Odrežite trikrat več,samo kemoterapije ne!
Andreja Ojsteršek Urh je edina ženska na svetu, ki komandira moško namiznoteniško reprezentanco. Premočrtna, pozitivna v športu in zasebno.
Odpri galerijo
Pozitivno, naravnost skozi življenje. FOTO: Grega Kališnik
Igral je pingpong že oče Vili, v Kemični tovarni, vrstnik Eda Vecka, med drugim dobitnika ekipnega brona na SP z ekipo Jugoslavije. Potem se je igralo v TVD Partizanu, pozneje so imeli tri sobe v glasbeni šoli, »kakršnekoli so bile, bile so zlata jama za nas, 24 ur na razpolago«, pripoveduje 56-letna Andreja Ojsteršek Urh, ud trojice Hrastničanov, nekoč vrhunskih igralcev in dolgoletnih trenerjev.
Njen mož Jože Urh je selektor italijanskih kadetinj in občasno dela z našimi fanti v nemškem Saarbrücknu, Andrejina mlajša sestra Vesna je slovenska selektorica članic, mladink, kadetinj. Andreja je slovensko moško reprezentanco kot ekipo letos prvič popeljala do OI, na ekipno SP v Južno Korejo pa so sodili, a je tekmovanje vzel virus.
Sama je začela igrati pozno, »pri 12 letih, pri 15 letih sem bila vzporedno v mladinski in članski reprezentanci Jugoslavije«. Aktivna je bila do 26. leta, ko jim je država, moškim pri 28, dovolila, da gredo v tujino, služit denar. Prej jih niso pustili, najboljša leta so morali pustiti domovini. Jože Urh, Andrejin mož, je šel za eno leto igrat v Švico, nato sta se skupaj preselila v Italijo, kot igralca in trenerja.
Andreja je kmalu prevzela selektorstvo pokrajine Emilija - Romanja, potem je v Modeni vodila reprezentančni center. Zatem sta se z možem odločila, da se malo posvetita družini. Pri 35 letih je rodila sina Natana, zdaj ima 21 let. Je tudi treniral pingpong, skupaj z Darkom Jorgićem, vendar ne igra več.
Kako izveš, kateri otrok je motiviran za šport? Natan je nekoč v vrtec nesel namiznoteniško žogico in jo vrgel med otroke. Po njej je planil Darko. Po porodu je Andreja nekaj časa delala v Velenju in pomagala sestri Vesni, ki je spet na noge postavljala klub v Hrastniku. »Kjer smo delali vsi trije, Uri, Vesna in jaz, z možem pa še v Italiji, kjer sva bila vezana 150 do 200 dni na leto.« Živela pa v Hrastniku. Andreja je vodila mladinsko in člansko, Jože kadetsko sosedsko reprezentanco.
Jorgić je v domačem klubu rasel, ga preraščal in pri 15 letih je šel v novomeško Krko, kjer so na Otočcu čez leto vzpostavili reprezentančni center. Šlo je tako, da je bil nekaj časa Jože Urh selektor, Andreja trenerka reprezentance. Potem je on podal odpoved, zaradi preobremenjenosti, vajeti je prevzela soproga. In Andreja, uradno ji mandat poteče mesec pred olimpijskim Tokiem, je edina članska selektorica, bolj pošteno, edina selektorica moške namiznoteniške reprezentančne ekipe na svetu.
Aktivna je bila do 26. leta, jim je država, moškim pri 28, dovolila, da gredo v tujino. Služit denar. Prej jih niso pustili. Najboljša leta so morali pustiti domovini.
Že sredi osemdesetih, ko je študirala na fakulteti za šport, »ki je nisem končala«, so objavili razpise za trenerje namiznega tenisa. Naredila je izpite, »v Italiji sem opravila visoko specializacijo za trenerje, eno leto sem se šolala in diplomirala v Rimu«.
Namizni tenis se je v desetletjih obrnil na glavo. Z novimi žogicami, ki niso več celuloidne, ampak plastične in večje, drugačnimi gumami, trše so, »rotacija žogice se je zmanjšala za 30 odstotkov«, velikost loparja ni omejena, tudi lepila so drugačna, na vodni osnovi. Jože pokaže posnetek finala EP izpred desetletij, med Madžaroma Jonyerjem in Klamparjem, tudi sam pomnim, kako smo se tedaj navduševali nad njunimi bravurami, danes bi bila njuna igra na ravni rekreacije.
