Odraščanje med konzerviranimi tarantelami in maskami

Lara Hawthorne je tudi slovenska ilustratorka. Njen polž Herberto, ki so ga na Portugalskem izbrali za najlepšo knjigo, počasi leze proti Sloveniji.

Objavljeno
31. januar 2015 19.35
Patricija Maličev, Sobotna priloga
Patricija Maličev, Sobotna priloga
Lara Hawthorne je hči etnologinje in pisateljice Sonje Porle in britanskega profesorja tropske botanike na oxfordski univerzi, dr. Willa Hawthorna. Stara je nekaj čez dvajset let, pa so na Portugalskem in v Franciji že izdali njeno prvo slikanico, Herberto. Zgodbo o polžu, ki se mu zgodi marsikaj. V slovenskem prevodu bo pri založbi Modrijan izšla konec aprila. Lara je slikarstvo študirala na sloviti umetniški šoli v Falmouthu, po študiju pa se je preselila v Bristol.

Ste pol Slovenka, pol Britanka, ki je odraščala in živi v Veliki Britaniji. Zdaj ste na svoje korenine ponosni, a ni bilo vedno tako.

Da, zdelo se bo smešno, toda res je bilo tako. Ko sem bila mlajša, mi je bilo nerodno, da sem tudi Slovenka. Toda mar ni tako, da v rosno mladih letih človek želi biti čimbolj podoben vsem drugim sovrstnikom. Zdaj je drugače, ponosna sem na to, kar sem, da sem večkulturna, da sem drugačna. Odraščala sem v Oxfordu, res dolgočasnem okolišu, toda obkrožena sem bila z navdihujočimi muzeji. Najljubši mi je bil etnografski muzej The Pitt Rivers, kjer imajo preparirane človeške glave, precej nenavadne igrače in celo vrsto zelo zelo nenavadnih reči. Medtem ko vsakokrat, ko obiščem Slovenijo, uživam v tem, kar na področju kulture in umetnosti ponuja Ljubljana. In v tem, da je v njej veliko prostorov, ki jih mlad človek lahko obišče in se ima fajn. Zelo lepe spomine imam na svoje obiske Lutkovnega gledališča Ljubljana in Metelkove, seveda.

Kot otrok ste bili v Angliji naročeni na revijo Ciciban in menda ste imeli najraje ilustracije Marlenke Stupice – vaša knjiga Herberto s čudovitimi ilustracijami to jasno kaže.

O, hvala lepa. Ja, požirala sem Cicibana in vse tiste čarobne ilustracije. A ilustracije Marlenke Stupice so zame izstopale. In še danes je tako. Njeno delo je nekaj posebnega. Rada imam temno atmosfero pri nekaterih njenih delih. Na steni mojega stanovanja visi ilustracija njene Sneguljčice, ki ponoči beži skozi gozd mimo vseh mogočih gozdnih bitij … Prav ta podoba, z enostavno perspektivo in njeno uporabo barv, je bila zame od zmeraj navdih. Rada imam vzorce in Stupičevi izjemno uspe, da iz dreves ustvari vzorec, ki se imenitno ujema z drugimi elementi in celotno ilustracijo. Tudi sama sem poskusila nekaj podobnega doseči pri Herbertu.

Kaj imate vi z naravo, živalmi?

Rada slikam živali, ker med uporabljanjem živali lahko izraziš njen značaj, ne da bi upošteval človeške stereotipe, ki se tičejo ras in spola. Veste, koliko humorja in lepote je mogoče najti v flori in favni? Prav zato rada slikam naravo in njene prebivalce. Vedno me je zanimalo, kaj se skriva v gozdovih in na planjavah, ali pa skrivnostni mikrosvet mikroživljenja, ki ga lahko najdemo na naših vrtovih. In mislim, da me je prav to navdihnilo, da sem napisala in narisala Herberta.

