Odrasla hčerka se obnaša kot večen otrok

Nobenega razloga ni, da odrasla ženska, mati dveh otrok, svojo zakonsko intimo deli z mamo.

Objavljeno
22. maj 2020 12.00
Posodobljeno
22. maj 2020 12.00
 FOTO: Shutterstock
Milena Miklavčič
Milena Miklavčič
Imam dva otroka, sina in hčerko. Ko sta šla od doma, mi je bilo hudo. Po drugi strani sem si oddahnila, saj sem bila sita nenehnih skrbi glede šolanja, pomanjkanja denarja, sumljivih tipov, ki jih je hčerka vodila domov. Tudi sin si je v študentskih letih veliko privoščil, marsikatero noč sem prebedela od skrbi, ker nisem vedela, kje se potika in s kom preživ­lja čas, ko ni bil na predavanjih.

Poročil se je s prijateljico iz dijaških let, po treh letih zakona sta šla narazen. Menda sporazumno, brez grdih scen. Otrok še nista imela, zato me ločitev niti ni prizadela. Z nekdanjo snaho sem še zmeraj v stiku, včasih greva na kavo, včasih jo kaj vprašam o ločitvi, pa ni preveč zgovorna. Hčerka je bila, kar pomnim, na »smrt zaljubljena«. Njeno navdušenje nad vsakim, ki je nosil hlače in jo je lepo pogledal, mi ni bilo všeč.

Bolj ko sem jo svarila, slabše je bilo. Ko se je poročila, sem bila zato prepričana, da bo zakona konec prej, preden se bo rodil prvi otrok. A sem se uštela. Imam že dva vnuka, krasna otroka, in tudi zeta imam zelo rada. Velike težave pa imam s hčerko. Ne mine dan, da ne bi tarnala po telefonu, da jo mož duši, da nima nobene svobode, da se je brez pameti ujela v zakonske okove. Hkrati pa želi, da ji pomagam, da se jih reši. Zadnjič sem jo obiskala, da bi se z njo pogovorila. Kaj vidim? Zaljubljeno se je obešala po možu, njemu pa je bilo pred menoj kar malo nerodno. Kaj naj naredim s tem otrokom, da ne bo več počel neumnosti?
Milka






Draga Milka, hvala za pismo. Morda ste na odgovor res morali mičkeno počakati, a kljub temu upam, da ste se medtem pomirili in vas za hčerko ne skrbi več toliko, kot vas je. Sploh ker so »težave«, ki jih ima, zelo prehodne. Saj se ne motim preveč, če zapišem, da je precej razvajena, muhasta, morda tudi naveličana belega kruha?

Da zato raje obremenjuje z nepomembnostmi vas, kot da bi se malo potrudila in sama zgladila morebitne grbine, ki jih ima v zakonu? Mar ne veste, da vam, kot njeni mami, pripada zgolj prijetna dolžnost, da kdaj pa kdaj popazite na vnuke, da mladim, če so preobremenjeni s službo, spečete kakšne dobrote, sem in tja zlikate perilo … In na tem mestu se vtikanje v hčerkin zakon konča.

Verjetno mi boste pritrdili, da so nekateri odrasli zelo podobni otrokom. Kaže, da vaš zet dobro ve, kakšna je njegova žena, in kadar ima svoje muhe, jih zna pregnati iz njene glave. Kako in s čim, to pa nama ne sme biti mar, kajne?

Imam predlog: če vas bo hčerka poklicala zgolj zato, da se bo pritoževala čez najdražjega, mirno in brez hrupa speljite klepet na kak­šno drugo, manj nevarno področje. Zakaj bi ji dajali nepotrebno podporo v stvareh, ki se vas čisto nič ne tičejo? Odrasla je, ima dva otroka, svoje življenje, ne vidim nobenega razloga, da zakonsko intimo deli s svojo mamo! Ne rečem, če bi v družini vladalo nasilje, če bi letele gnojne vile izpod neba!