Vse življenje sta Andreja in Jože preživela v tem športu. Tudi kot zakonca. »Pred dvema, tremi leti smo šli po dvajsetih letih prvič na dopust, za en teden.« Poleti so vedno kadetska, mladinska prvenstva, nato pa že priprave za novo sezono. Letos pa tudi po dveh desetletjih med božičem in novim letom ni bilo treningov.
Kakšna je razlika v vodenju deklet ali fantov? »Zdaj me bo pa sestra kregala ... hude zamere bodo. S fanti je lažje, nekaj rečeš, tudi če katerega kam pošlješ, ni zamere, pri dekletih pa moraš delati z vsako posebej, ves čas paziti. S fanti pa, tole imamo tukaj, tole tam ... vse je jasno.« Jože pristavi: »Če hočeš z ženskami opraviti dober trening, moraš pripraviti okolico,« zadovoljiti vse spremljajoče zahteve.
Tudi ko je igrala, se Andreja ni ubadala z ničimer okrog sebe. »Vedela sem, da moram odtrenirati, če sem trening slabo izpeljala, sem vedela, da sem kriva sama. Nisem bila najbolj pridna, vzor.« Pridna sta bila Vesna in Uri, doda. Če bi jima kdo rekel, naj trenirata deset ur, bi to storila, Andreja pa je malo sekala ovinke, kakšen trening je tudi prešpricala.
Danes ji, kot selektorici, domača zveza plačuje honorar, »tudi ko sem delala v namiznoteniškem centru, sem dobivala honorar. Povem številko? Tisoč evrov bruto.« Zadnji dve leti in pol pa je bila v za naše namiznoteniške razmere dobro plačanem projektu razvoja športnih kadrov prek olimpijskega komiteja, kar se zdaj izteka. Dvajset trenerjev iz različnih športov je bilo, izobraževanja, »za denar, ki si ga dobil, si moral obiskovati predavanja, opravljati izpite, obiskovati klube«.
Kot selektorica prejema od zveze 600 evrov bruto. In ker z aprilom končuje razvojni projekt, »bo treba razrešiti njen status, da se jo obdrži«, dodaja Jože. Kristusovskih 33 let na espeju, »pogodbe so bile s stiskom rok, največkrat za eno leto«. A če dobro delaš ...
Pred dvema, tremi leti so šli po dvajsetih letih prvič na dopust, za en teden. Letos pa tudi po dveh desetletjih med božičem in novim letom ni bilo treningov.
»Vse, kar vem o pingpongu, mi je dal oče Vili,« po kapi že dolgo nemočen v domu starejših, »najprej je bil tudi moj in klubski trener. Že kot otroci smo imeli tudi mizo na vrtu.« Jože: »Tudi če smo iz iste familije,« kar bi šlo lahko komu v nos, »pri Viliju je bil vedno v ospredju rezultat, to je bilo merilo. Tudi Darko Jorgić je vse dosegel, se dokazal z rezultati.« In kam, meni Darkova druga mama, kakor pravijo Andreji, lahko Jorgić seže? »Med top deset na svetu.«
Andrejin značaj? »Težak, stroga sem predvsem do sebe, v kar se zapičim, je treba narediti.« Enako zahteva od drugih, pri njej ni »pet minut gor-dol, ampak točno takrat«. Zasebno? Je pa enako, prizna, zato vsi okoli nje norijo. Vse mora biti urejeno, pospravljeno, kadar nima časa delati na vrtu, »sem jezna. Bolano, bolano ...«
Po značaju sem jo povprašal, ker se je spopadla tudi z boleznijo, rakom. »Vedno sem pozitivna.« Najbolj jo v življenju sesuje, če na kaj nima vpliva. Tako je bilo ob očetovi kapi. Tri mesece v komi, tri pljučnice, »jaz pa ne morem pomagati. Prvi dve leti mi je bilo ravno vse do Kosova.«
Ko je izvedela za raka, na jajčnikih, potem je šlo na trebuh, »sem si rekla, zdaj me bodo operirali in to je to. Če se zbudim, se zbudim, če se ne, se ne.« Bala se je morebitnih obsevanj, kemoterapije. Je rekla zdravnikom, naj kar odrežejo, trikrat več, kot je treba, samo da ne bo treba na kemoterapijo.
Rak je prišel z jasnega, res se je nekaj mesecev počutila slabotno, napihovalo jo je. Pomislila je na alergijo, pa na živčnost pred azijsko turnejo, ki je ne mara, jo ubija. »V Trbovljah sem dobila bolniški list za eno leto. Kaj bom s tem, en teden bom v bolnišnici, potem pa gremo na novo.« Ko je izvedela za diagnozo, junija lani, pri ginekologu, je, ko je stopila iz ordinacije, malo pojokala, šla domov, potem pa k pedikerki. »Ker sem imela določeno uro!«
Videla sta z Jožetom, kot trenerja, ves svet, kaj imata od njega? Dvorane, hotele, zdaj morda več, če si kakšne bookinge sami organizirajo, povesta.
