Odnosi: Mama mi je ukradla življenje

Pismo bralke: Stara sem 48 let in zelo osamljena. Pred davnimi leti sem se takoj po maturi iz ljubega Prekmurja preselila v Ljubljano, kjer sem študirala. Ko se je brat poročil, se je mama ravno upokojila in v domači hiši ostala sama. Predlagala je, da bi jo prodali, izplačali brata, meni pa bi pomagala pri nakupu stanovanja. Nič hudega sluteč sem njen predlog sprejela, niti nisem ugovarjala, ko se je preselila k meni. S fantom sva načrtovala, da se poročiva, po tihem sem računala, da bo mama pazila otroke, ko jih bova imela. Takrat še nisem slutila, da sem – kljub bratovim svarilom – naredila usodno napako. Mama je z različnimi lažmi kmalu izrinila fanta iz mojega življenja. Tolažila me je, da nama bo brez njega bolje. Srčne rane so se dolgo celile, potem sem spoznala novega moškega. Ko je videla, da je postala zveza resna, me je spet poskusila prikleniti nase. Ker ni šlo zlepa, je »zbolela«. Občutek dolžnosti me je primoral, da sem fanta prosila, da s poroko še malo počakava. Čakanje se je raztegnilo na skoraj petnajst let. Mama je lani umrla, še zmeraj žalujem za njo, s čimer jezim brata, ker ne spregledam, da mi je hote in iz čistega egoizma uničila življenje. Rada bi bila srečna, vesela, nasmejana. Imam dobro službo, nič mi ne manjka, le srce je osamljeno, da bolj ne bi moglo biti.

Terezija

Milena svetuje: Draga Terezija, odnos, ki ste ga imeli z mamo, ni ravno za zgled in ga ne bi nikomur priporočala. Čeprav, to moram reči, se bo ob vašem pismu zasolzilo marsikatero oko starejših bralcev, ki imajo s svojim potomstvom čisto drugačne izkušnje. Naj se sliši še tako neverjetno, celo odtujenost je bolj zdrava, kot so bili odnosi, v katerih ste živeli skoraj trideset let. Sklanjali ste glavo in ponižno kimali v podložnosti, pokorščini in ubogljivosti do zadnjega – dokler ni bilo prepozno. Zapustili so vas vsi moški, drugega jim ni kazalo, nazadnje vam je umrla še mama. Pa kaj bi vam naštevala! To so stvari, ki se jih zavedate tudi sami, in srčno upam, da vas bodo že jutri »primorale«, da boste ukrepali.

Če se ozremo okoli sebe, lahko kmalu ugotovimo, da je takšnih, ki z vami delijo podobno usodo, kar nekaj. Po eni strani me to preseneča, saj se na splošno zdi, da mladi nimajo preveč radi, da se starejši vtikajo v njihovo življenje, po drugi strani pa je simbioze med starši in otroki, ki spominja celo na nekakšno partnerstvo – preveč.

Med »imeti nekoga rad« in »biti nekomu v vsem podložen in pokoren« zija globok prepad. Lepo in ganljivo je videti, ko starši otroku dovolijo, da odleti, si ustvari družino, sočasno pa se med njimi ohranjajo vezi, ki temeljijo na ljubezni, prijateljstvu, spoštovanju. To zadnje med drugim pomeni, da se starši ne čutijo dolžne, da do sodnega dne usmerjajo življenje svojih otrok, če ne gre drugače, tudi izsiljevanjem.

Povsem bi razumela, če bi z mamo živeli v dveh ločenih stanovanjih, ni pa mi jasno, kako ste mogli privoliti, da sta si dolgo delili celo spalnico. Ni treba sešteti ena in ena, pa postane logično, da se niste imeli v dvosobnem stanovanju kam umakniti, ko sta prihajala na obiske vaša moška. Kako bi šele bilo, če bi se rodili vnuki. Kdo bi potem spal s kom? In kje? Vi in fant na eni strani ter mama na drugi na dobrih 50 kvadratnih metrih preprosto niste mogli shajati. Moralo je počiti, ne glede na to, ali je vaša mama zdrahe pospešila ali ne. Res ga ne poznam, ki bi skakal od veselja do stropa, zavedajoč se, da mora posteljne zadeve pospešiti, če noče, da se nesojena tašča prej vrne iz trgovine. Tudi praktične stvari, ki ste jih omenjali, to je nenehna menjava rjuh, češ kaj bo pa mama rekla, če bodo zamazane, so pri fantih vzbujale zadrego in nelagodje.

Pišete, da je bila drugače dobrega srca, da vam je omogočila vse, kar je le lahko. Vse lepo in prav, a tudi če je vse to res, vam je povzročila neizmerno gorja, saj vas je držala v zlati kletki, vam ukradla zasebnost in onemogočila življenje, ki pritiče vsakemu svobodnemu človeku. Naredila je vse, da vas je osamila in privezala nase.

Ja, drži, bolje bi bilo, ko bi poslušali brata. Imel je že izkušnje, saj je mama tudi pri njem poskušala z enakimi triki. Vendar je bil iz drugačnega testa in se ji ni pustil.

Sprašujete me, kaj bi storila, če bi bila na vašem mestu. Najprej bi nehala vsak dan hoditi na pokopališče. Človeka, ki smo ga imeli radi, nosimo v srcu. Z ljubljeno osebo, ki je ni več med nami, se lahko pogovarjamo, jo čutimo, kjerkoli že smo. Pokopališče je le civilizacijski kraj spomina. Bojim se, da ste vsak dan ob grobu zgolj zato, ker se vam zdi, da bi si kaj takšnega želela vaša mama. Kar z drugimi besedami pomeni, da se niti danes, ko je ni več, ne morete izviti izpod njenega nadzora.

Nenavadno je, da »nimate srca«, da bi iz omar odstranili njena oblačila. Ne razumem, zakaj tega nočete storiti? Ne bo se vrnila – torej? Obdržite kakšen kos, ki vam je ljub, morda ga boste lahko še sami kdaj nosili, vse drugo pa podarite ljudem, ki nimajo in bodo oblačil in drugega veseli. Ker vam denarja ne manjka, na široko odprite okna, v stanovanje spustite sonce in ga temeljito prezračite. Zamenjajte pohištvo po svojem okusu, tudi zavese, preproge in vse drugo, pri čemer ste se morali prej prilagajati (ubogati). Pojdite v mešano družbo, priključite se skupinam, ki se ukvarjajo z različnimi dejavnostmi, tudi v naravi, na pohodih. Prijatelje si boste našli z ved­rino, odprtostjo, dobro voljo. Nikar jih ne zamorite s pripovedovanjem o svoji preteklosti, ker vas bodo težko razumeli! Vso pravico, tudi dolžnost, imate, da pri 48 letih – končno že – začnete živeti.