Takrat bi morali nemudoma ukrepati! Pa ne tako, da bi jo tolažili po telefonu! V takšnem primeru bi poklicali policijo, center za socialno delo, kogarkoli pač, ki bi lahko posredoval in ustrezno ukrepal.

V svojem pismu ste hčerko pogosto naslavljali z otrokom. Ta izraz sicer zelo dobro razumem, tudi meni kdaj pa kdaj uide. Vseeno pa si drznem reči, da se, potem ko otrok odraste, odnos med njim in starši precej spremeni. Postane bolj zrel, enakovreden, s postavljenimi mejami, prek katerih naj ne bi zvedavo kukali. Včasih, ko naletim na »otroka«, ki je podoben vaši hčerki, imam občutek, da takšni pač nočejo odrasti.

Žal s(m)o se v desetletjih tudi starši mičkeno spremenili. Generacije, ki so odraščale pred tridesetimi in več leti, so bile veliko manj razvajene, kot so današnje. Ne spomnim se, da bi v času moje mladosti odrasli otroci živeli doma, na plečih oziroma na račun svojih staršev! Bolj kot crkljanju so se ti posvečali temu, da so otroka pripravili na samostojno življenje. Oče in mama sta imela vsak svojo specifično nalogo. Potem pa je kar naenkrat v tem odnosu zaživel trend, da je treba otroku ponuditi vse, da mora med odraščanjem predvsem uživati.

Iz vsega, kar ste napisali, menim, da ste v vaši družini vse postorili sami, otroka sta odraščala, ne da bi imela kakršnokoli obvez­nost, kaj šele odgovornost. Bilo jima je udobno, ob vseh morebit­nih neprijetnostih, ki so se jima pripetile, ste bili zmeraj pri roki. Ščitili ste ju na vsakem koraku in niste opazili, da sta bila pod vašo perutničko, tudi ko to ni bilo potrebno. Sin se je hitro naveličal obveznosti v zakonu. Ni mu bilo všeč, da je treba tudi kaj dati, ne le jemati. Očitno je bila podobnih načel tudi njegova partnerica, zato sta se lahko razšla brez hude krvi in slabe volje.

Sin se je vaše prisotnosti vseeno osvobodil, hčerka ne. Je bila ta prisotnost vidna ali nevidna, niti ni pomembno. Pomembno je, da je hčerka točno vedela, da bo, četudi se ji »odlomi noht«, pri vas našla zatočišče. Ker o svojem možu pišete zelo malo, skoraj nič, se bojim, da ste ga zanemarjali.

Pomembnejši so vam bili kontakti z otrokoma, tudi potem, ko sta odrasla, kajne? Škoda. Namesto da bi ga spustili bliže k srcu, ne nazadnje sta v hiši ostala sama, živita sicer skupaj, a zelo narazen! Vi pa, za povrhu, veselo rešujete namišljene težave, ki grenijo zdolgočaseno življenje hčerke.

Vem, da smo mame še veliko bolj navezane na otroke kot očetje. No, ne v vseh družinah, v marsikateri pa! Neštetokrat slišim od vrstnic, ki pravijo, da o življenju otrok tudi potem, ko postanejo samostojni, vedo vse. Za božjo voljo! Je to sploh mogoče?

Ker ste se obrnili name in me vprašali, kaj storiti, da bo vaš »otrok« končno odrasel in postal zrel, vam še enkrat polagam na srce: naredite vse, da bo hčerka začela živeti samostojno in odgovorno! Ima veliko srečo, da je, kakor je razbrati iz vašega pisma, odrasel in odgovoren vsaj njen partner! Če ne bi bil, bi šel zakon že zdavnaj v franže!

Ko se naslednjič slišita, preslišite jamranje, začnite jo spodbujati, naj se z možem več pogovarjata. Lahko ji predlagate, da enkrat na mesec vzamete k sebi vnuka, da bosta mlada dva, ko bosta sama, obnovila spomine na medene ted­ne. Boste videli, kako vam bosta hvaležna!