Prvih 50 igralcev s svetovne lestvice, Darko Jorgić je ta čas 33., od namiznega tenisa zelo dobro živi, najboljši Kitajci dobijo milijon in pol na leto. Legendarni Nemec Timo Boll ni veliko zadaj. Tako je zadnjih deset let. Tudi v nemški prvi ligi so dobro plačani, je pa razlika, Urh pove, da bi bil »Jorgić kot Nemec štirikrat bolje plačan«.
Mlad igralec poskuša čim več zaslužiti v klubu, pa s sponzorjem, saj je prenekateri v šport vložil vse otroštvo, mladost. »Darko je vse investiral v pingpong, eden redkih, kot mladinec si je sedem, osem turnirjev sam plačal, pa še meni zraven, ker me je hotel zraven,« Andreja pove o svojem adutu. Njegovi starši, ki so zanj ogromno žrtvovali, so Andrejo vprašali, ali bi vodila le njega, »imela sva vizijo, katere turnirje igrati, katere priprave, silila sem ga na Kitajsko in zdaj je, kjer je. In jaz njegova druga mama.«
Bala se je morebitnih obsevanj, kemoterapije. Zdravnikom je rekla, naj kar odrežejo, trikrat več, kot je treba, samo da ne bo treba na kemoterapijo.
V primerjavi z judom, kajakom so namiznoteniški igralci dobro plačani. Namizni tenis je globalni šport, poslušam, veliko se kupuje, loparji, gume, lepila, trakovi, mize, »smo skoraj samozadostni, svetovna zveza ima približno 220 članic. Milijoni igrajo, kupujejo, zapravljajo, na SP sodeluje 150 držav.« A Slovenija je majhen trg, v zadnjih letih je imel Jorgić na televiziji odmerjenih nekaj minut.
Reprezentanti Peter Hribar, Deni Kožul in Darko živijo in igrajo v Saarbrücknu, »midva z Jožetom se tam izmenjujeva«. Veteran Bojan Tokić se je iz Saarbrückna vrnil, v Novi Gorici ima hišo, igra v Italiji. Zaslužil si je za prihodnost, vendar verjetno ne za vse življenje, »nekaj bo moral še početi«.
Kaj bosta počela Andreja Ojsteršek Urh in Jože Urh, je, se zdi, jasno.
Njen mož Jože Urh je selektor italijanskih kadetinj in občasno dela z našimi fanti v nemškem Saarbrücknu, Andrejina mlajša sestra Vesna je slovenska selektorica članic, mladink, kadetinj. Andreja je slovensko moško reprezentanco kot ekipo letos prvič popeljala do OI, na ekipno SP v Južno Korejo pa so sodili, a je tekmovanje vzel virus.
Sama je začela igrati pozno, »pri 12 letih, pri 15 letih sem bila vzporedno v mladinski in članski reprezentanci Jugoslavije«. Aktivna je bila do 26. leta, ko jim je država, moškim pri 28, dovolila, da gredo v tujino, služit denar. Prej jih niso pustili, najboljša leta so morali pustiti domovini. Jože Urh, Andrejin mož, je šel za eno leto igrat v Švico, nato sta se skupaj preselila v Italijo, kot igralca in trenerja.
Andreja je kmalu prevzela selektorstvo pokrajine Emilija - Romanja, potem je v Modeni vodila reprezentančni center. Zatem sta se z možem odločila, da se malo posvetita družini. Pri 35 letih je rodila sina Natana, zdaj ima 21 let. Je tudi treniral pingpong, skupaj z Darkom Jorgićem, vendar ne igra več.
Kako izveš, kateri otrok je motiviran za šport? Natan je nekoč v vrtec nesel namiznoteniško žogico in jo vrgel med otroke. Po njej je planil Darko. Po porodu je Andreja nekaj časa delala v Velenju in pomagala sestri Vesni, ki je spet na noge postavljala klub v Hrastniku. »Kjer smo delali vsi trije, Uri, Vesna in jaz, z možem pa še v Italiji, kjer sva bila vezana 150 do 200 dni na leto.« Živela pa v Hrastniku. Andreja je vodila mladinsko in člansko, Jože kadetsko sosedsko reprezentanco.
