Odnosi: Zdaj vem, zakaj me mama ni objemala

Objavljamo pismo bralke, ki je prevzela skrb za bolno mamo in ugotovila, da je ta postala zlobna, kar jo je zelo prizadelo.

Objavljeno
15. maj 2017 14.24
Milena Miklavčič
Milena Miklavčič

Pismo bralke: Rodila sem se, ko sta bila brata že napol odrasla. Zdi se mi, da sem imela lepo mladost, da mi ni nič manjkalo. Starša sta bila sicer navadna delavca, a sta se trudila, da nam materialnih dobrin ni manjkalo. Imeli smo lepo hišo, avto, šli smo na morje. Pogrešala sem le malo več pozornosti. Ata me je komaj kdaj opazil, večino časa se je ukvarjal z bratoma. Morda sem si tudi zaradi njega izbrala deset let starejšega partnerja, ki pa je še po 38 letih skupnega življenja zelo ljubeč in pozoren. Idilično življenje, ki vam ga opisujem, ni plod moje domišljije, (bilo) je resnično. Težave so se začele, ko je kmalu po očetovi smrti mama hudo zbolela. Ker se s snaho, ki jo ima v hiši, nikoli ni dobro razumela, sva se z možem odločila, da jo vzameva k sebi. Tako in tako so se najini otroci odselili na svoje, mož pa se je tudi že upokojil. Boleče me je presenetilo, kako se je mama med boleznijo (izrabljeni kolki) spremenila. Postala je celo zelo zlobna, nesramna, arogantna, zadirčna, nezadovoljna in zahtevna. Nič več me ne kliče po imenu, reče mi samo »pritepenka«. Šele pred kratkim jo je ihtavost zaradi nepomembne malenkosti prignala čez rob in brezobzirno mi je vrgla v obraz, da me je spočel nekdo drug, da me zato nikoli ni marala. Še zmeraj sem v šoku, ne morem doumeti, da je moja mama, ki sem jo zmeraj imela za simbol poštenja, naredila kaj takšnega. Jožica

Milena svetuje: Draga Jožica, verjamem, da se je sončkasti dobričini, kakršni ste, zdelo življenje, četudi so bili prijazni trenutki bolj na redko posejani, lepo in srečno. Že od otroštva ste znali videti drobnarije in se iskreno razveseliti vsake malenkosti, ob kateri se vam ni bilo treba jokati. Hvaležni ste bili za pomarančo, ki ste jo dobili ob rojstnem dnevu, ob pohvalah, ko ste babici prinesli pokazat spričevalo, ste prekipevali od sreče. Očetu, ki vas je komaj kdaj opazil, tega niste zamerili, saj ste sami sebe prepričali, da moški v družini pač morajo držati skupaj. Mami ste bili hvaležni, da vas ni tepla, tako kot so tepli otroke v marsikateri drugi družini na vasi. Vseeno pa ste pogrešali njeno toplino in objeme. V pismu ste napisali, da bi raje videli, da bi dobili kakšno po riti, kot pa, da vas njena roka ni nikoli stisnila k sebi v objem. A ste se hladnosti v odnosih navadili, ne nazadnje tudi vihrava in samosvoja brata kakšnih izrazitih čustvenih izlivov nista preveč pogrešala. Še sreča, da ste si lahko dali duška v zakonu, saj ste dobili moža, ki pri dajanju ljubezni ne skopari.

Izjemni ste tudi po tem, da se v vašem srcu niso kopičile zamere. Ko ste začutili, da mama potrebuje pomoč, ste jo vzeli k sebi, in to kljub temu, da bi moral zanjo skrbeti najstarejši brat. Vsaj tako je bilo dogovorjeno, ko ste po očetovi smrti delili premoženje in dolžnosti. Bratu, ki je podedoval rojstno hišo, je namreč »pripadala« tudi skrb za mamo.

A tudi dobri ljudje, kakršni ste vi, imajo šibke točke. Vas tepe, ker ste si mamo že vse življenje predstavljali takšno, kakršno ste želeli imeti, in ne takšne, kakršna je (bila) v resnici. V času, ko je bila še zdrava, se je tistih pet minut, ko ste bili pri njej na obisku, pač znala zadržati in pokazati svoj najprijetnejši obraz.