Ste del ekipe tedenske izdaje Beginning Middle End, ki ste jo ustanovili skupaj s še devetimi ilustratorji iz Falmoutha v Cornwallu. Pravite, da »ni vsebine, ni besed, je samo začetek, vmes in konec«.

Ta projekt smo začeli še med študijem. Zadali smo si nalogo, da vsak od nas pove zgodbo z ilustracijo v treh slikah. Najprej nismo vedeli, kaj naj bi bila osrednja tema naših ilustracij. Po nekaj izdajah smo se odločili, da naj bi predstavljale pojme, kot so voda, znanost in pohištvo. Na koncu smo izdali petnajst knjižic in naša želja je, da bi letos sodelovanje nadaljevali v Bristolu.

Vaš Herberto je najbolj simpatičen polž, kar sem jih kdaj spoznala. Na Portugalskem, kjer je slikanica prvič izšla, so jo izbrali za najlepšo knjigo. Kako vas je sploh našel portugalski založnik?

O, hvala lepa. Založniška hiša Bruaa Editora deluje v Figueiri da Foz. Njihovi seznami in nabori knjig so kar impresivni. Po tviterju sta me našla gonilni sili založbe Miguel Gouveia in Claudia Lopes. Takrat mi je postalo jasno, kako pomembna so družabna omrežja, ko gre za trud, da neki avtor najde potencialnega založnika, pri katerem bi lahko objavil svoje delo. Precej aktivna sem tudi, tako kot mnogi ilustratorji, na tumblrju. Tam si lahko ogledamo dela drug drugega. V procesu izdaje Herberta mi je bil Miguel v resnično podporo in od njega sem se v tem smislu veliko naučila. Presrečna sem, da je moj Herberto začel potovati, zdaj so ga prevedli in izdali tudi v Franciji in kmalu bo bralcem na voljo še v Sloveniji.

Študirali ste na Falmouth School of Art.

Živeti in študirati v Falmouthu je res nekaj posebnega, ker je to mesto drugačno od vseh, ki jih poznam v Angliji. Obdaja ga slikovito podeželje, v njem pa deluje močna umetniška skupnost, tako med študenti kot lokalnimi umetniki. Tudi študij je bil nekaj posebnega, lahko bi rekla, da je imel izrazito individualno noto, tu mislim predvsem na profesorje in način poučevanja. Spodbujali so nas, da se je vsak razvijal v želeno smer.

Ste umetnica. In zdaj je veliko umetnikov svoj prostor za življenje in ustvarjanje našlo v Bristolu ...

Bristol je znan po svoji močni glasbeni in likovni in seveda tudi »green« sceni. Zato sem se preselila tja. Je večji od Ljubljane in ima veliko »neodvisnih« trgovin in galerij. Neodvisnih v smislu, da dobi mlad umetnik možnost, da postavi svoje delo na ogled, na trg. Bristol pa imam rada tudi zato, ker ni tako velik kot London, hitro ga prostorsko osvojiš. S tem pa prihraniš čas.

Kaj ste torej podedovali po očetu botaniku in kaj po mami etnologinji in pisateljici Sonji Porle, predvsem v smislu ustvarjanja?

Ko sem odraščala, je bila naša oxfordska hiša polna zanimivih slik in predmetov: od konzerviranih tarantel do afriških mask. Oba starša veliko potujeta in njuna ljubezen do potovanj in pripovedovanj zgodb me navdihuje. Mamina ljubezen do pisanja, slikanja, glasbe in humorja je zelo neposredno vplivala na moje ustvarjalno življenje. Ona ja bila tista, ki je izbrala večino otroških knjig zame, ko sem bila majhna in ki jih še hranim in prebiram: od Sendakove Tja, kjer so zverine doma do Marlenke Stupice in Mojce Pokrajculje. Rada imam mamine slike, moja najljubša je tista, ki prikazuje džunglo s skritimi živalmi: uporabila je čudovite odtenke zelene in detajle črnih linij ... Morda jo pripravim, da bi imela razstavo. Oče je tropski botanik z izjemnim posluhom za glasbo in umetnost sploh, posebno fotografijo. On je zaslužen, da sem tako zaljubljena v naravo; s svojih potovanj je vedno prinašal nenavadne sadeže in semena, ki sem jih potem jaz risala. Približal mi je tudi botanično ilustracijo.