Jorgić je v domačem klubu rasel, ga preraščal in pri 15 letih je šel v novomeško Krko, kjer so na Otočcu čez leto vzpostavili reprezentančni center. Šlo je tako, da je bil nekaj časa Jože Urh selektor, Andreja trenerka reprezentance. Potem je on podal odpoved, zaradi preobremenjenosti, vajeti je prevzela soproga. In Andreja, uradno ji mandat poteče mesec pred olimpijskim Tokiem, je edina članska selektorica, bolj pošteno, edina selektorica moške namiznoteniške reprezentančne ekipe na svetu.
Aktivna je bila do 26. leta, jim je država, moškim pri 28, dovolila, da gredo v tujino. Služit denar. Prej jih niso pustili. Najboljša leta so morali pustiti domovini.
Že sredi osemdesetih, ko je študirala na fakulteti za šport, »ki je nisem končala«, so objavili razpise za trenerje namiznega tenisa. Naredila je izpite, »v Italiji sem opravila visoko specializacijo za trenerje, eno leto sem se šolala in diplomirala v Rimu«.
Drug šport
Namizni tenis se je v desetletjih obrnil na glavo. Z novimi žogicami, ki niso več celuloidne, ampak plastične in večje, drugačnimi gumami, trše so, »rotacija žogice se je zmanjšala za 30 odstotkov«, velikost loparja ni omejena, tudi lepila so drugačna, na vodni osnovi. Jože pokaže posnetek finala EP izpred desetletij, med Madžaroma Jonyerjem in Klamparjem, tudi sam pomnim, kako smo se tedaj navduševali nad njunimi bravurami, danes bi bila njuna igra na ravni rekreacije.
Vse življenje sta Andreja in Jože preživela v tem športu. Tudi kot zakonca. »Pred dvema, tremi leti smo šli po dvajsetih letih prvič na dopust, za en teden.« Poleti so vedno kadetska, mladinska prvenstva, nato pa že priprave za novo sezono. Letos pa tudi po dveh desetletjih med božičem in novim letom ni bilo treningov.
S fanti gre lažje ... FOTO Dejan Javornik
Kakšna je razlika v vodenju deklet ali fantov? »Zdaj me bo pa sestra kregala ... hude zamere bodo. S fanti je lažje, nekaj rečeš, tudi če katerega kam pošlješ, ni zamere, pri dekletih pa moraš delati z vsako posebej, ves čas paziti. S fanti pa, tole imamo tukaj, tole tam ... vse je jasno.« Jože pristavi: »Če hočeš z ženskami opraviti dober trening, moraš pripraviti okolico,« zadovoljiti vse spremljajoče zahteve.
Tudi ko je igrala, se Andreja ni ubadala z ničimer okrog sebe. »Vedela sem, da moram odtrenirati, če sem trening slabo izpeljala, sem vedela, da sem kriva sama. Nisem bila najbolj pridna, vzor.« Pridna sta bila Vesna in Uri, doda. Če bi jima kdo rekel, naj trenirata deset ur, bi to storila, Andreja pa je malo sekala ovinke, kakšen trening je tudi prešpricala.
Bruto, kruto
Danes ji, kot selektorici, domača zveza plačuje honorar, »tudi ko sem delala v namiznoteniškem centru, sem dobivala honorar. Povem številko? Tisoč evrov bruto.« Zadnji dve leti in pol pa je bila v za naše namiznoteniške razmere dobro plačanem projektu razvoja športnih kadrov prek olimpijskega komiteja, kar se zdaj izteka. Dvajset trenerjev iz različnih športov je bilo, izobraževanja, »za denar, ki si ga dobil, si moral obiskovati predavanja, opravljati izpite, obiskovati klube«.
Kot selektorica prejema od zveze 600 evrov bruto. In ker z aprilom končuje razvojni projekt, »bo treba razrešiti njen status, da se jo obdrži«, dodaja Jože. Kristusovskih 33 let na espeju, »pogodbe so bile s stiskom rok, največkrat za eno leto«. A če dobro delaš ...
Pred dvema, tremi leti so šli po dvajsetih letih prvič na dopust, za en teden. Letos pa tudi po dveh desetletjih med božičem in novim letom ni bilo treningov.