Res je, da bolezen naredi svoje, in nemalokrat se zgodi, da takrat, ko nas vse boli, ko smo odvisni od pomoči drugih, na dan izbruhne marsikaj, kar smo prej uspešno skrivali v svoji duši. Morda, kdo ve, se vaša mama tudi zaradi zdravstvenih težav ne more več brzdati, kot se je nekoč?

Pa bi jo pred možem, ki mora, revež, prenašati njeno maltretiranje, še zagovarjali, če vas ne bi šokirala s svojo izpovedjo. Zabrusila vam je, da ste pritepenka, in to zato, ker ste bili spočeti po spletu nesrečnih okoliščin, v povsem neprimernem trenutku. Moški, ki je vašim staršem menjal dinarje za marke, ker sta želela kupiti nov avto, je zahteval še protiuslugo. Vaša mama je v silni želji, da bi imeli avto, porinila vstran slabo vest – in tvegala. Žal se je opekla in zanosila, čeprav ni bila več rosno mlada. Razumljivo je, da je ob nezaželeni nosečnosti doživela šok, da vas zato ni nikoli marala, saj ste ji bili odveč, obenem pa živ dokaz njene nepotrebne lakomnosti. Ker je bila krščansko vzgojena, ji je bila misel na splav tuja, žal pa v svojem srcu ni zmogla, četudi si je morda želela, najti za vas ljubezni, po kateri ste kot otrok hrepeneli.

Vem, da bo slaba tolažba, vendar vam moram zelo iskreno povedati, da je bilo takšnih, če ne še hujših »kupčij« v preteklosti veliko. V roke so mi prišla pisma, ki sta si jih še pred vojno pisali prijateljici, sicer zelo spodobni, poročeni, imeli sta tudi družini. In v enem od njih piše: »Pridi, greva v petek v Ljubljano, pridejo trgovci iz Bosne, bova malo nastavili in kaj zaslužili.« Pred 70 leti je v Ljubljani deloval oderuh, ki je posojal moškim denar, po posojilo pa so zmeraj morale priti njihove žene, hčerke, sestre … Takšne »kupčije« potekajo še danes, in kot mi povedo, ni tako malo gospodov, ki se imajo za to, da so lahko obdržali službo, zahvaliti svoji ženi.

Kar je bilo, je bilo in mame zaradi tega, kar je storila, ne morete vreči čez prag. Njena želja imeti avto je bila pač močnejša od razuma. Grdo je le, da je svojo slabo vest zvalila na vaša ramena, vas čustveno zanemarjala, odrivala od sebe. Brezobzirno je izkoristila vašo dobroto, namesto hvaležnosti vam ne neha zadajati hudih čustvenih ran.

Morda je to, da vam je šele v pozni starosti izdala desetletja zamolčano družinsko skrivnost, res storila iz hudobije, a ne bi dala roke v ogenj. Se pa strinjam z vami: če je molčala skoraj šestdeset let, ne vidim čisto nobenega razloga, da ne bi mogla svoje skrivnosti odnesti s seboj na drugi svet. Z nepotrebno izpovedjo si je res olajšala dušo, a je z njo povzročila nemalo gorja. Ni prizadela le vas, prizadela je tudi oba sinova, vnuke, sestro.

Sprašujete me, kaj storiti. Ne dosti. Obrniti ji hrbet ne gre, ne nazadnje je vaša mama. Močno tudi dvomim, da bi doumela, kaj hočete od nje, če bi se želeli pogovoriti, jo prositi, naj vam pojasni to in ono. Prav tako bo pri njeni starosti skoraj nemogoče pričakovati, da vas bo kar naenkrat začela imeti rada. Prepričana sem, da jo boste – dobričina, kot ste – še naprej negovali in skrbeli zanjo. Ker, če sva iskreni, kaj drugega vam, ne nazadnje, niti ne preostane.

***
V Nedelovi svetovalnici se lahko bralci povsem anonimno posvetujete s pisateljico, novinarko in blogerko Mileno Miklavčič - o vseh tegobah in dilemah, ki zadevajo poklicne, družinske, partnerske, prijateljske in ne nazadnje spolne odnose. Vprašajte jo vse, kar bi vprašali najboljšega prijatelja, pa vam je morda nerodno, ali tisto, o čemer lahko spregovorite le pri ugasnjeni luči. Svetovalka bo za odgovori brskala v bogatem naboru svojih življenjskih izkušenj.

Vprašanja za Mileno ali kratek komentar na njene odgovore pošljite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. (zadeva Milena svetuje)