Z mamo ste prvič obiskali Afriko …

Da, bilo je čudovito. Vrhunec je bil obisk Quidaha v Beninu. Gre za edino državo na svetu, kjer je vudu uradna religija. Obiskali sva pitonski tempelj, kjer sva videli kar nekaj naveličanih in utrujenih pitonov, predvsem pa čudovite motive kač, naslikane po stenah. Imajo tudi vudu tržnico. Bili sva priča dogodku, ko je neki motorist pridrvel, v nekaj sekundah kupil kose krokodila in kače ter izginil tako hitro, kot se je bil pojavil. Videla sem mogočno kolekcijo nagačenih živali in okostja za izvajanje obredov. Nikoli ne bom pozabila, kako sva z mamo srkali kavo, pred nama pa so tistih nekaj minut tekla različna življenja, mimo je švignil motor, ki je prevažal petčlansko družino, vsi so se nagnetli nanj, malčki v čudovitih barvastih oblačilih so poplesavali okrog koz, petje mater … Resnično upam, da se bom kdaj v bližnji prihodnosti vrnila tja.

Zdi se, da opazujete življenje in svet s podobnimi očmi, kot jih je imel umetnik Bill Traylor.

Resnično sem počaščena, da ste me dali v isti stavek z njim. Imel je popolnoma drugačno življenje kot jaz, toda njegovo delo je zame zelo pomembno. Rada ima njegove čudovite preproste in duhovite slike. Rek manj je več pri njem dejansko deluje. Tudi sama poskušam slediti temu. Bil je samouk in prav zato je njegov slog neverjetno svež in originalen. Sama sem obiskovala umetniško šolo in žal ugotavljam, da po šolanju nikdar več ne moreš ubežati temu, da te ne primerjajo s kolegi ali že uveljavljenimi umetniki. Nisem ravno prepričana, da vem, kaj je hotel Traylor povedati s svojimi podobami, toda vedno uživam ob pogledu na njegove nenavadne, šaljive figure in bitja.

Kaj vas torej najbolj osrečuje?

Gotovo najbolj to, da mi moje delo omogoča, da se vračam v otroštvo, da ostajam otrok – še vedno imam rada lego kocke, kinder jajčka in otroške slikanice. Imam pravo zbirko. Rada imam animirane filme. Nisem najbolj družaben človek, ki bi ljubil klepetanje. Rada imam večerje s hrano, pripravljeno v pečici, vsak dan bi jo lahko jedla.

Že zelo mladi ste izdali svojo prvo knjigo. Kaj bi rekli, kakšne so vaše sanje od tod naprej?

Rada bi še naprej pisala in ilustrirala otroške knjige. Rada bi imela dve hišni ljubljenki, dve podgani. Rada bi se preizkusila v slikanju na keramiko. Z Majo Šubic in Ireno Romih sem si pridobila nekaj izkušenj s freskami in rada bi nadaljevala to učenje. Ko sta me učili, kako se to počne, mi je postalo jasno, da delo ni najbolj preprosto, toda rezultat je bil tako lep in vse zadovoljujoč. Skupaj z Majo Šubic sem v freski ustvarila miniaturnega Herberta, ki ga je zdaj mogoče videti na eni od sten mamine hiše v Škofji Loki. Ko sem se posvetila freskam, sem bila izjemno hvaležna, da sem Slovenka, saj je pridobivanje prakse v ustvarjanju fresk v Veliki Britaniji skoraj nemogoče. Jaz pa sem imela celo to možnost, da sem sodelovala s tako imenitno umetnico, kot je Maja Šubic.