kilometrov oddaljeno službo, se vrne, skuha kosilo, napiše z otroki domačo nalogo. Zmeraj deluje sveže, čilo in poln energije, kot bi ves ljubi dan ne počel drugega kot počival in predel čas. So pa tudi takšni, ki jim je že obešanje perila misija nemogoče, in še preden se sploh lotijo dela, se jim nos podaljša do tal, hkrati pa vse okoli sebe spravijo v slabo voljo, da se jim umikajo s poti, ker stresajo zoprnijo in tečnost.

Poznam mame, ki so rodile dvojčke, pa niti ne trznejo z očesom, če se oba hkrati dereta in zahtevata svoje »pravice«. Obstaja pa vse polno takšnih, ki jih en sam samcat otroček - in to zelo priden - spravlja v obup in jim dela sive lase! Kaj hočem reči? Med seboj smo si zelo različni, a to ne pomeni, da se moramo smiliti sami sebi, če so nam bogovi naklonili dve levi roki, rahle živce in premalo energije. Treba se je vzeti v roke in si kako drugače organizirati obveznosti. Morda zjutraj vstati kakšno uro prej, zvečer pa ob normalnem času ugasniti televizijo in leči k počitku? Veste, vse se da, če se hoče!

Pa da najprej eno rečem na račun tašč. Včasih pozabljamo, da nam tašče, tete ali mame, saj je vseeno, pomagajo in nam stojijo ob strani zato, ker imajo neskončno rade vnuke in - ne nazadnje - tudi nas. Ni pa to njihova dolžnost! Vse, kar naredijo, je plod dobre volje, ljubezni in zlatega srca. Ne morem si kaj, da ne bi poudarila, da vam je usoda namenila zlato taščo! Nositi bi jo morali po rokah, saj poleg vsega drugega tudi kuha za vas! Skrbeti vam ni treba niti za pomivanje posode! Indija Koromandija!

S tem ko ste se odločili za družino in otroke, ste na svoja ramena prevzeli tudi številne lažje in težje obveznosti, ki s seboj prinašajo nemalo odpovedovanja, žrtvovanja, skrbi, težav, pomanjkanje prostega časa, spanja in trenutkov za lastno crkljanje. Vaša sončka sta, kot pravite, zdrava in polna življenja. Bolje, da si ne predstavljate, kako bi bilo, če bi bila nenehno bolna. Sicer pa: mar nista že dovolj stara, da se lahko sama igrata, medtem ko vi počivate na kavču ter ju imate z enim očesom pod nadzorom?

Drznem si reči - takšne so moje osebne izkušnje -, da bi se veliko bolj odpočili, če bi si počitek po­iskali na svežem zraku! Oblecite se, vzemite s seboj malčka in se povz­pnite na bližnji hrib, ki jih v bližini, kjer živite, ne manjka. Veter vam bo prevetril misli in otroški živžav vam bo pogrel srce, da se boste vrnili domov spočiti in židane volje. Sinova sta že zadosti velika, da vam lahko po svojih najboljših močeh pomagata pri vseh opravilih, tudi pri pospravljanju po stanovanju ali na vrtu. Otroci so presrečni, če jim damo kakšno delo!

Če se vam vseeno zdi, da ne boste zmogli - tega, da bi pustili službo, vam nikakor ne priporočam -, se za začetek pogovorite s taščo. Povejte ji, kako se počutite, in če vam bo svetovala, da se za vsak primer oglasite pri zdravniku, da razišče vzroke vašega slabega počutja, se ne jezite, ampak jo raje ubogajte. Prepričana sem, da njeno srce ni iz kamna, da vam bo rade volje - sem in tja - priskočila na pomoč, da boste lahko za kakšne pol ure legli. Hkrati pa bodite veseli, da je gospa še toliko pri močeh, da ji gredo vragolije po glavi! Verjemite, če je moški pravi, bo to zelo dobrohotno delovalo na njeno živahnost, od česar boste imeli posredno tudi vi koristi. Nasmehnite se, dvignite glavo, imejte radi svoja malčka, mimogrede bosta zrasla in takrat vam bo žal, da sta vam bila kdaj odveč ...