»Vse, kar vem o pingpongu, mi je dal oče Vili,« po kapi že dolgo nemočen v domu starejših, »najprej je bil tudi moj in klubski trener. Že kot otroci smo imeli tudi mizo na vrtu.« Jože: »Tudi če smo iz iste familije,« kar bi šlo lahko komu v nos, »pri Viliju je bil vedno v ospredju rezultat, to je bilo merilo. Tudi Darko Jorgić je vse dosegel, se dokazal z rezultati.« In kam, meni Darkova druga mama, kakor pravijo Andreji, lahko Jorgić seže? »Med top deset na svetu.«
Andrejin značaj? »Težak, stroga sem predvsem do sebe, v kar se zapičim, je treba narediti.« Enako zahteva od drugih, pri njej ni »pet minut gor-dol, ampak točno takrat«. Zasebno? Je pa enako, prizna, zato vsi okoli nje norijo. Vse mora biti urejeno, pospravljeno, kadar nima časa delati na vrtu, »sem jezna. Bolano, bolano ...«
Po značaju sem jo povprašal, ker se je spopadla tudi z boleznijo, rakom. »Vedno sem pozitivna.« Najbolj jo v življenju sesuje, če na kaj nima vpliva. Tako je bilo ob očetovi kapi. Tri mesece v komi, tri pljučnice, »jaz pa ne morem pomagati. Prvi dve leti mi je bilo ravno vse do Kosova.«
Svojemu drugemu (simbolnemu) sinu Darku Jorgiću Ojsterškova napoveduje prvo svetovno deseterico. FOTO: Danilo Kesić
Ko je izvedela za raka, na jajčnikih, potem je šlo na trebuh, »sem si rekla, zdaj me bodo operirali in to je to. Če se zbudim, se zbudim, če se ne, se ne.« Bala se je morebitnih obsevanj, kemoterapije. Je rekla zdravnikom, naj kar odrežejo, trikrat več, kot je treba, samo da ne bo treba na kemoterapijo.
Rak je prišel z jasnega, res se je nekaj mesecev počutila slabotno, napihovalo jo je. Pomislila je na alergijo, pa na živčnost pred azijsko turnejo, ki je ne mara, jo ubija. »V Trbovljah sem dobila bolniški list za eno leto. Kaj bom s tem, en teden bom v bolnišnici, potem pa gremo na novo.« Ko je izvedela za diagnozo, junija lani, pri ginekologu, je, ko je stopila iz ordinacije, malo pojokala, šla domov, potem pa k pedikerki. »Ker sem imela določeno uro!«
Premožnih 50
Videla sta z Jožetom, kot trenerja, ves svet, kaj imata od njega? Dvorane, hotele, zdaj morda več, če si kakšne bookinge sami organizirajo, povesta.
Prvih 50 igralcev s svetovne lestvice, Darko Jorgić je ta čas 33., od namiznega tenisa zelo dobro živi, najboljši Kitajci dobijo milijon in pol na leto. Legendarni Nemec Timo Boll ni veliko zadaj. Tako je zadnjih deset let. Tudi v nemški prvi ligi so dobro plačani, je pa razlika, Urh pove, da bi bil »Jorgić kot Nemec štirikrat bolje plačan«.
Mlad igralec poskuša čim več zaslužiti v klubu, pa s sponzorjem, saj je prenekateri v šport vložil vse otroštvo, mladost. »Darko je vse investiral v pingpong, eden redkih, kot mladinec si je sedem, osem turnirjev sam plačal, pa še meni zraven, ker me je hotel zraven,« Andreja pove o svojem adutu. Njegovi starši, ki so zanj ogromno žrtvovali, so Andrejo vprašali, ali bi vodila le njega, »imela sva vizijo, katere turnirje igrati, katere priprave, silila sem ga na Kitajsko in zdaj je, kjer je. In jaz njegova druga mama.«
Bala se je morebitnih obsevanj, kemoterapije. Zdravnikom je rekla, naj kar odrežejo, trikrat več, kot je treba, samo da ne bo treba na kemoterapijo.
V primerjavi z judom, kajakom so namiznoteniški igralci dobro plačani. Namizni tenis je globalni šport, poslušam, veliko se kupuje, loparji, gume, lepila, trakovi, mize, »smo skoraj samozadostni, svetovna zveza ima približno 220 članic. Milijoni igrajo, kupujejo, zapravljajo, na SP sodeluje 150 držav.« A Slovenija je majhen trg, v zadnjih letih je imel Jorgić na televiziji odmerjenih nekaj minut.
Reprezentanti Peter Hribar, Deni Kožul in Darko živijo in igrajo v Saarbrücknu, »midva z Jožetom se tam izmenjujeva«. Veteran Bojan Tokić se je iz Saarbrückna vrnil, v Novi Gorici ima hišo, igra v Italiji. Zaslužil si je za prihodnost, vendar verjetno ne za vse življenje, »nekaj bo moral še početi«.
Kaj bosta počela Andreja Ojsteršek Urh in Jože Urh, je, se zdi, jasno.
